Splet ustvarja(j)mo njegovi uporabniki. Tako jaz, kakor tudi vi. Torej mi vsi. Virtualnost »di per se« ne obstaja, ampak smo mi tisti, ki jo oblikujemo. In to z vsebinami, ki jih posredno ali neposredno vanjo vnašamo. Na spletu najdemo zares vse.Tako konstruktivne, kakor tudi informacije s povsem nasprotnim učinkom. Tehnolgija nam je omogočila marsikaj, ne vemo pa še natančno, kaj vse nam je v zameno za »pomoč«, vzela. Kaj je tisto, čemur smo se že bili primorani odpovedati, da imamo danes lahko to, kar imamo in v kaj nas je spremenila, je bilo izhodišče pogovora z g. Markom Puschnerjem s Točke osveščanja o varni rabi interneta SAFE.SI, ki mi je pomagal osvetliti ozadje dogajanja med mladimi na spletu.
Govorila sva o aferah, kot tistemu vrhu ledene gore, ki je viden ter temu, kar je še ostalo skrito in o čemur se javno ne piše in ne govori, kar pa ne pomeni, da ne obstaja in da se ne dogaja. O mladostnikih in odraslih, ki se pogosto soočajo s podobnimi težavami, ko je govora o delitvi intimnih fotografij z drugimi in o dojemanju zasebnosti v virtualnem svetu. Kdaj postane delitev intimne fotografije zakonsko kaznivo dejanje? Kakšne kazni lahko doletijo osebe, ki slučajno prejmejo tovrstne fotografije in kaj je priporočljivo storiti, v kolikor se znajdete v situaciji, ko vam grozijo, da bodo vaše intimne fotografije postale viralne, so teme, o katerih sva se pogovarjala za tokratni intervju.
Na internetu se stvari širijo kot požar
Družabna omrežja omogočajo, da sam izbereš komu in v kolikšni meri boš dovolil vpogled v svojo zasebnost, torej tisto zasebnost, ki jo imaš in ohranjaš na spletu. Ali je mogoče že objavljeno fotografijo kasneje s spleta umakniti na način, kot da ne bi nikoli obstajala?
Ko nekaj objaviš na internetu, je sicer v teoriji objavo mogoče umakniti, vendar se je v praksi izkazalo, da je to misija nemogoče. Če govoriva konkretno o fotografijah in posnetkih, kjer je vsebina golota, torej o tako imenovanih »žgečkljivih« posnetki ali pa posnetki z neumno oz. smešno vsebino, ki so namenjeni norčevanju in ki postanejo zaradi množične delitve viralni, tega v praksi ne moreš umakniti. Tudi prošnja spletnim stranem, naj vsebino odstranijo, še ne zadošča za njihov dokončen, torej trajen izbris iz spleta. V tem času si je namreč lahko nekdo ta posnetek, fotografijo shranil na svoj računalnik in jo bo čez čas ponovno lahko nekje objavil. Morda drugje, ali pa celo na istem mestu. Imeli smo primer, ko so posnetki sicer bili umaknjeni, vendar če si malce bolj spreten pri iskanju, jih lahko še danes najdeš. To pomeni, da je popoln izbris objavljenega tako rekoč nemogoč. Nikar ne pozabimo, da družabna omrežja in različne spletne strani imajo tudi lastne arhive, ki sicer niso javno dostopni, vsebujejo pa tudi izbrisane objave.
V določeni meri pomaga le to, da takoj, ko fotografijo opaziš, narediš prijavo administratorju oz. uredniku spletnega mesta v upanju, da jo bo čim prej izbrisal in da do njene delitve naprej še ni prišlo. V trenutku, ko pa si jo ljudje začnejo prepošiljati, npr. preko Snapchata, ki je med mladimi zelo priljubljen komunikacijski kanal, kjer ni nadzora nad prepošiljanjem in se pravzaprav sploh ne ve, ali se fotografija/posnetek že deli ali ne, so pa stvari težje.
»V zameno za golo fotografijo ti kupim telefon«
Kolegica mi je nekoč dejala, da »odkar so Feničani izumili denar, se da vse dogovoriti«, kar pomeni, da denar odpira vrata in v zameno za denar je lahko človek pripravljen storiti marsikaj. Tudi pošiljati svoje intimne fotografije. Morda še za kakšno ugodnost, boniteto, kar naj bi v tujini že počela celo mladoletna dekleta.
