Skip to content

Dejanja so sadeži, besede le listi: Kako postati boljši človek?

Ljudje smo čudna bitja. Vse prevečkrat bi naredili vse za druge, medtem ko zase ne bi storili popolnoma nič. Ali ni ravno vlaganje v samega sebe tisto, kar se nam v prihodnosti zanesljivo obrestuje? Želimo si sprememb, prepričani smo, da nam ne primanjkuje znanja, ko pa želimo doseči zastavljen cilj, se zlomimo in preprosto ne vemo več, kako naprej. Situacijo odlično opisuje znan rek grškega filozofa Sokrata, ki pravi: “Vem, da nič ne vem”. Ne glede na to, koliko znanja imamo, pravzaprav ne vemo nič, pa naj smo še tako izobraženi. Znanje lahko pridobivamo iz knjig ali pa se učimo iz dragocenih izkušenj drugih oseb. Toda če tega znanja v praksi ne znamo uporabiti, smo kar dober primer Sokratove modrosti – vem, da nič ne vem.

Saj sem samo človek. Ljudje v določenih situacijah ravnamo nepremišljeno ali napačno, svoja dejanja obžalujemo ali pa tudi ne, učimo se iz svojih napak, še raje iz napak drugih, stvari se hitro naučimo in prav tako hitro jih tudi pozabljamo. V vsem tem smo si bolj ali manj podobni, a kljub temu lahko rečemo, da poznamo dve vrsti ljudi – tiste, ki bi naredili za druge vse, zase pa nič in tiste, ki bi naredili vse samo za »svojo rit«. V katero skupino ste uvrstili samega sebe?

In potem so tukaj besede…

Besede so temeljno sredstvo za sporazumevanje. Pri tem je potrebno omeniti, da ne gre za nekakšen inovativen izum sodobne, moderne družbe, saj besede predstavljajo zelo pomemben del zgodovine človeškega napredka, zlasti z vidika komunikacije oziroma sporazumevanja. Razlika med sporazumevanjem nekoč in danes je ta, da so besede danes prazne.  Primer, ki ga bomo sedaj uporabili, je še kako primeren. Novoletne zaobljube so običajno le prazne besede. Prihodnje leto bom naredil to in to. Prenehal bom s tem. Od jutri naprej ne bom več počel tega in tega. Vprašanje je, zakaj tega ne storimo. Zakaj besede ostanejo samo votli skupki golih črk, ko pa bi se lahko spremenile v dejanja?

Ljudje čakamo, da se bodo stvari zgodile same od sebe

Nič ne nastane iz nič. Ne more biti konca brez pravega začetka. Iz praznih besed ne more nastati dejanje, od katerega bi lahko imeli korist, če pa nismo pripravljeni za to storiti čisto NIČ. Na kaj torej čakamo? Mnogi stvari prepuščajo drugim – tistim, ki so na višjih položajih. Drugi čakajo, da bo narava poskrbela za vse. Spet tretji čakajo, da bo svoj piskrček pristavila tudi usoda. Nihče pa ne stori nič. Besede ostajajo samo besede, medtem ko mi ostajamo razočarani, ker nam spet NIČ ni uspelo.

Če imaš rad, mi to pokaži z dejanji, ne pa z besedami

Dokaj »zlajnana« fraza, ki pa v resnici ni tako brez pomena. Pri sebi razmislite, kako težko je dejansko nekaj reči. Izkušeni prodajalci rečejo marsikaj samo zato, da bi prodali svoj izdelek. Pri vsem tem se niti malo ne obremenjujejo z dejstvom, da so njihove besede zgolj prazne besede, ki pa igrajo zelo pomembno vlogo – kupca namreč pritegnejo k nakupu izdelka, ki je sodeč po besedah prodajalca »oh in sploh«. Šele ko izdelek prinesemo domov, opazimo, da nas je prodajalec s spretno igro besed uspešno navil okrog prsta.

Vse preveč partnerjev si svojo ljubezen izkazuje le še z besedami. Lepe besede vedno omilijo resnost dejanj, do katerih prihaja zaradi nespoštovanja ali celo nezvestobe s strani katerega izmed partnerjev. Besede rešijo vse. Lepe besede potisnejo slaba dejanja v nek kot, kjer jih nihče več ne opazi.

Vrzimo krožnik na tla, nato pa se razbitemu krožniku opravičimo – se bo mar sestavil nazaj?

