Bo v novem mandatu predsednik pomilostil več obsojencev?

Redko kateri obsojenec je mnenja, da je kriv in da je njegova kazen pravična. Ljudje na obsodbe večino gledamo z zadržkom in če ne gre ravno »za našega« človeka smo prepričani, da mu je prav in da je dobil še premalo. Kriv, ali ni, ali je kazen dovolj visoka, ali ne je in bo večna debata, saj je težko o tem govoriti objektivno.

V času predsedniških volitev je stari, novi predsednik Borut Pahor dobila kar nekaj očitkov zaradi le 4 pomilostitev, saj so predsedniki pred njim zbrali kar 318 (Milan Kučan 200, Janez Drnovšek 99, Danilo Türk 19). Večino vplivnih medijev je izpostavilo, da je pomilostil Bahtija Bajroviča, ne pa očeta 4 otrok, Uroša Ribiča. Mediji so v večini predstavili, da pomilostitev poteka nekako tako, da zapornik pošlje pismo – prošnjo predsedniku, ta ga prebere in reče da. V omenjeni dvojici pa se je iz lastne koristi raje kruto odločil za lastnika Sportine in ne za očeta samohranilca, ki se je po spletu okoliščin znašel v situaciji, zaradi katere bo šel »sedeti«. Pa je res tako?

Postopek pomilostitve

Samo pomilostitev jasno določata Zakon o pomilostitvi (ZPom) in Navodila o delu sodišča. Res je, da 107. člen Slovenske ustave daje predsedniku možnost pomilostitve, a je sama pomilostitev akt milosti, a predsednik načeloma nima možnosti, da mimo sodišča, ministra in komisije odloči o tem, koga bo, ali ne bo pomilostil.

Pomilostitev lahko steče na prošnji upravičenega predlagateljem, ali po uradni dolžnosti.

Obsojenec, ki je mnenja, da bi zaradi takšnih, ali drugačnih razlogov, lahko bil pomiloščen vloži prošnjo po pravnomočnosti sodbe na sodišče, ki je izdalo sodbo na I. stopnji. Ogromno obsojencev pošlje prošnjo kar na Urad predsednika, ker velja večinsko prepričanje, da je to pravi naslov, a temu ni tako. Sicer na Uradu potem prošnjo prepošljejo na ustrezni pristojni organ. Sodišče nato zbere vse podatke o obsojencu. Podatke pridobijo na obsojenčevem lokalnem Centru za socialno delo, Policiji, Zavodu za prestajanje kazni zapora (če je obsojenec že v zavodu), lečečem zdravniku in pri vseh, ki bi lahko pripomogli k obrazložitvi situacije. Vse podatke potem posredujejo pristojnemu državnemu tožilstvu, ki poda mnenje za sodišče. Sodišče potem odloči, ali je obsojenec primeren ali ne, da je pomiloščen. Sodišče nato svoje odločitev sporoči Ministru za pravosodje, le ta potem odločitev poda Uradu predsednika. V prvem mandatu je več kot 600 obsojencev podalo prošnjo za pomilostitev, do predsednika Boruta Pahorja je prišlo le 302 prošenj.

Če do pomilostitve pride po uradni dolžnosti je Minister za pravosodje tisti, ki je mnenja, da je v korist družbe, da je nekdo pomiloščen. To se v zadnjem času sicer zgodi le redko. Minister sam zbere vse ustrezne podatke in jih posreduje Uradu predsednika. Na ta način ni vpleteno sodišče, ali tožilec.

Na Uradu predsednika prošnjo najprej obravnava 3 članska Komisija in presodi, katera prošnja obsojenca je utemeljena in predlaga predsedniku, da jih pomilosti. V prejšnjem mandatu Boruta Pahorja je Komisija predlagala 7 prošenj, predsednik je na koncu ugodil le 4.

Odločitev predsednika Urad posreduje ministru za pravosodje, le ta potem sodišču in sodišče obvesti prosilca oziroma obsojenca.

Sistem je postavljen na glavo

Sama pot pomilostitve je dolgotrajna, predolga, a pred tem se je nujno vprašati o smislu le te. Sporno je že to, da obsojenec vloži prošnjo na sodišče, ki ga je obsodilo. Še bolj to, da podatke zbirajo običajno isti ljudje, ki so zbrali podatke, da so ga obsodili. Kdo je tu bolj razvrednoten, ali sodnik, ki mora zbirati in odločiti o obsojencu, ki ga je že obsodil, ali policist, kriminalist, ki je zbiral dokaze, da je obsojeni bil obsojen, ali obsojenec, ki o njegovi usodi odločajo ljudje, ki so ga že obsodili, je stvar subjektivne ocene.

Vsekakor je ta način in sistem postavljen na glavo in razvrednoti tako delo sodnika, kot delo kriminalistov in policistov.

Bi lahko predsednik odločal drugače

Mogoče. Dejstvo je, da so predsedniki pred njim ugodili 318. pomilostitvam, nekatere so še dolgo odmevale. Vsekakor pomilostitev mora biti premišljena in ne sme biti stvar promocije, všečnosti narodu, ampak tehtna odločitev.

Odločitev za Bajroviča, ne za Ribiča je ob bitki za predsedniški stolček razdelila Slovensko javnost. Kot Celjanka in soseda Ribiča moram reči le, da ne bi želela biti v koži tistega, ki odloča o njegovi pomilostitvi. Vem, da je Ribič bil skrben oče in še je, vedno pripravljen pomagati, ki je ostal sam s 4 otroci in jih lepo vzgojil. Res pa je, da je v preteklosti storil marsikaj, kar ni bilo, ne zakonito, ne moralno in ravno to je bilo tisto, kar je vplivalo na odločitev. Ali je prav, da napake preteklosti vplivajo na sedanjost? Očitno ja.

Če ravno je Pahor vedno bil zadržan glede teme pomilostitve, bo mogoče v svojem novem mandatu bil bolj odločen in vse kritike, ki jih je slišal v prvem krogu predsedniških volitev vzel kot vodilo. Lagali bi, če bi rekli, da jih ni slišal, saj se oglaša ob pomembnih temah. Nov mandat, novo leto in upajmo, da tudi novi, drugačni pristopi.

Alenka Gabrovec