Kar se dogaja v tujini, se običajno dogaja tudi v Sloveniji. Pri nas se to pojavlja v obliki groominga, ko se otroke nadleguje. V zameno za gole fotografije storilci pošiljajo razna darila: majčke, (na)polnijo telefonske račune, kupijo telefone. Koliko je tega pa žal ne vem. Primerov, da bi mladoletna dekleta sama posnele svoje gole fotografije in jih v zameno za denar ponujale drugim, pa v Sloveniji ne poznam.
Deljenje, razpošiljanje golih fotografij je kaznivo dejanje
Kar mediji izbrskajo in pride v javnost, je samo vrh ledene gore. Kar pomeni, da tudi, če se o nečemu (še) ne piše in ne govori, to ne pomeni, da se to ne dogaja.
Res je. Če se o nečemu ne piše in ne govori javno, še ne pomeni, da se to ne dogaja. Na SAFE.si spremljamo mlade in zaznavano veliko primerov, ko dekleta, pa tudi fantje, simpatijam ali partnerjem pošiljajo svoje razgaljene fotografije. To je nekako že preraslo v splošen trend v Sloveniji. Imava recimo situacijo, v kateri mladoletno dekle, staro 12 ali 13 let, ki pravi, da je zaljubljeno v fanta, s katerim nista v zvezi niti 3 dni, pošlje svojo razgaljeno ali golo fotografijo, na kateri je ona največkrat »zgoraj brez«, kar pomeni, da razkriva svoje prsi. Lahko pa pošlje popolnoma golo fotografijo. Kaj on zdaj naredi s prejeto fotografijo, pa je vprašanje. Fant jo lahko pogleda, zadrži zase, ne sme pa je poslati naprej in to ne glede na to, da je mladoleten, saj v tem primeru stori kaznivo dejanje širjenja posnetkov spolnih zlorab otrok, kar je zrelo za prijavo na Policijo.
Vedno znova se vprašam, kako dobro lahko v 3 dneh in to v življenjski fazi, ko si pravzaprav še otrok, (s)poznaš nekoga, da mu že toliko zaupaš in mu tako hitro pošlješ svojo intimno fotografijo?
Par se nato po tednu dni razide in poznamo tudi primere, ko začne fant nekdanje dekle s fotografijami izsiljevati ali pa jih celo nekritično pošiljati naprej, npr. svojim prijateljem. Fotografija se lahko nenazadnje znajde tudi na internetu in na družabnih omrežjih. Običajno se fotografije delijo in razpošiljajo preko Snapchata.
Težava nastane tudi takrat, ko recimo fant prejme tovrstno fotografijo in jo brez nekega negativnega namena pokaže drugim. Da se recimo pohvali svojim prijateljem, češ, poglejte, kakšno lepo dekle imam. Kljub temu, da je v tem primeru namen lahko zelo nedolžen, se lahko vse skupaj kasneje sprevrže in vodi v hude posledice za osebo, ki je na fotografiji.
Poznam tudi primere, ko so dekleta fante nadlegovale s svojimi golimi fotografijami, fantom pa je bilo to moteče.
Imamo pa problem, ki se pogosto dogaja fantom (a ne zgolj njim) in je povezan s pedofilijo. Pedofil si na družabnem omrežju ( npr. Facebook, etc ) naredi lažen profil, kjer se predstavlja za dekle. Lahko ima tudi več profilov. Izbere lepe, simpatične, zapeljive fotografije in pošilja sporočila fantom, da naveže stik, saj si želi pridobiti njihove gole fotografije. V določenem odstotku so uspešni in pridobijo prvo golo fotografijo. Sledijo prošnje za več tovrstnih fotografij ali, bolj običajno, izsiljevanje s takšnimi in drugačnimi grožnjami, pri čemer se storilec razkrije.
Policija za prijave, kjer gre za posnetke spolnih zlorab otrok, izjemno hitro reagira
Kaj se zgodi s temi fotografijami?
Odvisno od storilca. Nekateri takšne fotografije obdržijo zase, drugi jih delijo z drugimi pedofili. Pred nekaj leti smo v Sloveniji imeli primer moškega v dvajsetih letih, ki je pridobljene fotografije prodajal v skriti pedofilski mreži in z njimi služil.
Naj poudarim, kadar nekdo postane žrtev takšnega izsiljevanja, je treba o tem takoj obvestiti Policijo.