V vsaki šali je nekaj resnice, a prav to, kar sem zapisala v zgornjem podnaslovu, pričakujemo od soljudi. Prizadenemo jih z dejanji, nato pa od njih pričakujemo, da nam bodo zaradi prijaznih besed odpustili vse, kar smo jim hudega storili. Da se bodo kljub temu, da smo jih hudo prizadeli, nekako sestavili skupaj in se obnašali, kot da se nikoli ni zgodilo nič. Odpuščanje je resda lepa človeška vrlina, vendar ima tudi odpuščanje svoje meje, pa tudi besedica »oprosti« ni čarobna palica, s katero bi lahko zamahnili in vso situacijo obarvali rožnato.

Umetnost spreminjanja besed v dejanja

Ker je težava v tem, da si vsakdo izmed nas upa reči prav vse, nimamo pa dovolj »jajc« da bi to tudi storil, je edino pravilno, da pričnemo težavo reševati na tistem mestu, iz katerega izhaja. Stvar je povsem preprosta. Prenehajmo samo govoriti in pisati, temveč storimo to, o čemer smo govorili ali pisali. Postavimo si nove izzive in jih tudi izpolnimo. Naredimo tisto, česar si želimo že toliko časa, pa nam enostavno ni uspelo zbrati dovolj poguma, da bi to tudi dejansko storili. Živimo samo enkrat. Kdaj bomo torej storili vse, česar si želimo, če ne zdaj? Čas nas priganja v vsakem trenutku. Ura tiktaka, mi pa ne storimo ničesar. Vendar smo odločeni, da bomo to spremenili že danes. Tukaj in zdaj. Brez odlašanj, brez izgovorov. ZDAJ. V tem trenutku.

