Kje je meja med podobo in resnico. Med tem, kar ljudje želimo prikazati drugim in tistim, kar se skriva v ozadju, ko soj žarometov ugasne? Kdo je danes Sanja Poljšak Pesan, mlada mamica, ki se je Sloveniji predstavila tistega davnega leta 2010 in prišla v sam finale šova Slovenija ima talent? Kako se je v tem času spremenilo njeno življenje? Mamica 4 otrok, z veseljem poje na porokah in si občasno zaželi, da bi kaj od tega, kar vidi, občutila tudi na svoji, vendar sta se z zaročenecem, danes možem, takrat odločila drugače. Našla je svoj notranji mir, mesto pod soncem in deli filozofijo, ki ji omogoča živeti tako, kot si želi. Sprejeti stvari takšne, kot so in uživati z vsem svojim bitjem v tem, kar ima in kar ji največ pomeni. Uspela je združiti svoja dva talenta in dve veliki ljubezni v celoto, ki ji polepšata dan.
Dan po finalu ostaneš sam in od tebe je odvisno, kaj boš naredil
V šovu Slovenija ima talent ste sodelovali leta 2010. Od takrat je preteklo že 8 let in v tem času se je za vami kar nekako izgubila sled. Takrat se je o Vas veliko govorilo in pisalo, potem pa je vse nekako potihnilo. Tudi to je moč, ki jo imajo »resničnostni šovi«, ki te medijsko izpostavijo, nekatere tako rekoč povzdignejo v zvezde, vendar žarometi kmalu ugasnejo in redki se še spomnijo imen in obrazov tistih, ki so na ta način zasloveli.
Že zelo zgodaj je bila glasba moja zvesta spremljevalka in v meni je po tihem tlela želja, da bi tako tudi ostalo. Mož me je brez nekih velikih ambicij prijavil in prišla sem do finala. Žirantje so mi takrat dejali: »Vse imaš. Si tukaj. Kaj boš pa s tem naredila, pa je odvisno samo od tebe«. Dan po finalu ostaneš sam. In samo od tebe je odvisno, kako boš to, kar ti je sodelovanje v šovu prineslo, izkoristil.
Imela sem priložnost od blizu spoznati in na lastni koži občutiti, kaj vse se dogaja v ozadju, zaodrju in ne le tisto, kar lahko vidiš doma preko tv zaslonov. Kot mami 3 otrok, s krediti in drugimi obveznostmi, se mi doživeto ni zdelo tako zelo čarobno, kot sem si predstavljala.
Doma na ekranu vidiš zelo lepo urejeno in naličeno pevko, ki nastop zares dobro izpelje ali pa tudi ne. Sočasno pa se ne zavedaš, da sediš v udobnem kavču, varnem zavetju doma in si pameten, ko ocenjuješ druge. Ko pa se na prizorišču dogajanja znajdeš sam in imaš možnost doživeti vse tisto, kar se dogaja onstran tistih 3 minut, kolikor traja nastop, se pa lahko pogled povsem spremeni. Ko sem imela priložnost občutiti vse tisto, kar je gledalcem prihranjeno, sem si odločno rekla, da jaz tega na takšen način ne bom počela. Da tovrsten način ni zame. Kot človek nisem bila takšna, da bi mi tovrsten način, ki je za to potreben, ustrezal.
Kot človek moraš biti zelo trmast, vztrajen, odločen in si tisto tako zelo močno želeti, da si pripravljen tudi marsikaj žrtvovati. To velja tudi drugje, le da si jaz očitno tega nisem tako zelo močno želela. Vsaj ne na način, kot to potem zgleda v resničnem svetu. Želela sem si peti, nastopati, vendar mi je bilo zelo hitro jasno, da od zvrsti glasbe, v kateri sem si želela ustvarjati, v Sloveniji ne bi mogla živeti.
