Kje so meje normalnega?

Umetnost je bila že od nekdaj odraz dogajanja v narodovi kulturi, saj so lahko umetniki preko svojih del izrazili stisko ljudstva, ali zgolj družbeno pereča vprašanja. Te dni je širšo javnost razburila podelitev nagrad Prešernovega sklada, ki je med drugim nagradilo umetnico, Simono Semenič, ki je razrezala zastavo, ter umetnico, Majo Smrekar, ki je podojila svojega psa. Javnost se je ponovno razdelila na dva pola, eni, ki so mnenja, da le gre za umetnost, drugi, ki se jim zdi dejanje umetnic gnusno in nikakor umetnost, kajti nagrado Prešernovega sklada dobijo umetniki, ki so predstavili svoje umetniške dosežke v treh letih pred podelitvijo in njihovo delo pomeni obogatitev slovenske kulturne zakladnice. Kakšen točen pomen in obogatitev dasta razrezana zastava in podojen pes je vprašanje, ki je te dni pogosto zastavljeno.

Skrunitev zastave je kaznivo dejanje, a …

Zakon o varstvu javnega reda in miru (ZJRM-1) v svojem 15. členu pravi » Kdor na javnem kraju namenoma zažge ali kako drugače poškoduje ali uniči zastavo ali grb Republike Slovenije, zastavo Evropske unije ali zastavo druge države, se kaznuje z globo 50.000 tolarjev (208,65 EUR),« a ker gre v tem primeru za umetniško delo in 59. člen Ustave Republike Slovenije zagotavlja svobodo znanstvenega in umetniškega ustvarjanja, se je na socialnih omrežjih razplamtela cela razprava ali je umetnica kršila zakon ali ne.

Dojenje psov

Razrezana zastava pa še ni tako zaskrbljujoča umetnost, kot je performers Maje Smrekar, ki je podojila svojega psa. Umetnica v svojem delu K-9_tipologija raziskuje vprašanje paralelne evolucije v razmerju volk – človek– pes na presečišču umetnosti in znanosti, pri čemer se osredotoča na vprašanje, kaj v prenaseljenem in ekološko načetem svetu sploh pomeni biti človek. Na festivalu Ars Electronica je prejela zlato niko v kategoriji »hibridne umetnosti«, kjer je  v sodelovanju z biologi, genetiki in drugimi znanstveniki na svojstven način prepletla svoje telo in misel z vprašanjem vdora sodobnih tehnologij v fiziologijo človeške vrste. Problematizirala je tudi vlogo humanističnih maksim v ohranjanju bistva človeka. V ozadju teh premislekov je navzoč tudi ekološki moment, povezan z izginjanjem živalskih in rastlinskih vrst.

Svoj projekt je prvič predstavila že četa 2014 v uprizoritvi Ecce canis,kjer so obiskovalci vonjali krznene plašče s serotoninom pridobljenim iz krvi umetnice in njenega psa. Sporno dejanje, dojenje psa je uprizorila leta 2016 pod naslovom Hybrid Family, kjer se je za 3 mesece izolirala in živela ob svojemu psu, ter s črpalko za dojenje spodbudila nastajanje mleka s katerim je potem »podojila« psa. Projekt je zaključila z ARTEmis leta 2017. Gre za projekt, ki je doživel zgražanje tudi nekaterih tujih medijev. Namreč poustvarila je laboratorijski postopek umetne oploditve in telesno celico svoje psice vstavila v izpraznjen ostanek svoje reprodukcijske celice.

V SLS kritični do dojenja psa in rezanja zastave

Na umetnost se da pogledati z različnih zornih kotov, a vendar neke meje obstajajo in omenjene umetnice so s svojim delo stopile na sam rob, če ne preko. “Če je to, da nekdo reže državne simbole, ali doji svojega psa, dosežek slovenske kulture, potem smo nekje skrenili s prave poti. Še težje je razumeti, da se umetnici daje na piedestal, da so vzor in vzgled mlajšim generacijam,” je svoje mnenje izrazil predsednik SLS mag. Marko Zidanšek, ter dodal: “Poraja se vprašanje komu je v interesu, da se tovrstna umetnost širi kot ideal.”. Lahko delo umetnic gledamo v luči napredne umetnosti, ki je večini navadnim državljanom nenavadna, gnusna in neetična, a ko se le ta neposredno dotakne davkoplačevalskega denarja, se mnenje, da umetnost je v rokah umetnika, malo spremeni. Vsaka država mora imeti umetnost, ker s tem gradi svojo identiteto, a le ta predstavlja narod in nikakor ne sme biti sporna, dvomljiva, ali sramotna, ter produkt manifestacije kakšnega lobija.

Karl Košir