Naprej na vsebino

Deklaracije na živilih – vemo, kaj jemo?

Trgovinske police so polne prehranskih izdelkov, ki se jim znova in znova pridružujejo novi izdelki. Izbiramo tiste, ki smo jih vajeni, pritegnejo pa nas tudi akcijske cene in privlačna embalaža. Ob tej poplavi živil, ki so nam danes na voljo, se lahko vprašamo – ali v resnici sploh vemo, kaj jemo? Kako dobro Slovenci poznamo prehranske deklaracije, jih sploh preverimo?

Predstavljajmo si običajen dan v trgovini. Odpravili smo se po hrano. V nas strmi na stotine prehranskih izdelkov, ki nam obljubljajo različne stvari. Z uporabo nekaterih bomo shujšali, z uporabo drugih si bomo uredili prebavo, tretji nam obljubljajo boljše počutje. Kako vedeti, katerim izdelkom lahko verjamemo in kateri so tisti, ki nas zavajajo? Tukaj pridejo na vrsto deklaracije. Imajo jih vsi izdelki, ker tako določa zakon. Videli smo jih že, pa smo jih tudi prebrali?

Kaj nam sporoča deklaracija?

Del prehranske deklaracije je tabela, v kateri najdemo določene podatke. Mednje uvrščamo:

  • Povprečno hranilno vrednost – velikost porcije nam pove, kolikšna je priporočljiva velikost porcije na obrok.
  • Energijsko vrednost – izražena je v kilo Joulih (kJ) in kilo kalorijah (kcal), sporoča pa nam podatke o tem, kolikšna je skupna energijska vrednost na 100 g živila in na eno porcijo živila.
  • Maščobe – število nam pove skupno vrednost maščob, prisotnih v živilu.
  • Od tega nasičene maščobne kisline – gre za zdravju škodljive maščobne kisline, ki se jim je bolje izogibati.
  • Od tega nenasičene maščobne kisline – gre za maščobne kisline, ki našemu telesu koristijo.
  • Ogljikovi hidrati – število nam pove, koliko ogljikovih hidratov se nahaja v izdelku. Izraženo je v gramih.
  • Od tega sladkorji – tudi število, ki nam sporoča vrednost sladkorja v izdelku, je navedeno v gramih. Pove nam, koliko od skupne vrednosti ogljikovih hidratov v izdelku predstavljajo enostavni sladkorji.
  • Prehranske vlaknine – so telesu koristne snovi, ki bi jih morali dnevno zaužiti minimalno 25 gramov.
  • Beljakovine – število nam pove, koliko beljakovin vsebuje izdelek. Izraženo je v gramih. Ker so beljakovine gradniki telesa, jih naše telo nujno potrebuje.
  • Sol – je tisti element, ki ga naše telo nujno potrebuje, vendar v majhnih količinah, ki pa jih običajno prekoračimo.

Za vse te stvari je že zagotovo slišal vsakdo med nami. Bi mi verjeli, če bi vam rekla, da marsikdo pravzaprav niti ne ve, da so vsi ti podatki navedeni na embalažah živil?

Kakšen je namen prehranske deklaracije?

Prehranska deklaracija nam sporoča, kaj se pravzaprav nahaja v živilu. Če želimo izbirati zdravo prehrano in jo prilagoditi potrebam našega telesa, potem lahko to storimo s prebiranjem prehranske deklaracije, ki na embalaži ni samo za okras. Ker ne preberemo deklaracij, v voziček zmečemo vse, kar se nam zdi primerno in privlačno, v resnici pa sploh ne vemo, da smo zaužili preveč sladkorja, soli ali nezdravih maščob. Kot primer lahko vzamemo sadni jogurt. Zdrava prehrana namreč vključuje tudi uživanje jogurtov, saj našemu telesu olajšajo prebavo. In ker so navadni jogurti brez okusa, raje izberemo sadne. Saj so zdravi, kajne? Morda boste naslednjič dvakrat premislili, preden boste v voziček dali tudi sadni jogurt. Ste vedeli, da mnogi izmed njih sadja »niso niti videli«, v njih pa se nahaja tudi do 7 kock sladkorja? Mi pa smo prepričani, da jemo zdravo.

