Zakaj je Prešeren pomemben za slovenski narod?

8. februarja Slovenci praznujemo edinstven kulturni praznik, Prešernov dan, ki ga je leta 1945 razglasilo predsedstvo Slovenskega narodnoosvobodilnega sveta. France Prešeren velja za največjega slovenskega pesnika, del njegove Zdravljice pa je postal besedilo državne himne Republike Slovenije.

Spomnimo se, kdo je bil France Prešeren

France Prešeren se je rodil 3. decembra leta 1800 kmečki družini v Vrbi na Gorenjskem. Po uspešno zaključenem šolanju na pravni fakulteti na Dunaju se je Prešeren vrnil v Ljubljano, kjer se je zaposlil pri ljubljanskem odvetniku Leopoldu Baumgartnerju. V tem času je napisal večino svojih del, pri čemer ga je bodril dobri prijatelj Matija Čop. Leta 1832 je tako pričel nastajati zbornik Kranjska čbelica.

Ne le, da France Prešeren velja za največjega slovenskega pesnika, temveč je tudi prvi Slovenec, ki se je po kakovosti svojega pisanja lahko kosal s pisatelji in pesniki v Evropi v obdobju, v katerem je prevladovala romantika.

Neuslišana ljubezen je postala navdih za ljubezenske pesmi

6. april leta 1822 si je Prešeren zagotovo zapomnil vse do bridkega konca svojega življenja, saj je takrat v trnovski cerkvi prvič zagledal 17-letno dekle iz bogate ljubljanske družine, Julijo Primic, v katero se je zaljubil na prvi pogled. Šlo je za povsem naključno srečanje, ki pa je postalo v Prešernovem življenju pomembna prelomnica. Julija je namreč postala Prešernova muza, a njegova ljubezen nikoli ni bila uslišana. Dekle neizmerne ljubezni ni sprejelo. Leta 1839 se je poročila z bogatim plemiškim sinom. Neuslišani ljubezni naj bi bile posvečene že Gazele, ki so izšle leta 1833, zagotovo pa je dekletu posvečena mojstrovina Sonetni venec. Gre za izjemno zahtevno umetniško obliko, za italijanski sonetni venec štirinajstih sonetov s sklepnim magistralnim sonetom.

Poet tvoj nov Slovencam venec vije,
Ran mojih bo spomin in tvoje hvale,
Iz sŕca svoje so kalí pognale
Mokrócvetéče rož’ce poezije.
Iz krajov niso, ki v njih sonce sije;
Cel čas so blagih sapic pogrešvále,
Obdajale so utrjene jih skale,
Viharjov jeznih mrzle domačije.
Izdíhljeji, solzé so jih redile,
Jim moč so dale rasti neveselo,
Ur temnih so zatirale jih sile.
Lej! torej je bledó njih cvetje velo,
Jim iz oči tí pošlji žarke mile,
In gnale bodo nov cvet bolj veselo.
(Akrostih: Primicovi Julji)

Julija ni bila edina ženska v Prešernovem življenju

Julije Prešeren nikoli ni zares pozabil, vendar pa ni bila edina ženska v njegovem življenju. Leta 1828 je Prešeren srečal Judovsko dekle, kateremu je posvetil istoimensko pesem.

Druga pomembnejša ženska v Prešernovem življenju je bila Zalika Dolenc, hči gostilničarja, h kateremu je Prešeren rad zahajal. Po vrnitvi z Dunaja se je močno zanimal za Zaliko, a ga je ta zavrnila. O neuslišani ljubezni do Zalike govori tudi balada Povodni mož. V prvotni izdaji pesmi je Prešeren pisal o Zaliki, v priredbi za Poezije pa je Zaliko preimenoval v Urško.

V letih od 1841 do 1843 je bil pesnik zaljubljen v Jerico Podboj, kateri so posvečene pesmi Ukazi, Pod oknom in Prošnja. V istem obdobju je imel tudi razmerje z Ano, s katero je kasneje imel 3 otroke. Tudi Jerici ni bilo mar za Prešerna, saj naj bi bil zanjo prestar in preveč neugleden.