Prejela sem nekaj ponudb za zvrst glasbe, ki mi ni blizu
Pri nas so priljubljeni narodnozabavna glasba, Tanja Žagar in nekaj tistih, ki ustvarjajo že leta, imajo zaledje ter ime, jaz pa se v teh vodah nisem videla. Dobila sem kar nekaj ponudb za tovrstno zvrst glasbe, vendar sem jih vljudno zavrnila, saj se v temu resnično nisem videla. Poleg tega sem tudi opazila, koliko denarja bi bilo potrebno investirati. Vložek se ti morebiti nekoč celo povrne, morebiti pa tudi ne. Odločila sem se, da se tega ne grem. Prepustila sem se dogajanju in nastop je dal nov nastop, poroka vabilo na novo poroko in o meni se je pričel širiti glas, tako rekoč, od ust do ust.
Na matičnem uradu smo bili jaz, partner, matičar in trije otroci
S takratnim zaročencem, današnjim možem, sta se poročila v precej bolj intimnih okoliščinah, kot ste jih verjetno vajeni doživeti na porokah, kjer pojete? Si kdaj zaželite, da bi kaj od videnega, doživeli tudi sami?
Midva sva se poročila med tednom, v kavbojkah, brez prič in prstanov. Ne vem, kako je biti na strani neveste, ki pred poroko nekaj mesecev ureja stvari, ker tega jaz nisem počela. Prav tako ne vem, kako zgleda, ko ti pri poročnem obredu poje pevka, saj tudi tega na svoji poroki nisem doživela. Bi si pa to nekoč želela doživeti. Pri nama ni bilo slavja in tudi starši niso vedeli, da sva se namenila poročit. Vse se je zgodilo tam, na matičnem uradu, kjer sva bila jaz, partner, matičar in trije otroci.
Včasih, ko pojem na kakšni resnično lepi poroki, si mislim, da bi si kaj takega želela tudi sama, vendar so večinoma poroke žal vse drugo. Veliko je nervoze in zdi se mi, da nevesta in ženin že nestrpno čakata, kdaj se bosta lahko končno usedla in da bo vsega konec. Jaz v temu ne vidim čara. Morda je ironija ali paradoks ravno v temu, da pojem na poroki, kjer naj bi bilo vse čarobno, vidim pa vse drugo, samo čara, tistega pravega čara, ne.
Včasih se zdi, kot bi določeni izvajalci za nastope potrebovali veliko reklame, medtem, ko je drugi praktično skoraj nimate, pa kljub temu veliko nastopate.
Res je. Rekla bi, da večino nastopov, ki jih imam, nimam zaradi šova Slovenija ima talent. Pred 8 leti so mi dali možnost, ampak to je hitro šlo v pozabo.
Povabijo me, ker so me morebiti slišali peti na poroki, ali ker so morda videli kakšne posnetke. Najpogosteje pa me dekle, bodoča nevesta sliši peti na poroki prijateljice in si želi, da bi pela tudi zanjo. Zgodi se, da šele ko me zagledajo, se skušajo spomniti, kje so me že videli? Od kje me poznajo, saj se jim zdi, da so me že nekje videli. Ne pokličejo me, ker sem bila na »talentih«, ampak me pokličejo, ker so slišali priporočilo in šele kasneje se spomnijo, da so me videli tudi na »talentih«.
Dokler nisem postala mati, je bil oče zame Bog
Oče Zoran je bil profesionalni glasbenik, ki je pogosto igral v Švici in zaradi tega bil veliko odsoten. Kot otrok ste ga verjetno kar pogrešali in si potihem želeli, da bi pogosteje prišel domov.
Moj oče je bil zame Bog. Ravno zato, ker ga nikoli ni bilo in ker se ni jezil. Starša sta živela srednješolsko ljubezen, ki se je zaključila z otrokom. Vsak od njiju je svojo pot nadaljeval ločeno, vzgajala pa me je stara mama. Oče je bil res bolj malo prisoten, saj se je prikazal na vsake 3 mesece, včasih celo na pol leta in takrat me je peljal na tortico, v kino, na morje, ali z letalom v Španijo, na Ibizo. Ko pa sem tudi sama malce odrasla, dopolnila 16, 17 let in ko sem zanosila, sem videla, da je tudi on samo človek. Da ni prav nič bolj božanstven, kot kdor koli drug.
