Slovenski ljudski običaj: Pustovanje

Le kdo ne mara pustovanja, slovenskega ljudskega običaja, ki preganja zimo in kliče pomlad? Pustni teden ne predstavlja le časa, ko se našemimo, temveč ima za slovenski narod bistveno večji pomen. Ali še poznamo prave pustne običaje in ali so se le-ti do današnjega dne kaj spremenili? Preverite v prispevku!

Pustovanje izvira iz časa pred krščanstvom

Pustovanje je eden izmed najstarejših ljudskih običajev, ki izvira iz časa pred krščanstvom. Veselimo se ga vsi, o njem pa pravzaprav ne vemo prav veliko. V Sloveniji je bilo pustovanje prvič omenjeno v 17. stoletju, pred tem obdobjem pa so predvsem po starem Rimu divjale grozljive maske, ki naj bi predstavljale umrle prednike. Naši predniki so ob tej priložnosti izvajali obrede, s katerimi so častili pomladne sile in preganjali ostanke zime. Verjeli so, da bo sam obred iz dežele pregnal zle duhove, jo očistil temnih sil in priklical toplo pomlad, v kateri se bo narava ponovno prebudila.

Februar – norčavi mesec

Pustovanje poteka v mesecu februarju, pustni čas pa je »premakljiv«, kar pomeni, da je odvisen od velike noči. Pustna dneva sta torek in nedelja, 7 tednov pred veliko nočjo. V rimskih časih so mesec februar častili kot mesec »očiščevalnih« obredov, povezovali pa so ga tudi z obdobjem, ko je po mrzli zimi ponovno posvetilo sonce, narava pa se je pričela prebujati. V to obdobje sodijo številne šege in navade, ki jih bomo predstavili v nadaljevanju.

Človek se je šemil že od nekdaj

Šemljenje poznamo že vse od pradavnine, ko se je človek z uporabo maske med lovom poskušal približati živali. Pustno šemljenje je imelo različne namene, med katere sodi tudi povezovanje z duhovi prednikov, saj so ljudje verjeli, da bodo z uporabo »drugega jaza« omogočili duhovom prednikov, da bi se naselili v njih. V prvih krščanskih letih je Cerkev močno nasprotovala živalskim maskam, ki pa jih Rimljani pravzaprav niso niti poznali. Maske, ki so se znašle na črnem seznamu Cerkve, so bile predvsem jelen, košuta in telica. V 7.stoletju so uvedli celo kazen, ki je prepovedovala šemljenje v živali. Izjemno priljubljen je bil transvestizem, kar pomeni, da so se moški našemili v ženske in obratno.

Kako je potekalo praznovanje nekoč?

Verjetno ni potrebno posebej poudarjati, da so nekoč pustovali precej preprosteje, kot to počnemo danes. Pustne maske so ljudje izdelovali kar doma in sicer iz materialov, ki so bili na razpolago. Otroci so se mnogokrat oblekli kar v ponošene obleke staršev ali pa so si obraz namazali s sajami, hodili so od hiše do hiše in se tako razkazovali ljudem. Mnogi so bili za to nagrajeni s krofom, svežim ali suhim sadjem in nekateri celo z denarjem. Gospodinje so doma pekle »miške«, »štravbe« in krofe, ki pa so bili brez marmelade in pečeni na svinjski masti. Ljudje so takrat radi rekli, da gre zima h koncu. Na jedilni mizi so se pogosto znašli kuhana svinjska glava, ričet, krompirjeva solata ali svinjska juha. Namen obhodov od hiše do hiše ni bil zbiranje denarja in dobrot, temveč širjenje veselja med ljudmi. Nekoč se je našemila celotna vas, maske pa je pogosto spremljal tudi godec. Pustnih sprevodov so se ljudje zelo veselili, rajanja pa so spremljala (za današnje dni skromna) obilja mastne, sladke in ocvrte hrane.

Kako poteka praznovanje danes?

Danes pustnih kostumov običajno ne izdelamo sami, temveč jih kupimo v trgovini. Redki otroci si kostume izdelajo doma, s pomočjo mamic in babic. Tudi maske se precej razlikujejo od tistih nekoč. Otroci se najraje našemijo v risane junake, živali, princeske in viteze, starši pa pogosto rečejo, da so prestari, da bi se šemili. Morda je težava v tem, da šemljenja danes ne razumemo več kot načina ohranjanja tradicije, temveč kot nekaj, kar je primerno samo za otroke in mlajše generacije. Nekoč je bil namen hoje od vrat do vrat širjenje veselja, danes pa je glavna motivacija dejstvo, da maškare v dar prejmejo denar, krofe, bombone, kekse in druge sladkarije. Prav tako je nekoč hiše obiskalo bistveno več mask, kot jih obišče danes. Še danes pa velja, da je potrebno na pustni torek jesti obilno. Če smo še pred nekaj leti pripravljali prekajene krače, svinjske glave, svinjske juhe in krompirjeve solate, so se do danes ohranili zgolj krofi ali flancati, na tradicionalno kosilo pa kar nekako pozabimo.