Postanimo boljši človek

  • Nikoli ne recimo, da ne zmoremo več in da nimamo dovolj volje. Namesto tega si recimo, da nam bo uspelo prav vse, česar se lotimo. Poiščimo v sebi še zadnjo kapljico moči in storimo to!
  • Nehajmo vedno tarnati in se pritoževati glede stvari, ki nam niso po volji. S tem samo izgubljamo čas, moč in voljo – vse to lahko usmerimo drugam, v prava dejanja.
  • Posvetimo svoj čas ljudem, ki jih imamo radi. Večina ljudi, s katerimi imamo opravka, so zgolj obiskovalci v našem življenju. Prijatelji in družina so mnogo več kot le to, zato jih tako tudi obravnavajmo. Nikoli ne vemo, koliko časa nam je še ostalo.
  • Zaključimo razmerja, iz katerih je ljubezen že zdavnaj odšla. Lahko poskusiva, če bo šlo, bo, če ne pač nič – ni ravno najboljša zamisel. Tudi v razmerjih z drugimi oblikujemo samega sebe, vendar pa lahko v strupenih razmerjih naletimo na popolnoma drugačne efekte. Zaljubljeni smo, ali pa nismo. Ljubimo, ali pa ne ljubimo. Imamo radi, ali pa nimamo radi. Bodimo torej pošteni do sebe in drugih.
  • Vodenje dnevnika nam omogoča, da se naučimo izražati svoje želje in pričakovanja. Za to ne rabimo biti pisci. Nihče ne bo preverjal slovničnih napak v besedah, ki smo jih zapisali, saj ne pišemo za druge, temveč za sebe. Za lastno osebnostno rast.
  • Bodimo hvaležni za vsakogar, ki je vstopil v naše življenje in za vse, kar se nam je zgodilo. Tudi ljudje, ki slabo vplivajo na nas, nas nekaj naučijo. Dejanja, v katerih smo bili kakorkoli oškodovani, so odlična šola za prihodnjič. Učimo se iz lastnih napak in to znanje uporabljajmo tudi v praksi. Bodimo hvaležni za stvari, ki so se nam zgodile. Bodimo hvaležni tudi za čudovit dan, ki nam ga je podarilo življenje. Kdo pa pravi, da deževen dan ne more biti čudovit?
  • Nikoli se ne vprašajmo, kaj si mislijo drugi. Kaj nas pa briga? Vsako življenje se na določeni točki konča. Se je torej vredno odrekati stvarem samo zato, ker bi drugi ljudje mislili, da se nam je zmešalo? Nikakor! Ker ima vsak svoje mnenje, imamo tudi mi pravico do svojega mnenja. Ne razmišljajmo torej o tem, kaj si bodo mislili drugi, temveč storimo to. Včasih je potrebnega le malce poguma. Si želite novih izzivov, kot je bungee jumping? Presezimo svoje strahove in storimo to, kar si želimo. Tvegajmo – kaj pa sploh lahko izgubimo?
  • Posvečajmo se stvari, v kateri smo dobri. Ker se ljudje med seboj razlikujemo, prihaja do razlik med nami tudi pri stvareh, ki so nam všeč. Posvetimo svoje življenje raziskovanju tistega področja, ki nas veseli. Če se nam uspe na istem področju tudi zaposliti, potem smo naredili velik korak do uspeha.
  • Bodimo vodiči lastnega življenja in ne dovoljujmo drugim, da vodijo nas. Vsak zase najbolj ve, kaj mu ustreza, zato prevzemimo vajeti v svoje roke in ne puščajmo drugim, da nas usmerjajo. Usmerili nas bodo namreč prav tja, kamor nismo imeli namen iti. Zakaj? Ker obstajata dve vrsti ljudi. Tisti, ki bi storili vse za druge in tisti, ki bi storili vse samo za »svojo rit«. Nikoli ne vemo, v katero skupino sodi človek, ki smo ga pravkar spoznali.
  • Denar ni vse. Ne more ustvariti sreče, ustvarimo jo lahko sami. Najbolj osamljeni in nesrečni ljudje so prav bogataši. Ni skrivnost, da veliko denarja privabi lažne prijatelje, ki se kot pijavke prilepijo na nas in nas počasi ožemajo.
  • Bodimo prijazni tudi takrat, kadar se ukvarjamo z idioti. Ne žalimo ljudi, ne ustvarjajmo si mnenja, da smo v nečem boljši od njih, le bodimo prijazni.
  • Ne obsojajmo ljudi. Sodniki smo lahko samo v lastnem življenju, saj smo tudi v resnici samo mi kreatorji lastnega življenja, ne pa tudi življenj drugih. Ljudi poznamo le površinsko. Ne poznamo njihove zgodbe, zato tudi nimamo pravice soditi. Raje jim pomagajmo.
  • Ne mislimo samo nase in ne samo na druge – izberimo vmesno pot. Vsi imamo svoje težave. Plačevanje položnic, vzdrževanje družine, služenje denarja. Nehajmo se smiliti sami sebi v prepričanju, da imamo na stotine težav samo mi. Imajo jih tudi drugi, le da mi nimamo časa, da bi jih opazili.
  • Ne pričakujmo ničesar. Če ničesar ne pričakujemo, ne moremo biti razočarani. Bo, kar bo. Morda nas bodo rezultati pravzaprav pozitivno presenetili.
  • Uživajmo v majhnih stvareh. Namesto, da bi preganjali velike stvari, se osredotočimo na manjše. Prav te nam bodo prinesle največ sreče in zadovoljstva.

Življenje nam je bilo dano z razlogom – da nekaj ustvarimo. Če bomo vse življenje posvečali večino pozornosti praznim besedam, nič pa dejanjem, bomo, preden bo gospa v črnem potrkala na naša vrata, ugotovili, da v svojem življenju pravzaprav nismo storili ničesar, kar bi nas razveselilo. Ugotovili bomo, da na naši življenjski poti niso bile prazne samo naše besede, temveč smo prazni tudi mi sami. Takrat bo prepozno. Si res želimo tega? Si želimo obžalovati čas, ki smo ga preživeli na tem svetu? Dovolj je že, da se tu in tam spomnimo stvari, ki smo se jih v življenju naučili. Če smo pozorni na majhne stvari, se lahko naučimo ogromno, ne da bi kadarkoli v roke vzeli knjigo. Če bomo sledili svojim sanjam in ciljem, bomo po življenjski poti hodili z lahkoto. Ne pozabimo, da si ovire na pot postavljamo sami. In prav tako ne pozabimo, da besede ne štejejo pol toliko, kot štejejo dejanja.

“Življenje ni popotovanje do groba z namenom, da bi tja prispel varno in z dobro ohranjenim telesom, ampak to, da bočno zdrsneš, se temeljito izrabiš, popolnoma izčrpaš in glasno izjaviš: Vau! Kakšno doživetje!'”(Dean Karnazes)

Sara Savec

Subscribe
Notify of
guest
0 Komentarji
Inline Feedbacks
View all comments

Prijava na e-novice