Z očetom vaju povezuje tudi ljubezen do glasbe. Ste si morebiti kdaj želeli, da bi Vam kaj pomagal? Vam kaj svetoval? Vas morebiti od česa odvrnil, glede na to, da je že kar nekaj časa hodil po poti, po kateri ste se takrat sami še zgledovali?
Ko so starši in otroci v istem ambientu, isti »branži« je ravno obratno. Imam 4 otroke. Trije so v glasbeni šoli in nemogoče je, da bi komurkoli od njih kdajkoli dala kakršen koli nasvet, saj ga ne bi sprejeli. Otroci namreč od staršev nasveta ne bodo ne sprejeli in ne hoteli. To je nekaj najtežjega. Oče mi nikoli ni želel dati nikakršnega nasveta, saj v kolikor bi mi hotel kot glasbenik biti v pomoč, bi se jaz že prej začela ukvarjati z glasbo. Vedno sem imela občutek, da je glasba nekaj, kar si on zame ni želel. Mene v glasbi ni videl in ni želel, da bi se jaz z njo ukvarjala. Ni mi sicer namigoval, da ta poklic ni zame, ampak si je potihem vedo želel, da bi bila daleč stran od glasbe.
Nikoli mi ni dal pametnega nasveta, čeprav so verjetno tudi bili pametni, ampak meni se v tistem obdobju odraščanja niso zdeli. Ni se ukvarjal z glasbo, s katero si je želel. Glasbeno pot je začel kot basist v glasbeni zvrsti, ki mu je bila všeč, vendar se ni prodajala. In ker so šli za denarjem, so se pač prilagodili.
»Če sva to speljala, mislim, da lahko tudi vse ostalo.«
Ob Vas imam nenehno občutek, da v sebi nosite nekakšno filozofijo, ki Vam omogoča stvari sprejeti takšne, kot so, brez misli na to, kaj vse bi lahko bilo in ni. Kot da ne bi imeli nikakršnih nerealnih pričakovanj, ampak zelo prizemljen pogled na stvari.
Vse to me je naučilo življenje. Da si sam. Imel boš to, kar boš naredil in ustvaril sam. In to je edina resnica, ki se je držim. Zanositi v 3. letniku gimnazije in čez noč ostati na cesti sama z možem, ki tudi študira … hm. Pogosto si rečem: »Če sva to speljala, mislim, da lahko tudi vse ostalo.«
Slovenija ima talent mi je dala spoznanje, da v življenju nisem ničesar zamudila
Eni so bolj pesimisti. Drugi optimisti. Spet tretji realisti, ki si stvari upajo pogledati točno takšne, kot so, brez kakršnih koli dodatkov v obliki olepšav ali negativnih pričakovanj.
Takšne poglede dajo izkušnje. Do 29. leta sem se tudi jaz, ko so otroci že zaspali, ulegla, ter s slušalkami v ušesih poslušala glasbo in ob temu sanjala. Bila sem sposobna sedeti pred računalnikom do 5 zjutraj in sanjati, vse do takrat, ko so se začeli otroci že počasi zbujat. To je bil tisti čas, tisti trenutek, samo zame. Ko sem lahko iz tega realnega sveta, kjer je bilo na trenutke tudi strašljivo in grozno, saj so bili krediti, diploma, etc se preselila v nek svoj svet. V svet, ki je bil samo moj in tam sem lahko fantazirala. Tam sem lahko jaz pela na odru. Domišljala sem si, da stvari tako zgledajo. Leta 2010, ko sem sodelovala v šovu Slovenija ima talent, pa sem spoznala, da temu ni tako. To spoznanje mi je dalo tisto pomirjenost in zadovoljstvo, ker sem se zavedala, da v življenju nisem ničesar zamudila. Še vedno si lahko en košček tega ohranim in prihranim, da bom imela za užitek. To je tisti občutek, zaradi katerega še pojem med vikendi na porokah. Na porokah vsi jokamo. Jokam tudi jaz, saj ne pojem tako rutinsko, da me ne bi več ganilo, kaj več od tega pa ne. Petje in nastope sem uspela ohraniti toliko, kolikor lahko prenesem, da mi dajo to, kar potrebujem. To, kar si želim. Kaj več pa ne.
