Slovenske ljudske navade ob ROJSTVU

Rojstvo otroka je eden izmed najpomembnejših in najlepših dogodkov v življenju staršev. To je trenutek, ko srečni družinici izrečemo dobre misli in želje, trenutek, v katerem se pričenja novo življenje drobcenega bitja in trenutek, ki ga preprosto moramo obeležiti. V Slovencu smo raziskali, kako smo to počeli nekoč in kako to počnemo danes.

»Svet naokrog je vabljiv in ranljiv, čudno resen in nemalo slovesen. Nekdo se je pravkar rodil in to je najlepša pesem.« Tako pravi slovenski pesnik Tone Pavček. Življenje nas vodi skozi različna obdobja, v katerih se naše vloge menjujejo. Ob tem nas spremljajo različna čustva, deležni smo različnih sprememb, sprejemati pa moramo tudi nove odgovornosti. A vse se prične z drobceno pikico, ki raste in se razvija.

Hišo so obiskale vile rojenice in sojenice…

Rojstvo poleg poroke in smrti uvrščamo med življenjske ali družbene šege oziroma navade. Še danes je zaznamovano kot zelo pomemben dogodek v družini, vendar so se ljudske navade ob tem pomembnem življenjskem mejniku zelo spremenile. Če danes o tem povprašamo starejše ljudi, nam bodo povedali, da so nekoč ženske rojevale kar doma in da porodniških dopustov praktično ni bilo, saj so morale ženske kmalu po rojstvu ponovno poprijeti za delo. Tako se je od njih pričakovalo, da se čim prej spet vključijo v vsa hišna opravila. Ljudje so verjeli, da ob rojstvu hišo obiščejo vile rojenice in sojenice, ki otroku napovedo usodo. Prva je napovedovala mladost, druga zakonsko življenje, tretja pa starost. Da bi otroka zaščitili pred zlom, so mu do krsta prižigali svečko. Tako je bilo vse do sredine 20. stoletja, ko so ženske pričele rojevati v porodnišnici.

Kurja juha in rdeče vino

Otročnici so takoj po porodu postregli kurjo juho, saj so verjeli, da ji bo povrnila moč, vsake toliko časa pa je morala popiti tudi kozarec rdečega vina »za kri«. Starši so ji ob tem pomembnem dogodku prinesli poprtnik (kruh), okrašen s kitami in toliko testenimi ptički, kot je bilo otrok pri hiši. Porodnica je dobila večji hlebec, otroci pa so si razdelili manjše.

Pomen krsta

Ker je bila nekoč umrljivost otrok zelo pogosta, so se ljudje bali, da bi otrok umrl nekrščen, zato je bil krst pomemben del obreda ob rojstvu. Zgodil se je kmalu po rojstvu. Otroku so oblekli krstno oblačilo iz bele tkanine, pokrili pa so ga s čipkastim prtom. Deklice so imele rožnate prtičke, dečki pa modre. Vse do 2. svetovne vojne sta otroka h krstu nesla boter in botra, starši pa mu niso smeli prisostvovati. Porodnica je nekoč morala ostajati v domačem okolju še 40 dni po porodu, saj bi v nasprotnem primeru lahko zbolela – za vse življenje. Otrok je bil med krstom v celoti pokrit, videl se je samo obrazek. Če je med krstom jokal, je to pomenilo, da bo zdrav, vesel in da bo dolgo živel. Navade so se razlikovale od kraja do kraja. Tako so na Gorenjskem vse do danes ohranili običaj, da pred krstom spečejo pogačo pletenico ali kruh, ki ga na poti do cerkve podarijo prvemu, ki ga srečajo. Verjeli so, da zato otrok nikoli v življenju ne bo nesrečen in lačen. Tukaj pa naletimo na prvo bistveno spremembo med rojstvom nekoč in danes. Nekoč so otroka krstili prvi ali drugi dan po rojstvu, danes pa ga krstimo šele po nekaj mesecih. Vse do 20. stoletja so imeli pri krstu najpomembnejšo vlogo botri, danes pa so to vlogo prevzeli otrokovi starši. Krst je tako postal bolj družinski in predvsem družabni dogodek.

Kako so otroku izbrali ime…

Krst je hkrati pomenil tudi obred, pri katerem je otrok uradno dobil svoje ime. Kadar je šlo za prvega sina, je otrok dobil ime po svojem očetu, prva hči pa je ime dobila po materi. Naslednjim otrokom so dodelili imena svetnikov, ki so godovali na dan njihovega rojstva. Ime sta lahko izbrala tudi krstna botra. Tudi nezakonski otroci so dobili ime po svetnikih, nekaterim izmed njih pa je ime izbral kar župnik. Tudi tukaj naletimo na spremembo. Otroci dandanes zelo redko prejmejo svoje ime po starših. Klasična slovenska imena izginjajo, vse bolj pa izbiramo kratka tuja imena.