V življenju pesnika so bile pomembne tudi Lenka Prešeren, Marija (Mina Prešeren), Ernestina Jelovšek in Terezija Jelovšek.

Ne smemo pa pozabiti na revno šiviljo Ano Jelovšek, s katero je imel pesnik tri nezakonske otroke: Franceta, Terezijo in Ernestino. Ana je dala prvega otroka v rejo, kar je povzročilo veliko razpoko v ljubezenskem razmerju s Prešernom. Za pesnika je bilo razmerje z Ano izjemno naporno, vplivalo pa je tudi na njegovo življenje. Ana si je želela, da bi jo pesnik poročil, vendar si on tega ni želel. Strokovnjaki so tako razmerje označili kot pravo življenjsko katastrofo. Najbolj znana pesem, ki jo je Prešeren posvetil materi svojih otrok, je Nezakonska mati.

Zdravljica je bila sprva cenzurirana

Zdravljica je za Slovence najpomembnejša pesem Franceta Prešerna, ki je bila v prvi verziji napisana leta 1844. Zaradi cenzure je bila napisana tudi druga verzija in sicer dve leti kasneje. Po obliki gre za likovno pesem, ki je bila napisana v bohoričici. Po 6. členu ustave je sedma kitica Zdravljice vse od leta 1989 himna Slovenije, spremlja pa jo istoimenska zborovska skladba skladatelja Stanka Premrla.

Zdravljica je ena izmed tipičnih pesmi preporoda, ki nasprotuje narodom, sovražnih do tujcev. Ker je pesem opevala svobodo in harmonijo, ni bila priljubljena le med Slovenci, temveč tudi med drugimi narodi. Je domoljubna, občudovanja vredna, sestavljena iz osmih septim, v katerih najdemo parno rimo.

Praznujemo pesnikovo smrt

Že kot otroci se v osnovni šoli srečamo z malce pretresljivim dejstvom, da 8. februarja ne praznujemo rojstva našega največjega pesnika, temveč njegovo smrt. Prešeren se je rodil 3. decembra 1800, na ta dan pa (sicer v bistveno manjšem obsegu) obeležujemo Ta veseli dan kulture. Zakaj je tako? Najbolj razumevajoča teorija pravi, da ob rojstvu še nismo prepoznavni, saj nismo ustvarili praktično ničesar. Če v času življenja ustvarimo pomembna in za ljudstvo velika dela, je naša smrt pretresljiva. Tako je bilo tudi s Prešernom – njegova dela so postala cenjena šele po njegovi smrti. Druga teorija pravi, da imamo decembra že veliko število prostih dni, zaradi česar februarja praznujemo pesnikovo smrt.

Nesrečno življenje in zgodnja smrt

Prešeren je bil dobrosrčen mož, ki so ga otroci klicali z vzdevkom dr. Fig, saj jim je vedno delil suhe fige. Kot odvetnik je zastopal kmete, mnogokrat je reveže zastopal zastonj in pogosto ni izkoristil možnosti za zaslužek, ki so se mu ponudile. Njegovo življenje kljub temu ni bilo srečno. Srečal se je s številnimi zavrnitvami, z neuslišano ljubeznijo in s smrtjo bližnjih. Leta 1835 je umrl njegov stric Jožef, edini, ki ga je podpiral vse od otroštva. Kasneje se je zaročila njegova muza Julija, a sledil je še večji šok. V valovih Save je utonil njegov mentor Matija Čop, ki je bil pesnikov edini pravi prijatelj. Prešeren se je vse bolj zatekal k pijači, njegove pesmi pa so bile namenjene zgolj »gostilniškim potrebam«. Pika na i v njegovem življenju je bila smrt njegovega zadnjega prijatelja, dr. Blaža Crobatha, ki je bolehal za cirozo jeter. V zadnjih dneh svojega življenja je bil Prešeren nesrečen, povsem brez denarja, z dolgovi na vseh koncih in krajih.