Imate kdaj občutek, da Vas je glasba rešila?
Nikoli še nisem o temu tako premišljevala, ampak je res. Glasba me je vedno, ampak resnično vedno, rešila. Glasba me je v vsakem trenutku rešila iz vsega. Glasba je pri meni izvor vsega.
Družina mi pomeni vse
Kaj pa materinstvo?
Midva sva bila tako zelo noro zaljubljena, da sva si otroka želela in imela prvega sina tudi načrtno. Danes si to upava povedat. Družina mi pomeni vse. Nikoli nisem bila razvajena. Vedno sem bila poslušen otrok.
Ko sem bila stara 10 let, sem dobila sestrico in večino časa skrbela zanjo. Pri 18-ih letih, ko sem tudi sama rodila, mi nobena stvar ni bila nova, saj sem vse poznala že od prej. Previjanje, vstajanje. Vedno so se vsi zgražali, češ: »otrok ima otroka«, ampak sama poznam primere žensk, ki so postale mame pri 40-ih in so pri rokovanju z otroci manj spretne, kot sem bila sama pri 18-tih letih.
Občutek imam, kot bi bila mama že celo življenje in ne želim si prenehati premišljevati ter si želeti, da bi nekoč morebiti spet postala mama.
Na koncu se vedno, navkljub nestirnjanju, uspeva zmenit
O možu pripovedujete zelo spoštljivo, z veliko ljubezni in ogromno hvaležnosti. Očitno ste našli to, kar ste iskali, sočasno pa oba vesta, da se lahko vedno zaneseta samo eden na drugega.
Res je. To je največ in to je vse. Če jaz takrat ne bi imela njegove podpore, bi se življenje obrnilo čisto drugače. Danes teče 21.leto odkar sva skupaj in vedno sva vedela, da drživa skupaj. Pa čeprav se marsikdaj v čem nisva strinjala in se tudi danes v marsičem ne, se vseeno na koncu uspeva zmenit.
Jaz preprosto ne morem brez njega. Kamorkoli grem, samo čakam, da pridem nazaj domov. Jaz ne rabim sveta, ker ga imam v majhni leseni hiški tam za gozdom. To je zame cel svet. Obveznosti so in zavedam se, da jih je potrebno opraviti, da lahko imaš na koncu to, kar si želiš. Da je to to, veš takrat, ko je najhuje in brez njega ne moreš.
Vedno bolj sem prepričana, da ste oseba, ki je našla svoje mesto pod soncem. Svoje pravo življenje in tisto svoje mesto, ki ga vsi iščemo in si ga želimo.
Saj ni vse samo lepo. V ozadju je izjemno veliko garanja, da lahko prideš do tega. Jaz sem imela res srečo. Moja največja sreča je moj mož, čeprav mi je hudo, kako se tole sedaj sliši, ampak dejansko je tako. Starša sta in bosta vedno starša, ne glede na vse. Imela sem srečo, da sem imela ob sebi staro mamo, kateri sem najbolj podobna in ki je zame naredila in žrtvovala zares vse. Ona bi naredila zares vse samo za družino. In tudi moj mož je takšen. Vse, kar nisem imela, sem dobila s tem, ko sem dobila njega. To je zares redko. Skoraj ne poznam ženske, za katero bi lahko rekla, da je našla takšnega partnerja, kot sem ga jaz.