Sram in strah preprečujeta, da bi si otrok upal spregovoriti
Premišljujem o fantu, starem 14 let, ki je zaradi tovrstnega dogodka vsekakor v stiski in prepričana sem, da mu bo zelo težko karkoli povedati.
Ko otrok spozna, da je šlo nekaj narobe, ga je sram in pogosto si ne upa povedati, kaj se je zgodilo.
Veliko delamo na tem, da jih spodbujamo, naj spregovorijo, naj povedo, kaj se jim dogaja in poiščejo pomoč. Na delavnicah, ki jih izvajamo na osnovnih in srednjih šolah, mladostnike spodbujamo, naj povedo, če se jim karkoli takšnega pripeti, če vedo, poznajo, so slišali, da se je komu kaj takega pripetilo, naj povedo staršem, učiteljem v šoli, oziroma tistim, za katere čutijo, da se jim lahko zaupajo.
Molčanje o tovrstnem dogajanju lahko vodi tudi do tragedije. Hude psihične posledice, ki se lahko vlečejo še celo življenje, niso redkost.
Pred sabo imamo recimo fotografijo golega otroka/najstnika, kar že velja za spolno zlorabo. Kdaj še lahko govorimo o spolni zlorabi preko spleta?
Spolna zloraba preko spleta je tudi to, ko odrasla oseba pošlje svojo golo fotografijo ali video posnetek mladoletni osebi. Prav tako sodi v to skupino tudi grooming, kjer gre za navezovanje stikov za spolne namene. Grooming je zelo problematičen, ker ga včasih ni tako lahko pravočasno prepoznati
Na spletu NI varnosti, zasebnosti in anonimnosti. Splet je javen prostor
Mobilni telefoni, družabna omrežja … vse to je nekaj, kar je bilo v mojih najstniških letih šele v povojih, v tisti začetni fazi. Kaj se je tako zelo spremenilo v teh nekaj letih, da otroci brez nekakšne zadrege svojo intimnost tako zlahka delijo z drugimi? Če pomislim na svoje osnovnošolske dni je bilo takrat to nepojmljivo.
Tukaj je potrebno razumeti najstnike in njihov svet. Oni se iščejo. So preplavljeni s hormoni in v času pubertete čustveno zmedeni. Sočasno tudi izgubijo občutek za zasebnost, kar so izkustvena dejstva.
Internet in mobilni telefoni dajejo lažen občutek zasebnosti. Uporabniki zelo težko razumejo ali pa morebiti celo ne razumejo, da so aplikacije in družabna omrežja javen prostor. Ta občutek se izgubi zaradi lažnega občutka varnosti. V naši percepciji je internet varno okolje, ker vanj vstopamo preko osebnih naprav običajno v varnem fizičnem okolju, v resnici pa temu ni tako.
Večina se ne bi sprehodila gola po ulici, svoje gole fotografije pa pošilja
Če si predstavljam, da bi svojo golo fotografijo poslala partnerju, je tako rekoč isto, kot če bi se povsem gola sprehodila po ulici ali glavnem mestnem trgu. Tukaj ni razlike, ker je samo od naključja ali pa naj si bodi spleta okoliščin odvisno, kdo vse bo to videl.
Otroci tega tako ne vidijo. Zanje to ni isto. Oni imajo občutek, da so na spletu varni. Isti problem imajo odrasli, ker se ne zavedajo, da na spletu varnosti, zasebnosti in anonimnosti ni.
Prepričan sem, da se večina ne bi sprehodila gola po ulici ali po glavnem mestnem trgu, svoje gole fotografije pa pošilja. Seveda gre za isto stvar, dojemanje pa tukaj ni isto in tukaj je težava. Ko fotografija »uide«, takrat tako mladi kakor tudi starejši dojamejo, da je sedaj to javno in ima določene posledice, ki so lahko zelo neprijetne.
Ali starši spoštujejo otroke, ko javno objavljajo njihove gole fotografije?
Mladoletna oseba posname svoje gole fotografije, jih ne pošlje nikomur, ampak izgubi telefon. Lahko ji ga ukradejo, ga sama nekje pozabi, morebiti si ga izposodijo sošolci, etc …ali preprosto pride v roke nepridipravu, ki se odloči fotografije razposlati. Kaj sedaj? Tukaj gre za kaznivo dejanje širjenja posnetkov spolnih zlorab otrok. Težava pa nastane pri ugotavljanju, kdo je bil tisti, ki jih je poslal.
