Naprej na vsebino

Darovanje organov – je možgansko mrtva oseba v resnici živa?

Kadar pogovor nanese na tematike, kot je darovanje organov, so mnenja ljudi deljena. Danes smo priča zgodbam o ugrabitvah z namenom kraje in posledično preprodaje organov, zato ima tudi darovanje organov tudi nekoliko srhljiv pridih. Preprodajanje človeških organov v sklopu trgovine z organi je kaznivo dejanje, medtem ko gre pri darovanju organov predvsem za humanitarno dejanje, s katerim lahko rešimo človeško življenje. Ob vsem tem pa se pojavi še vprašanje, ki mnoge odvrne od darovanja organov. Kljub temu, da sodobna medicina možgansko smrt opredeljuje kot smrt posameznika – ali je oseba pri darovanju organov mrtva, kot trdi sodobna medicina, ali je v resnici živa?

Darovanje organov je tesno povezano s presajanjem organov. Leta 1902 je bil presajen prvi organ in sicer ledvica psa, ki je bila presajena na vrat. Sledili so neuspešni poskusi presaditve živalskih ledvic na človeka. Leta 1933 je prišlo do prvih poskusov presaditve ledvice umrlega darovalca na človeka, ki pa so bili neuspešni. Do večjega preboja je prišlo leta 1962, saj smo takrat obeležili prvo uspešno presaditev ledvice umrlega darovalca. Sledili sta presaditev jeter in pljučnega krila leta 1963, presaditev trebušne slinavke leta 1966 in prva presaditev človeškega srca leta 1967. Evropski dan darovanja organov obeležujemo 7. oktobra.

Katere organe lahko darujemo?

V Sloveniji lahko darujemo srce, ledvice, pljuča in tkiva, kot so roženica, kosti, koža, sklepi, vezi, srčne zaklopke in žile. V tujini presajajo tudi trebušno slinavko in tanko črevo. Omeniti je potrebno, da odvzem tkiv ni pogojen s prekrvavljenostjo do odvzema, zato jih lahko odvzamemo tudi nekaj ur po tem, ko se je srce osebe zaustavilo, kar pa ne velja tudi za organe.

Kdo lahko postane darovalec organov?

Nihče nas ne more prisiliti v to, da po smrti postanemo darovalci organov. Darovalec lahko postane vsakdo, ki je zdrav, kar pomeni, da nima infekcijskih bolezni (virus HIV, hepatitis B in C) in nobenega malignega obolenja, ki bi se lahko preneslo na telo prejemnika. Prav tako se lahko za humanitarno dejanje odloči mladoletna oseba, ki pa mora biti stara 15 let. O darovanju organov lahko odločijo tudi najbližji. Če posameznik v času življenja ne izrazi nestrinjanja z darovanjem organov, se mu lahko organi po smrti odvzamejo, če se s tem strinjajo svojci.

Ali lahko organe darujemo tudi v času življenja?

Nekatere organe lahko darujemo že pred smrtjo. Gre za organe, ki jih telo po odvzemu samo obnovi oziroma jih ne potrebuje nujno za normalno delovanje. V večini primerov gre za presaditev ledvic, ki so parni organ, načeloma pa je mogoče darovati tudi del jeter, del črevesa ali tkiva ter celice, kot so kožne celice in kostni mozeg.

Kako lahko postanemo darovalci organov?

Svojo željo po darovanju organov lahko zapišemo v oporoki, zaupamo pa jo lahko tudi svojim najbližjim. Odločitev lahko izrazimo tudi v določenih zdravstvenih domovih, lekarnah in na območnih enotah Rdečega križa, pri čemer potrebujemo zgolj osebni dokument in kartico zdravstvenega zavarovanja. Po izpolnitvi pristopne izjave je odločitev za darovanje vidna v sistemu zdravstvenega zavarovanja, podatki pa so strogo zavarovani. V kolikor si premislimo, lahko zadevo tudi prekličemo.

Kdo je prejemnik organov po smrti darovalca?

Darovani organ ni primeren za vsakega posameznika, zato je potrebno njegovo primernost potrditi z natančnim testiranjem. Pomembna je zlasti skladna krvna skupina. Izbira prejemnika je tako pogojena s pravilniki, ki zagotavljajo pravičnost, vključno z upoštevanjem čakalne vrste.

Ali imamo v Sloveniji veliko ljudi, ki želijo postati darovalci organov?

Podatki raziskave, izvedene leta 2010 kažejo, da darovanje organov v Sloveniji podpira 70% vseh prebivalcev. 28% prebivalcev svojega mnenja ni znalo opredeliti, 2% prebivalcev pa darovanju organov nasprotujeta. Kljub temu je po naših podatkih število darovalcev zgolj zadovoljivo, saj je v register prostovoljnih darovalcev organizacije Slovenija-Donor vpisanih le 16.471 ljudi.

Kaj je tisto, kar ljudi odvrača od darovanja organov?