K prehranski deklaraciji sodijo tudi druge stvari. Neto količina, rok uporabnosti, proizvajalec, pogoji shranjevanja, serija živila, država izvora, sestavine, vsebnost alkohola v pijačah so prav tako stvari, ki so del prehranske deklaracije. Koliko jih dejansko preverimo?

Ko se nam mudi, nas pred lakoto reši hitro pripravljena hrana

 Zamrznjena hrana, ki jo pripravimo v nekaj minutah, hrenovke, razne konzerve, salame in paštete se kdaj pa kdaj znajdejo v vsakem hladilniku oziroma zamrzovalniku. Konzerve so polne aditivov, katerim bom nekaj besedic namenila kasneje.

Hitro pripravljena hrana ni zdrava hrana. Na tem mestu bomo kot primer vzeli hrenovke, ki jih imajo radi predvsem otroci. Nekoč sem spremljala oddajo, v kateri so voditelji poskušali ugotoviti ali otroci vedo, iz česa je pravzaprav narejeno določeno živilo. Ko so deklico, staro približno 7 let povprašali, kako nastane hrenovka, je bil njen odgovor zelo zanimiv. Rekla je namreč, da hrenovka raste na rastlini, ki ji pravimo širokolistni rogoz. Če pobrskate med fotografijami, boste videli, da je socvetje širokolistnega rogoza dejansko malce podobno hrenovkam. Pa vendar hrenovke ne rastejo. V sklopu oddaje so prikazali tudi posnetek deklice, ki je opazovala kokoške, medtem ko jo je mamica vprašala, katera žival je to. Odgovorila je »chicken nuggets« (piščančji nageci). Razmišljanje otrok je simpatično in oddaja me je nasmejala, vseeno pa je zavedanje, da pravzaprav niti ne vemo, kaj jemo, grozljivo.

Hrenovke so pripravljene iz ostankov svinjskega, govejega in piščančjega mesa, ki jih v procesu proizvodnje zmeljejo v gladko maso, nato jim dodajo jedilni škrob, sol in druge začimbe. Po dodajanju vode je mešanica za pripravo hrenovk podobna kupu blata (primerna je tudi barva), doda pa se tudi koruzni sladkor, ki poskrbi za sladkast okus. Maso zapakirajo v celulozni ovoj, proces pa se konča s tekočo prho z dimom. Posnetek pridelave si je mogoče ogledati na spletni strani Youtube, pa vendar vam tega ne svetujem, če si želite še kdaj jesti hrenovke.

Kaj pa aditivi?

Tudi aditivi predstavljajo velik del naš prehrane, saj se nahajajo praktično povsod. Ne uživamo jih kot osnovna živila, temveč so jedem dodani kot barvila, konzervansi, sladila, antioksidanti, stabilizatorji, ojačevalci arome, modificirani škrobi, emulgatorji, emulgirne soli, veziva, utrjevalci, kisline, želirna sredstva, sredstva za vzhajanje, za ohranjanje vlage, proti sprijemanju in še in še… Se sprašujete, zakaj so vsi ti aditivi dodani živilom? Zato, ker drugače določena živila ne bi imela prave barve, druga živila ne bi bila prave konsistence, tretja bi se prehitro pokvarila, četrta ne bi bila videti privlačno, kar bi bila za prehransko industrijo prava katastrofa. Vsi aditivi niso škodljivi, večina pa jih je, zlasti takrat, kadar jih uživamo v prevelikih količinah.

In če ne razumemo preprostih prehranskih deklaracij, kaj pa naj potem sploh rečemo za aditive? Gre namreč za en kup E-jev. Aditivi so označeni s črko E, ob kateri je številka. Te številke se pričnejo s številom 103 in končajo s številom 1803, kar pomeni, da je aditivov bistveno preveč. Kaj si predstavljate pod številom E440b? Za nas to ne pomeni nič, za prehransko industrijo pa ogromno. Gre za amidiran pektin, belo obarvan prah, ki je pogosto dodan marmeladam. Poglejmo si še nekaj drugih imen aditivov – saharozni acetat izobutirat, hidroksipropilmetilceluloza,  poliglicerol poliricinoleat, železov heksacianomanganat, hidrogenirani poli-1-decen, tartratni mono-in diacetilestri mono-in digliceridov maščobnih kislin. Ni čudno, da ljudje ne vemo, kaj se pravzaprav nahaja v določenem živilu, ko pa teh »dolgih klobas« ne znamo niti prebrati.

