Starši so, ko gre za njihove otroke zelo zaščitniški, nekateri so za to, da »zaščitijo« PRAVICO svojega otroka pripravljeni iti čez vse meje. Odkar je šolstvo so bili učitelji, ki so bili druge mame in očetje in učitelji, ki so bili nočna mora otrok. Z uveljavitvijo konstrukta OTROKOVE PRAVICE, s promoviranjem PERMISIVNE VZGOJE, ter spremembo šolskega sistema se je sama harmonija za vrati šole močno spremenila. Če ravno je bilo včasih zelo običajno, da se je učitelj zadrl, da so poleteli kakšni ključi po razredu, da je kdo stal v kotu, ali si celo prislužil kakšno zaušnico, je vse to zdaj grobo poseganje v pravice otrok. Žal pa so vzroki, ki vodijo k temu, da so straši pritožujejo nad delom vzgojiteljev in učiteljev zašla s poti normalnega. Sedaj se starši pritožujejo nad tem, ker si je deklica na vrtčevskim 
igrišču umazala belo bundico, ker je učitelj vzel nož otroku, ki ga je prinesel v šolo in je od pokojnega dedka, ker je učiteljica oblečena preveč mladostniško, ker ima tatu, ker je očeta pogledala preveč lepo, ker je preveč lepa … Same pritožbe izvirajo v veliki večini iz subjektivne ocene starša, nikakor pa ne iz nestrokovnega dejanja učitelja.
»Grdega« učitelja je potrebno odstraniti
Biti učitelj, ali vzgojitelj je dandanes težavno delo in nič več tako zgledno kot nekoč. Otroci so v vrtcu ali šoli večino svojega dneva in so vzgojitelji in učitelji njihovi drugi starši. A ne glede na to se vzgoja začne v primarni družini in so starši in samo starši tisti, ki vzgajajo. Prevečkrat se zgodi, da je otrok blago rečeno nevzgojen in mora vzgojitelj, ali učitelj poseči po skrajnih ukrepih, da zaščiti ostale otroke. V večini primerov so vzgojitelji in učitelji enaki do vseh otrok, ne glede na to, kdo so njihovi starši, kar pa za kakšnega starša pomeni težavo. Se pa tudi zgodi, da je kdo nestrokoven.
Zgražanje nad spletom in pošiljanje anonimk na inšpekcije nikakor ni odločitev, ki prinaša dobre rezultate, prej sproži domino efekt in za nekaj tednov, mesecev ustavi samo delo v skupini, razredu. Če že je vzgojitelj, učitelj naredil nestrokovno dejanje je prvi korak k pritožbi, obisk tistega, ki se mu nestrokovnost očita. Če se ne da z njim pogovoriti, je naslednji korak vodstvo vrtca, šole. In šele ko le s temi ni moč najti skupnega jezika je naslednji korak t.i. inšpektor.
Anonimk v vsaj 40 % neutemeljene
Starš, ki ga vodi maščevanje, težnja, da le škodi določenemu učitelju, vzgojitelju običajno na Šolsko inšpekcijo v okviru Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport pošlje anonimno prijavo. Le ta so v zadnjem času v porastu in jih je kar 40 % neutemeljenih. Te anonimke so spisane zgolj zaradi načrtne rušitve harmonije, z namenom narediti čim večjo škodo, včasih je le ta nepopravljiva. Takšne anonimke težave zgolj poglobijo in jih ne rešujejo.
Marsikaterega starša je strah, da bi s tem, ko bo podal pritožbo nad delom učitelja oškodovan njegov otrok, a je strah neutemeljen. Namreč Zakona o inšpekcijskem nadzoru zavezuje inšpektorja k varovanju tajnosti vira prijave in drugih informacij, na podlagi katerih izvede inšpekcijski nadzor. Pobudnika nikoli ne sme razkrit, saj ni stranka v postopku inšpekcijskega nadzora.