Navade, ki jih danes praktično ne poznamo več…

• Nekoč so novorojenčka dvignili pod strop in ga potrepljali po ritki, saj bi mu naj to prineslo moč in pogum. Otrok je tako postal neustrašen korenjak.
• Pleničke se ponoči niso smele sušiti izven hiše, saj naj bi to otroku prinašalo nesrečo.
• Ko je padel mrak, se otroka ni smelo nesti iz hiše, saj bi ga lahko vzel zli duh Mrak.
• Botrinja je bila krstna gostija, ki so jo priredili takoj ali nekaj dni po krstu. Šlo je za dogodek, ki so se ga udeležili vsi vaščani. Danes se slavja po krstu udeležuje ožji krog družine.

Kaj pa je s trosenjem slame?

V Pomurju še danes ob rojstvu otroka trosijo slamo, čeprav mnogi pravzaprav niti ne vedo, zakaj to počnejo. Nekoč je veljalo za sramoto, če se je otrok rodil neporočeni materi. Sosedje so to sramoto drugim vaščanom razglasili tako, da so natresli plevel ali perje od hiše novopečene matere do hiše domnevnega očeta, če je bilo to potrebno, tudi čez vso vas. Kar je ostalo, so vsuli v vodnjak. Danes je ta navada dobila pozitivno plat. Ljudje namreč verjamejo, da natresena slama novorojencu prinaša srečo. Tisti, ki slamo trosijo se ob tem neizmerno zabavajo, tisti, ki stanujejo v hiši, pa se zabavajo naslednji dan, ko morajo vse to počistiti. Nemalokrat namreč med slamo pomečejo tudi zamaške steklenic, stiropor in perje.

Krstu sta po nekaj letih sledila prvo obhajilo in birma, nato pa je prišel čas, ko sta se fant in dekle zaljubila, pričela pa sta razmišljati tudi o poroki, drugi pomembni družbeni oziroma življenjski šegi.

Kako rojstvo otroka obeležimo danes…

Nekatere ključne spremembe med praznovanjem otrokovega rojstva nekoč in danes smo že omenili, nekaj pa jih bomo izpostavili tudi v tem delu prispevka. Danes je zelo priljubljena ideja, ki izvira iz Amerike, pravimo pa ji »baby shower«. Gre za zabavo za starše oziroma v večini primerov za bodoče starše. Nekoč so se zabave udeležile samo ženske, danes pa se je udeležujejo predvsem moški in ženske v paru, ki bodočima staršema prinesejo darila za novorojenčka. Celotna zabava je skrbno načrtovana, pogosto vključuje tudi zabavne igre s temu primerno tematiko.

Prav tako se danes rojstvo otroka »zapije« že kmalu po porodu. Od novopečenega očeta se pričakuje, da bo že uro po porodu za nekaj ur zapustil svojo družinico in se tako posvetil prijateljem in pijači. Pogosto se tudi zgodi, da novopečena mamica pride domov, kjer jo pričaka razmetano stanovanje, ker je novopečeni očka praznovanje rojstva s prijatelji razvlekel na več dni, potem pa ni utegnil pospraviti doma. Pridni očki seveda nered pospravijo, mnogi pa ob tej priložnosti okrasijo tudi stanovanje – da je ob prihodu mamice in otročka domov vse tako, kot mora biti.

Za konec moramo dodati še eno izmed večjih sprememb, ki je prav tako odgovorna za to, da ljudske navade ob rojstvu tonejo v pozabo. Nekoč so širši člani družine novega člana videli šele več dni po porodu. Danes je uporaba socialnih omrežij tako priljubljena, da lahko družinski člani (pa tudi ljudje, ki jih morda niti ne poznamo), otročka vidijo že v nekaj minutah po porodu. Na fotografiji, ki jo novopečena mamica in očka objavita na spletu, je običajno otroček še sivkaste barve, saj ob prvem fotografiranju še najverjetneje ni uspel niti prav zadihati. Na temo nevarnosti objavljanja fotografij otrok na spletu je bilo že ogromno povedanega, vendar očitno tudi to ne zaleže.

Rojstvo otroka je neprecenljiv in dragocen dogodek, ki ga je z besedami težko opisati. Radi tudi rečemo, da gre za čudež življenja in pravilno bi bilo, da bi ljudske navade ob tem pomembnem mejniku v življenju poskušali vsaj delno ohraniti. Gre namreč za človeško kulturo, za način življenja, za našo skupno zgodovino. Sodoben človek dopušča, da ljudski običaji počasi tonejo v pozabo in kar je nekoč ljudem pomenilo ogromno, danes ne pomeni več nič. Pri tem izgubljamo več, kot si lahko sploh predstavljamo.

Kako raste mama

Najprej je sama tema,

 najprej je velik nič,

 potlej je majcena deklica

in iz nje ljubek deklič.

Iz njega mamica zraste,

 a raste dolgo in mnogo let,

 potem pa je to kar naenkrat

in jaz pridem na svet.

Iz mamice zraste mama

bogvekdaj, kar nekega dne,

 ko še sama ne ve,

 da ji pada prvi sneg na lase.

Ko jaz odrastem,

 raste mama počasi nazaj,

 dokler babica ne postane

in pride z vnuki v raj.

(Tone Pavček)

Sara Savec