Marsikoga odvrne misel na možnost zlorabe, čeprav je darovanje organov organizirano tako, da zagotavlja profesionalen pristop in obravnavo. Odvzem organov poteka na podoben način kot klasična operacija, torej v operacijski sobi. Odvzem je opravljen s strani zdravnika specialista in izkušene ekipe zdravstvenih delavcev, ki s pokojnikom ravnajo spoštljivo, zaradi česar tudi njegovo telo po darovanju ni iznakaženo. Kadar gre za darovanje kosti, roženice ali drugih tkiv, so odvzeti deli nadomeščeni s primerno protezo. Mnoge odvrne neprijetna misel na to, da bi imela njihove organe v svojem telesu neka druga, popolnoma neznana oseba. Prav tako tudi mnoge skrbi, da bi bili ob odvzemu organov še vedno živi, a je ta strah po besedah strokovnjakov popolnoma odveč. Smrt naj bi bila samim odvzemom z gotovostjo potrjena po vseh predpisih. Predpisani klinični testi in instrumentalne preiskave potrdijo možgansko smrt osebe kar dvakrat v določenem časovnem razmiku, zato možnost, da bi organe odvzeli živemu človeku, menda niti ne obstaja. Številni posamezniki se za darovanje organov ne odločijo samo zato, ker menijo, da bodo kot lastniki kartice darovalca organov prikrajšani pri zdravljenju, kar seveda ne drži. Mnogi tega ne želijo storiti iz verskih razlogov ali pa preprosto zato, ker se jim zdi, da so v tem primeru kršena etična načela.

Vprašanje, ki buri domišljijo – ali je možganska smrt zares smrt?

Možganska smrt je opredeljena kot odpoved delovanja celotnih možganov. V sodobni medicini je možganska smrt sprejeta kot smrt bolnika. Pogosto naletimo na izraz, da je takšna oseba samo še »rastlinica«. Pri tem velja omeniti, da lahko po možganski smrti človeka delovanje organov umetno vzdržujemo, osebi pa niti z intenzivnim zdravljenjem ne moremo več zagotoviti normalnega življenja. Vendar pa se kljub temu pojavi vprašanje – je oseba s prenehanjem delovanja možganov zares mrtva? Ali naše telo poganjajo možgani ali srce? Kako lahko torej rečemo, da je oseba s prenehanjem delovanja možganov mrtva? Pri presaditvi organov se uporabljajo živi organi. Če torej potrebujemo živi organ, ga moramo odvzeti živi osebi. Ker organi mrtvega človeka ne morejo biti živi, je nekako najbolj logična razlaga, da je oseba z možgansko smrtjo še vedno živa. Drži, da naše početje v celoti nadzorujejo možgani, a tudi drugi organi imajo pri tem zelo pomembno vlogo. Kadar je oseba možgansko mrtva, njeno srce še vedno deluje, oseba še vedno diha. Je oseba, ki diha, lahko mrtva? In če se v tem primeru osredotočimo na darovanje srca – ali je oseba resnično mrtva zaradi možganske smrti ali njeno smrt pravzaprav povzroči odvzem srca, črpalke, brez katere telo ne more delovati? Kljub temu, da sodobna medicina možgansko smrt dojema oziroma opredeljuje kot končno smrt, so mnogi zdravniki prepričani, da je možganska smrt zgolj samostojna faza v samem procesu umiranja.

Če je tako, zakaj se ljudje odločijo postati darovalci organov?

Večina ljudi meni, da jim organi po lastni smrti tako ali tako ne bodo več koristili, obenem pa se zavedajo dejstva, da lahko s svojimi organi rešijo življenje nekomu, ki bi sicer zaradi zahrbtne bolezni ali poškodbe umrl. Danes ljudje umirajo zelo mladi, praktično takrat,

kadar je pred njimi še vse življenje – v tem primeru je odločitev o tem, ali bodo živeli ali ne odvisna od druge osebe. Prepričani so, da je darovanje organov humanitarno, človekoljubno in nesebično ravnanje, s katerim lahko nekomu podarimo vstopnico za nadaljevanje življenja. Če darujemo organe, živimo tudi po smrti – v ljudeh, ki smo jih rešili pred prezgodnjim koncem. Etičnost darovanja organov potrjuje tudi vera. Drži, da nekatera verstva tega početja ne odobravajo, kar pa ne velja za krščansko in islamsko veroizpoved ter za Jehove priče, ki darovanje organov po smrti dojemajo kot darilo življenja.

Odločitev o tem, ali bomo po smrti postali darovalec organov ali ne je večinoma v naših rokah, v kolikor se ne opredelimo jasno, pa ostaja odločitev delno tudi v rokah naših svojcev. Prav tako ostaja vprašanje, ali smo pri darovanju organov sploh mrtvi, kot trdi medicina, čeprav zdrava kmečka pamet trdi povsem nasprotno. Če oseba diha in organi delujejo, čeprav s pomočjo aparatov, sta to brez dvoma jasna znaka življenja, kljub temu pa nas strokovnjaki zaradi možganske neaktivnosti opredelijo kot mrliča, kar se povsem upravičeno zdi mnogim ljudem absurdno. Ali to pomeni, da ne umremo enkrat, temveč dvakrat? Vsekakor drži, da lahko z darovanjem organov rešimo življenje, vprašanje pa je, ali pri tem ogrozimo tudi svojega. In tudi tokrat želimo, da o tem presodite sami.

“Ena od velikih skrivnosti življenja je, da je zares kaj vredno le tisto, kar naredimo za druge.” (Lewis Carroll)

Sara Savec

Subscribe
Notify of
guest
0 Komentarji
Inline Feedbacks
View all comments

Prijava na e-novice