Slovenci in prehranske deklaracije

Ko sem se zjutraj odpravila v trgovino Tuš, sem mimogrede ustavila nekaj kupcev in jim povedala, da poskušam ugotoviti, kako Slovenci poznamo prehranske deklaracije. Vsem sem zastavila popolnoma enako vprašanje.

Ali veste, kaj so prehranske deklaracije in ali jih preverite, preden izberete izdelek?

  • Kupec 1: Slišala sem že zanje, vem približno kaj so, vendar jih ne preverjam. Vedno kupim iste izdelke, od enega proizvajalca.
  • Kupec 2: Slišal sem za to, ne vem pa točno za kaj gre.
  • Kupec 3: Tabela na embalaži? Vem, da je tam, nikoli pa je ne preverim. Vedno preverim samo rok trajanja.
  • Kupec 4: Spremljam, ko kupujem določen izdelek, recimo beljakovine v prahu, ker me zanima koliko ogljikovih hidratov je v beljakovinah, saj so potem manj kvalitetne. V trgovini pa res ne preverjam.
  • Kupec 5: Ne, ker so črke na embalaži premajhne.
  • Kupec 6: Nekaj časa sem spremljal, sedaj pa enostavno nimam dovolj časa da za vsak izdelek preverim, kaj je v njem.
  • Kupec 7: Pred nekaj leti na izdelkih ni bilo toliko informacij. Žena me je pred kratkim poslala pod jogurt z bakterijami, pa nisem znal prebrati, v katerem se nahajajo bakterije – črke na embalaži so premajhne, preveč je podatkov.
  • Kupec 8: Vse, kar preverim, je rok trajanja, včasih tudi količina.

Dobila sem občutek, da večina ljudi ve, za kaj se gre, vendar prehranskih deklaracij kljub temu ne spremljajo. V bistvu sem zalotila tudi sama sebe, kako preverjam samo rok trajanja izdelka, morda še neto količino in nato doma preverim tudi, kako se določeno živilo shranjuje. Tabelo s hranilno vrednostjo nekako kar spregledam. Preverimo, ali čevapčiči vsebujejo samo goveje ali tudi svinjsko meso, ne spregledamo proizvajalca izdelka, saj smo določenega proizvajalca že vajeni, če kuhamo po receptu, preverimo tudi količino, na kakšnem prehranskem dopolnilu morda celo seznam sestavin. Splošno gledano pa lahko rečemo, da živila ocenimo na podlagi lastnih izkušenj z njimi, kadar gre za nova živila pa tudi na podlagi privlačnosti embalaže. Žal v trgovini nisem naletela na nobenega alergika, ki bi zagotovo natančneje preveril prehransko deklaracijo, pa tudi ljudje, ki se trudijo izgubiti nekaj odvečnih kilogramov ali preprosto želijo zdravo živeti, najverjetneje prehranske deklaracije natančneje preverijo.

V čem je torej problem? Nas ne zanima, kaj bomo pojedli ali pa prebranega ne razumemo? Morda deklaracije zaradi premajhnih črk niti ne moremo prebrati. Delček krivde lahko prevalimo tudi na prehransko industrijo, saj je vse več živil predelanih in v resnici dejansko ne vemo, KAJ VSE smo pojedli. Mislimo, da pojemo samo tisto, kar se trenutno nahaja pred našimi očmi, v resnici pa se v tem izdelku nahajajo tudi sestavine, ki jih niti ne vidimo. In če nismo prebrali prehranske deklaracije, pravzaprav ne moremo vedeti, kaj smo pravkar dali v usta. No, nekaj pa smo le ugotovili. Hrenovke NE rastejo na širokolistnem rogozu.

Sara Savec

 

Subscribe
Notify of
guest
0 Komentarji
Inline Feedbacks
View all comments

Poklici

Kam so vsi natakarji šli?

Če je bilo pomanjkanje natakarjev očitno že v preteklosti, so po epidemiji covida-19 postali redki kot dragulji. Se pa najdejo gosti, ki z njimi še vedno ravnajo kot svinja z mehom.

Prijava na e-novice