V vaših besedah je res začutiti nekakšen mir.
Ja točno to. V tisti celici, družini, se skriva vse. Od tam vse izvira. In tudi zato nikoli nisem slabe volje, saj od doma ne nosim drugega, kot pa dobro voljo in mir. Seveda pridejo nevihte, ampak vseeno smo tako močno povezani, da tudi, če so veliki viharji, nas le ti ne prestrašijo in ne ločijo.
Moji otroci najmanj cenijo to, kar znam (za)peti in redko kdaj me pohvalijo
Ali so otroci z Vami, ko pojete na porokah?
Včasih so, sedaj pa nimajo več interesa, ampak si želijo miru in tišine doma.
Kako je bilo peti pred otroci?
To je najbolj zanimivo. Moji otroci najmanj cenijo to, kar znam (za)peti, saj se jim zdi to samoumevno. Poslušajo in spremljajo me že od majhnega, zato jih moje petje sploh ne zanima. Veliko imam nastopov na otroških prireditvah in tudi glasbene animacije rada izvajam, ampak njih to ne zanima. Jaz sem njihova mama in nastopati pred njimi vsekakor ni isto, kot nastopati pred otroci, ki me ne poznajo in me gledajo z odprtimi usti in široko razprtimi očmi.
Moji otroci so vsi glasbeniki in zelo kritični, zato imam kar tremo nastopati pred njimi, saj so zares iskreni in redko kdaj me pohvalijo. Mi pa na ta način pomagajo, da sem lahko vedno boljša. Dopoldan poučujem na Osnovni glasbeni šoli, popoldan pa imam privat glasbeno šolo.
Združila sem svoji največji ljubezni, strasti in svoja dva talenta
Glasba je torej nekakšno dopolnilo, tisti košček mozaika, ki dopolnjuje in daje končo podobo Vašemu življenju.
Moje poslanstvo je bilo od nekdaj delo z otroci. Poučevanje. To sem si vedno želela in vedela sem, da sem za to rojena. Da sem za to. Moje izkušnje to samo potrjujejo. Imam najlepši poklic na svetu in združujem svoji največji ljubezni, strasti in svoja dva talenta. To je delo z otroki. Filing za otroke, ki mi je bil podarjen v obliki materinskega čuta in glasba, talent za glasbo.
Največjo vrednost ima tisti notranji mir
Marsikatera želja se Vam je že izpolnila, vendar sem prepričana, da imate še kakšno neuresničeno, saj so sanje, želje in cilji tisti, ki nas ohranjajo pri življenju in nas ženejo naprej.
Moje današnje sanje so povsem drugačne, kot so bile nekoč. Kar se tiče kariere se mi je uresničilo več, kot sem si sploh želela, saj si marsičesa niti nisem zamislila. Cilje sem si sproti zastavljala in nekatere sem dosegla, nekatere tudi ne in tiste, ki jih nisem, sem pustila na poti. Starejši, kot postajaš, vidiš, da ima največjo vrednost tisti notranji mir. Da se lahko zvečer uležeš v posteljo, se stisneš k nekomu in brez skrbi zaspiš. In to je res tisto vse. Želja in ciljev je še veliko, so pa bolj povezani z družino, kot pa glasbo.
Želim si, da bi bolj zaupala sebi. Bila bolj samozavestna, odločna in se bolj zavedala, kaj sem imela v mladosti. Rada bi bolj zaupala svojim sposobnostim. V preteklosti sem bila preveč samokritična in danes mi je glede tega žal. Morda bi morala biti malo bolj prepotentna, arogantna, vendar takšna nisem bila in še danes mi to manjka. Po drugi strani pa je vprašanje, kaj bi bilo, če bi bila takšna, saj imam danes to, kar mi največ pomeni in s tem sem zadovoljna.
Petra Petravič