Oktobra, leta 1848 je pesnik zbolel za jetrno cirozo. Umrl je na četrtek, 8. februarja 1849, pokopali so ga v Kranju. Sestra Katra je o njegovem zadnjem jutru povedala: »Tisto jutro februarja 1849 pa je ležal tako tiho, tako mirno. Meni se je sanjalo, da je neki menih stopil k doktorjevi postelji in ga žegnal. Kakor sveti Frančišek Ksaverij iz Rodin, kjer je bil (France) krščen, se mi je zdel. Zbudila sem se. Hitela sem pogledat in videla sem, da umira. Nismo k umirajočemu mogli sklicati več ljudi. Tako hitro je bilo. In ob osmih je umrl. Je kar zaspal. Tako lahko je umrl.«

Med največje Prešernove stvaritve danes uvrščamo:

• SONETNI VENEC,
• ZDRAVLJICO,
• KRST PRI SAVICI: posvečen je Matiji Čopu,
• O VRBA, SREČNA, DRAGA VAS DOMAČA: pesem je posvečena Vrbi, rojstnemu kraju Franceta Prešerna,
• APEL IN ČEVLJAR: v njej se Prešeren norčuje iz Jerneja Kopitarja, ki je povzročil cenzuro zbornika Kranjska čbelica,
• SLOVO OD MLADOSTI: Prešeren piše o svoji usodi in življenjskih spoznanjih.

Kako se Prešerna spominjamo danes?

Vsekakor ima za slovenski narod največji pomen prav Zdravljica, naša državna himna. Prešernova podoba je krasila bankovec za tisoč tolarjev, obris njegovega portreta in rokopis prvega verza himne pa imamo na kovancu za 2 €. Prešernove spomenike lahko najdemo v različnih krajih po Sloveniji, najbolj znamenit pa je spomenik v Ljubljani, ki stoji na Prešernovem trgu in gleda v kamnito Julijo na stavbi.

8. februar je dela prost dan, ki ga zaznamuje osrednja proslava s podelitvijo Prešernovih nagrad in nagrad Prešernovega sklada, najvišjih dosežkov na področju umetnosti v Republiki Sloveniji. Na šolah dan prej potekajo literarni natečaji, v katerih so najboljši mladi ustvarjalci nagrajeni s knjigami. V počastitev kulturnega praznika se 8. februarja po vsej Sloveniji odvijajo različne prireditve, večina gledališč, muzejev in razstav pa na ta dan brezplačno odpira vrata vsem obiskovalcem.

Zmerjanje največjega slovenskega pesnika s pijancem

8. februar ima za mnoge tudi negativen prizvok. Veselijo se zgolj dela prostega dneva, Prešerna pa označujejo kot pijanca, ki je zaradi svojega pijančevanja umrl zelo mlad. Nespoštovanje slovenske kulture gre celo v skrajnost – 8. februar se obeležuje kot »dan pijančkov«, kar je povsem nesprejemljivo.

France Prešeren je imel izjemno težko življenje, polno ovir, preizkušenj in padcev, a gre za osebne težave, s katerimi se danes soočamo vsi. Je za nas pomembno, ali je bila njegova ljubezen uslišana, ali ne? Ali je za nas pomembno, če je pesnik svoje težave reševal z alkoholom? Pri tem pozabljamo, da je bil dr. Fig dobrosrčen pravnik, ki nam je s čudovitimi stvaritvami zapustil spoštovanja vredno dediščino. Z ljubeznijo do Prešerna danes izkazujemo ljubezen do domovine, jezika in tudi do slovenskega naroda.

Zatorej, vzemimo v roke Prešernove poezije in si preberimo katero izmed mojstrovin, ki so pravi slovenski narodni ponos, predan s strani velikega človeka, intelektualca, predstavnika romantike in nenazadnje tudi največjega slovenskega pesnika vseh časov.

Živé naj vsi naródi,
ki hrepené dočakat’ dan,
da, koder sonce hodi,
prepir iz svéta bo pregnan,
da rojak
prost bo vsak,
ne vrag, le sosed bo mejak!

(France Prešeren, 7. kitica Zdravljice, državna himna)

Sara Savec