Ni treba čakati na nepridiprava. Tukaj bi izpostavil že starše, ki objavljajo slike svojih otrok na družabnih omrežjih, kjer lahko vidimo res najrazličnejše fotografije. Na delavnici v 7. razredu osnovne šole, kjer smo se z učenci pogovarjali o starših in fotografijah, ki jih objavljajo na družabnih omrežjih sem otroke vprašal, ali jih vprašajo za dovoljenje glede objave fotografij, na katerih so tudi oni?
Večina je sicer odgovorila, da jih za dovoljenje vprašajo, ali pa da se vsaj strinjajo z objavo, oziroma fotografijo umaknejo, če jim ni všeč. Bil je pa primer, ko je otrok povedal, da ga starš ne vpraša za dovoljenje, saj je tako ponosen nanj, da fotografije kar objavlja. Vprašam se, ali tak starš sploh spoštuje svojega otroka kot človeka ali ga obravnava kot lastnino?
Starš ima vso pravico objavljat fotografije otroka, ker je do 18. leta njegov skrbnik, vendar pa je vedno v zraku vprašanje spoštovanja otroka. Ali otroka jemlješ kot lastnino, s katero ravnaš malo da ne, kot si želiš, ali ga spoštuješ in upoštevaš tudi njegove želje? Ko objaviš fotografijo otroka, razkriješ njegovo identiteto, s tem pa olajšaš pot do otroka tistim neznancem, ki bi želel priti do tvojega otroka. Nameni pa so lahko tudi zli.
In kakšne fotografije se objavljajo? Starši fotografirajo svoje otroke, stare 2, 3 leta, ko se na plaži, brez kopalk, igrajo s kanglico in lopatko. Tovrstne fotografije objavijo na internetu, npr. Facebooku, da pokažejo, kako uživajo na morju. Če je takšna fotografija v domačem albumu ali varno shranjena na zunanje disku, potem ni z njo nič narobe. Če pa jo objavimo na internetu, čeprav v zaprti skupnosti (npr. v krogu prijateljev na Facebooku), pa že lahko govorimo o delitvi posnetkov spolnih zlorab otrok. Dejansko zlorabimo lastnega otroka.
Z objavo fotografije in njegovo delitvijo z drugimi izgubimo nadzor nad njo, saj ne moremo preprečiti, da bi se fotografija širila dalje.
Kakšna je usoda fotografij in informacij, ki jih imajo o nas družabna omrežja, ne vemo
Starši morda mislijo, da imajo nadzor nad fotografijami, saj sami določijo kdo jih lahko vidi, pozabijo pa, kaj se lahko zgodi s fotografijo, za katero so dali dovoljenje, da jo vidi ozek krog ljudi, ki lahko nekoč postane dostopna na ogled vsem?
Lahko se zgodi, da nekoč kakšno družabno omrežje propade, zlasti kakšno manjše. Kaj vse se dogaja z informacijami, ki jih imajo o nas? Komu te fotografije in informacije prodajajo in kaj vse se z njimi dogaja danes, ne vemo in tudi, če bi hoteli vedeti, nam tega zagotovo ne bi povedali. Družabna omrežja živijo od objav uporabnikov. Uporabnike spreminjajo v denar. To je to, kar moramo vedet in vzeti v zakup, v kolikor jih uporabljamo.
Kaj pa pri odraslih?
Pri odraslih pa postanejo tovrstne fotografije moteče, v kolikor iščeš službo in potencialni delodajalec najde tvojo golo fotografijo na spletu, je verjetno manjša možnost, da službo dobiš. Ali, če jo že dobiš, lahko pridejo do teh fotografij npr. sodelavci in posledice so lahko tudi v obliki mobinga, spolnega nadlegovanja na delovnem mestu ali česa drugega.
Tukaj se sedaj postavi vprašanje, kaj, če sploh kaj, še ostane osebi zares njenega?
Številnim mladim se ne zdi nič posebnega, da so njihove gole fotografije objavljene na internetu. Morebiti je ta trend bolj opazen v mestih, medtem ko je na podeželju še nekoliko drugače. Mesta so morebiti malo manj konzervativna in zato gole fotografije nimajo tako negativne konotacije, kot imajo v manjših krajih.
Kaj pa se zgodi, ko si dva odrasla človeka pošiljata gole fotografije en drugemu?
V osnovi ni nič drugače kot pri mladih. Razlika je morda le v tem, da odrasli običajno bolj cenijo zasebnost in takšnih slik ne delijo s prijatelji. Zgodba pa se spremeni, če se razhajata. Takrat pa lahko pride do izsiljevanja s takšnimi fotografijami.