Kdo je kurent?

Različni kraji v Sloveniji imajo različne običaje, pustovanje pa pogosto povežemo z mestom Ptuj, kjer poteka edinstveno in najbogatejše mednarodno pustovanje v Sloveniji, s katerim povezujemo tudi kurente. Kurentu pravimo tudi korent, gre pa za značilni pustni lik, ki izvira s Ptuja, Dravskega polja in okolice. S svojim poskakovanjem in truščem, ki ga zganja z velikimi kravjimi zvonci, iz dežele odganja zimo in zlo, vanjo pa kliče pomlad in bogato letino. Kurentova »obleka« je izdelana iz ovčje kože, okrog pasu ima pripete zvonce, na glavi ima grozljivo masko, na nogah pa gamaše. Obstajata dve vrsti kurentov – pernati markovski in rogati haloški. V sprevodu jih pogosto spremlja vrag. Nekoč so se v to opravo preoblekli le neporočeni fantje, danes pa to več ni pravilo. Največji ponos kurenta so robci, ki jih dekleta tradicionalno podarijo najlepšemu kurentu, zavežejo pa mu jih okrog pasu ali ježevke (palice z ježem).

Kdo pa so laufarji?

 Laufarji imenujemo skupino pustnih mask, ki šteje 25 članov. Običaj, imenovan laufarija, izvira iz Cerknega. Prvi Laufar se na ulicah Cerknega prikaže prvo nedeljo po novem letu, drugo nedeljo prideta dva ali trije, nakar jih je zmeraj več, vse do pustne ali Debele nedelje. Nosijo lesene maske in nenehno tekajo po ulicah Cerknega.

Pust brez krofov ni pust

Pust je masten okoli ust! Tudi običaj pripravljanja krofov smo ohranili vse do danes, čeprav so danes tudi krofi obilnejši in napolnjeni z okusno marmelado.  Eden izmed rekov, ki jih povezujemo s pustovanjem, pravi: »Za pusta morajo biti siti ljudje, živina in duhovi«. Ljudje so v starih časih verjeli, da bogato obložena jedilna miza kar kliče po rodovitni zemlji in bogatem pridelku. Tudi, če je bila pri hiši revščina, je veljalo, da se morajo ljudje v pustnem tednu dobro najesti. Pustu namreč sledi 40-dnevni post.

Tudi v povezavi s krofi obstaja rek, na katerega smo danes že pozabili, pravi pa tako: »Če se za pusta ne bomo najedli krofov, se poleti ne bo sušilo seno!«

 Ni povsem jasno, od kod izvirajo krofi. Medtem ko mnogi menijo, da so jih poznali že v antiki, so drugi prepričani, da krofi izvirajo z Dunaja. Slovenci smo njihovo ime zagotovo izpeljali iz nemške besede »Krapfen«. Menda o nastanku krofov obstaja tudi legenda, ki pravi, da je nesrečno zaljubljena kuharica testo za kruh namesto v pečico vrgla v vročo mast in tako so nastali krofi.

Pokop pusta

Pustu sledi post, ki traja kar 40 dni. Po pustnem torku pride pepelnična sreda, post pa je namenjen razstrupljanju telesa in njegovemu pripravljanju na največji krščanski praznik, veliko noč. Če pusta niso pokopali na pustni torek, se to stori na pepelnično sredo. Konec pustovanja oznanijo maškare, ki pustno lutko sežgejo ali vržejo v vodo (odvisno od običaja v določenem kraju), nekateri pa storijo kar oboje. Pri pokopu pusta gre za simboliko – lutka predstavlja onostranstvo, s sežigom oziroma pokopom pa pokopljemo vse slabo in tako prikličemo pomlad.

Že veste, kje se boste letos udeležili pustnega karnevala in v kaj se boste našemili? Pust je čas, ko lahko postanemo vse, kar si želimo in tako domišljiji prepustimo prosto pot. Ker prazen žakelj pač ne more stati pokonci, si pred obiskom karnevala privoščite krof ali dva. Bodi veseli, nasmejani in norčavi, saj je prav takšen tudi pust!

PUSTNA ZABAVA
SKOZI OKNO POGLEJMO,
ČEMU TAKŠEN VRIŠČ
IZ ULIC PRIHAJA
DO NAŠIH DVORIŠČ!
ŠEME BREZ TREME,
IZ VSEGA SVETA,
POJEJO, PLEŠEJO,
KAKOR KDO ZNA.
RIJA, RIJARAJA
PUST SE SPREHAJA,
ZEMLJO Z ZELENO
BARVO POMLAJA.
EJ, TUDI MENI,
ČEPRAV SEM BOJEČ,
PUSTNA ZABAVA
OD NEKDAJ JE VŠEČ.                                                                                     (Zvezdana Majhen)

Sara Savec