Zaposleni v vzgoji in izobraževanju se borijo za ukinitev anonimnih prijav
Starš, ki je mnenja, da je vzgojitelj ali učitelj naredil nestrokovno napako in je potreben zaradi tega ukrep, se lahko brez strahu obrne na Šolskega inšpektorja in potreb po anonimni prijavi ni. Zaposleni v vzgoji in izobraževanju (v nadaljevanju šolniki) si že več let prizadevajo za odpravo obravnave anonimne prijave v šolstvu. V ta namen so združeni na tiskovni konferenci, prejšnji ponedeljek, prvič v zgodovini samostojne Slovenije nastopili skupaj (Gregor Pečan, Združenje ravnateljic in ravnateljev osnovnega in glasbenega šolstva Slovenije; Igor Selan; Združenje ravnateljic in ravnateljev osnovnega in glasbenega šolstva Slovenije; Metka Zorec, Učiteljsko združenje Slovenije; Janja Bogataj, Skupnost vrtcev Slovenije; Breda Forjanič, Združenje ravnateljic in ravnateljev vrtcev Slovenije; Frančiška Al-Mansour, Zveza srednjih šol in dijaških domov Slovenije; Albin Igličar, zaslužni prof. dr. prava; Nina-Ana Jäger, magistra prava in mediatorka; Marko Novak, izr. prof. dr. prava) in se vsi v en glas zavzeli za UKINITEV OBRAVNAVE ANONIMNE PRIJAVE V ŠOLSTVU.
Po interpretaciji Šolskega inšpektorja so dolžni inšpektorji obravnavati vsako pritožbo, s čemer se šolniki absolutno ne strinjajo in poudarjajo, da je v Zakonu o inšpekcijskem nadzoru jasno zapisano, da če inšpektor oceni, da gre za zlonamerno, ali lažno prijavo, da jo lahko zavrne. Šolniki so še izpostavili, da obravnava zlonamernih anonimnih prijav povzroči marsikatero nevšečnost, od dolgotrajne bolniške odsotnosti, do zbiranje kupov dokumentov, dokazov … vse skupaj pa le v škodo otrok. Ko se izkaže, da je anonimna prijava lažna, pa prizadeti v teh postopkih nimajo na voljo kazenskopravnih in civilnopravnih sredstev za povrnitev škode. Koga naj ovadi ali toži? Obtoženi v anonimni prijavi si tako nikoli ne more povrniti svojega ugleda.
Ravno zaradi tega se šolniki trudijo, da bi se obravnava anonimnih prijav ukinila, saj so jim zdaj le kršene ustavne pravice, ter so potisnjeni v milost in nemilost staršev, ki lahko iz lastnih maščevalnih vzgibov vodijo lov na čarovnice, brez kakršnih koli posledic.
Slovenčeva anketa
Pred tednom dni smo vam postavili vprašanje na kakšen način se soočate z učitelji in kar 52 % vas je odgovorilo, da se ali obrnete na inšpektorat (14,3 %), ali pridete v šolo z odvetnikom ( 19,5%), ali napišete anonimno prijavo (18,2 %). Vse omenjeni načini, kot že povedano ne prinesejo rešitev, ampak težavo le poglobijo.
Starše, kateri imajo utemeljen razlog za prijavo, ščiti Zakon o inšpekcijskem nadzoru. Pri tem pa je potrebno razumeti, da večina učiteljev s svojim delom želi učiti in ne škodovati učencem, so pa seveda tudi med njimi izjeme. Neutemeljene in zlonamerne anonimne prijave uničujejo potek dela v šolah, zato moramo pobudo zaposlenih v vzgoji in izobraževanju jemati resno. Prijave, katerih cilj je le maščevanje za slabo oceno učenca, ne smejo motiti izobraževalnega procesa.
Za dober razvoj otroka v šoli je nujno potrebno, da trikotnik starš, učitelj in otrok deluje. Starš in učitelj morata biti zaveznika in s skupnimi močmi ustvarjati okolje, ki je dobro in učinkovito za otroka. Današnji otroci zelo dobro poznajo svoje pravice, zelo slabo pa odgovornosti. Marsikaj se je v zadnjih letih spremenilo, a za razvoj otrok v odrasle, odgovorne osebe, bo potrebno narediti korak nazaj.
Alenka Gabrovec