Julija 2017 se je spremenila zakonodaja in dodana je bila določba, ki prepoveduje tako imenovan »revenge porn«. Osebi se recimo posnameta med spolnim odnosom. Po določenem času se razhajata in eden se odloči, da se bo drugemu maščeval in v ta namen razširil posnete vsebine. To je kaznivo dejanje.
Tarče izsiljevanj so poročeni moški ali samski, ki se počutijo osamljeni
Je pa potrebno biti pozoren, da v kolikor svoje gole fotografije sam razpošiljaš naprej, se tukaj kaj dosti ne da narediti, saj si polnoleten in kot takšen odgovoren za svoja dejanja.
Imamo pa pri odraslih drugi primer izsiljevanja. Tarče so poročeni moški ali samski, ki se počutijo osamljeni. Žrtve so tudi ženske, vendar prednjačijo moški. Neznana oseba naveže stik z moškim, običajno je iz tujine in zmenita se za »cyber sex«. Povežeta se preko aplikacije za prenos videa. Dekle se začne slačiti in žrtev spodbuja, da se ji pridruži. Ko se žrtev začne slačiti, to posnamejo. Storilci v kratkem ponovno navežejo stik in pokažejo posnetek ter začnejo moškega izsiljevati za denar z grožnjo objave posnetka na spletu. Zahtevani zneski se vrtijo od nekaj 100 € dalje.
Osnovni nasvet v tem primeru je, ne plačajte, saj je verjetnost, da bodo posnetek objavili zelo majhna. Če pa se oseba odloči plačati zahtevani znesek, se zahteve po denarju ne končajo in to lahko traja v nedogled. Te primere je treba prijaviti policiji. Tukaj se običajno sproži mednarodna preiskovalna akcija, saj so storilci običajno iz držav izven EU. Zanimivo je, kako pogosto so odrasli žrtve tovrstnih dejanj in kako zlahka nasedajo takšnim prevarantom.
Med odraslimi je veliko naivnosti
Ravno sem premišljevala, kako se je naša percepcija zasebnosti spremenila.
Res je. Gre tudi za vprašanje zaupanja. Kako lahko zaupaš človeku, ki ga sploh ne poznaš in z njim kar virtualno deliš tako zelo intimno izkušnjo?
Pri mladih opažamo, da gre za spremembo v družbenih odnosih. Bistvo je, da naučimo otroke pravilno uporabljati internet. Otroci se hitro sami naučijo uporabljati naprave in aplikacije, pomembno je, da jih naučimo vsebinskega vidika. Kaj pišeš? Kakšne fotografije objavljaš in pošiljaš? Kaj narediš, če dobiš kakšno neprimerno fotografijo in to je tisto, na čemur bi mogli vsi delati.
Občutek imam, da se prepogosto svetuje in opozarja na to, kaj naj se ne bi delalo, sočasno pa se zanemari vidik tega, kar se dejansko že dela. Preventive nekako ne izhajajo iz tega, kaj je, ampak iz tega, česa naj ne bi bilo.
Pomembno je, da vedno predstavimo možnosti in da ljudi/mladostnike ne obsojamo zaradi storjenih dejanj. Če govoriva o »sekstingu«, bolj kot bomo otroke prepričevali in jim zapovedovali, kako tega ne smejo početi, bolj bodo to počeli. Super bi bilo, če tega ne bi počeli, ampak to delajo, torej pomagajmo jim predstavit, kaj se zgodi, če gre nekaj narobe. Kaj lahko naredijo, če fotografija uide? Kako situacijo reševati? Kaj moraš ti kot človek vedet, če takšno sliko dobiš? Na tovrsten način skušamo otrokom pomagati, da premislijo o posledicah, ki jih lahko imajo njihova nadaljnja dejanja. Kaj se lahko zgodi z osebo, ki je na fotografiji in kaj tebi, če fotografijo posreduješ naprej? Skušamo jim pomagati, da se na osnovi prikaza posledic, ki jih lahko ima njihovo dejanje, odločijo postopati drugače. Da se odločijo prejeto fotografijo zadržati zase in izkušnjo zaupati osebi, ki jim lahko pomaga. Skušamo jim pomagati, da razumejo, da se lahko s pošiljanjem fotografij naredi škoda in da razumejo, da ima lahko tovrstno dejanje posledice, ki so lahko zelo tragične.
Petra Petravič
