Se še spomnite kaj ste želeli biti, ko ste se v nižjih razredih igrali vloge poklicev? Policist, trgovka, zdravnik, odvetnik, princesa, nogometaš? In ste potem to tudi postali? Le malo otrok postane tisto, kar si želeli pri 7., ali 8. letih. Običajno dejansko izbiro ustvarjata učni uspeh, okolica, vse prevečkrat neizpolnjene želje staršev in žal tudi status v katerem otrok živi.
Skozi desetletja se je želja po izobraževanju spreminjala
Naši starši so v večini želeli čim prej se osamosvojiti in si zaslužiti svojo prvo plačo. Izbira šolanja in poklica se je v večini razlikovala v močni povezavi s tem kakšen je bil status družine. Tisti, ki so prihajali iz revne družine so imeli za cilj zgolj to, da čim prej zaslužijo svojo prvo plačo in zapustijo dom, ter si ustvarijo svoj. Ni bilo toliko važno, ali osnovno šolo sploh končajo, le da se je našla služba, ki je bila redno plačana. Želje o specifičnem poklicu ni bilo, ker so se bili pripravljeni izučiti za vse kar je bilo plačano. Tisti malo bolj ambiciozni so ob delu še naredili kakšno šolo. Boljši kot je bil položaj družine, višje cilje so si otroci zastavljali in višjo izobrazbo so imeli.
Le slabih trideset let nazaj, ko so naši starši imeli nas, je odnos do šole bil že malce drugačen. Izobrazba je začela pridobivati na pomenu, ukinjalo se je vajeništvo in v ospredju je bila miselnost, da le z ustrezno izobrazbo lahko dosežeš kaj. Namreč na vodilnih mestih so bili mladi vodja, ki še nekaj let ne bodo zapustili svojih mest, delovna sila v tovarnah je bila polno zasedena, nova podjetja niso več nastajala, a povpraševanje po poklicih, ki so predvidevale izobrazbo je bila velika. Izbiro poklicne poti so narekovali le še učni uspeh in nekoliko finančno stanje družine. V ospredju ni bila več želja po službi in plači, ampak izobrazba in delo, ki si ga želiš. A vendar, ali je otrok pri 15. vedel kaj želi? Logika je bila sila preprosta, če je bil uspeh v šoli odličen si šel na gimnazijo, prav dober na zdravstveno, ekonomsko, kemijsko in mogoče tehnično smer, za zadosten in dober uspeh pa so te tako in tako usmerjali v poklicno šolo. Vmes so šolski sistem spreminjali, nekatere generacije so bile konstantni poskusni zajčki, za preverbe, če se bodo eksterni izpiti odnesli, ali je bolje, da se srednja šola zaključi z zaključnim izpitom, ali z maturo? Informativni dnevi so bili več ali manj usmerjeni le k temu, da si šel pogledati šolo v katero te je že šolska socialna delavka usmerjala, nikakor ne temu, da si se šel informirati, kaj šole ponujajo. Imeli so še pa informativni dnevi drug prizvok, takrat si bil prvič tako odrasel, da si sam smel naokoli, s prijatelji in so se prevečkrat zaključili z alkoholom. Kasnejša izbira fakultete je bila nekako v skladu s tem kakšen uspeh si ustvaril v najbolj norih letih, ko je bilo vse drugo bolj pomembno. Če so bili starši strogi, ti pa še vodljiv je bil uspeh lep, v kolikor je bil uporniški duh močnejši, kot kazni in vzgojne, je bil uspeh slabši. Dostikrat se je zgodilo to, da so najbolj pridni dijaki na fakulteti si dali duška in vse skupaj pustili, nadaljnja pote je bila seveda ponovno odvisno od tega, kdo so bili starši. Večina je po zaključeni izobrazbi dobila službo. A v tem času se je ustvarjala t.i. izgubljena generacija, ki je izobražena, dostikrat na fakultetah, ki ustvarjajo le kader, ki je v Sloveniji nezaposljiv. Ti so potem se še naprej izobraževali v upanju, da bodo na ta način vsaj nekako zaposljivi. In zgodil se je t.i. bolonc.
Ne glede na to, da je že zadnjih 30 let jasno, da je izbira ustrezne šole v rokah otrok, ki bi za odgovor, kaj bodo, ko bodo veliki, najraje rekli princese, bogati … se sitem še ni spremenil. Le da se tokrat pri sami izbiri srednje šole v ospredju neuresničene želje in cilji premnogih staršev.
Trenutno stanje je močno zašlo s smeri
Nekateri starši silijo svoje otroke v to, da dosegajo odlične rezultate. Tisoč in ena dejavnost, inštrukcije že v osnovni šoli, vedno obveza in ukaz, da mora biti vse popolno, za ceno česa? Izbira srednje šole pa … večino otrok niti ne ve kaj bi radi počeli v življenju, konec koncev je sama vzgoja bistveno drugačna. V ospredju je postavljen otrok, z vsemi svojimi pravicami, dolžnosti so se nekam izgubile, prav tako odgovornost. Otrok ima popolnoma druge vrednote in v večini si želi le živeti, brez pritiskov. In ta otrok, ki mu na eni strani dajemo priznanje, da je dovolj odgovoren, da odloča o življenjsko pomembnih odločitvah, na drugi mu razlagamo, da je premajhen, da bi odločal sam, naj bi izbral svojo življenjsko pot. V tem duhu je logično, da se potemtakem starš odloča o tem. Najbolj žalostno je ravno to, da je sam šolski sitem slab in ustvarja le ozkoglede, polne znanja, nedelavne otroke in v sami osnovi zatira druge sposobnosti, kot so šport in tehnične sposobnosti. Le malo otrok ve, da je zanje pomemben že 7. razred osnovne šole, saj se že šteje v skupni seštevek točk, ki jih bo potreboval za vpis v želeno srednjo šolo. Kljub temu, da je večina računalniško pismenih ne znajo poiskati koliko točk potrebujejo za želeno šolo in kljub matematiki, ne znajo izračunati, kaj to zanje pomeni. Hkrati niti ne pomislijo, da bi pogledali urnik šole, ki jo želijo obiskovati. Potem pa se zgodi, da po mesecu dni obiskovanja ugotovijo, da ne bodo zmogli. Podobno je pri izbiri fakultete. Večina niti ne ve v kaj se spušča, ve pa da se zelo dobro sliši. Res pa je tudi to, da fakultete prevečkrat obljubljajo gradove v oblakih.
V znanju je moč
Informativni dnevi naj bi bili dnevi, ko posameznik preveri, se izobrazi in »odloči« za ustrezno šolo. Težko se je odločati na podlagi pavšalnih podatkov, v duhu tega, kaj starši želijo, kam gredo prijatelji in kaj se sliši bolje. Slovenija je fenomen, kjer je v čakalnici na Zavodu bolj izobražen kader, kot je tisti, ki dejansko tam dela. Delodajalci ne dobijo kadra, ker je ali preveč izobražen in pozna vso teorijo tega sveta, a le te ne zna uporabiti v praksi, ali živijo v prepričanju, da se zaradi njihove stopnje izobrazbe njihova plača mora začeti najmanj pri 1.500,00 EUR. Mladi, ki so ambiciozni bežijo v tujino, ker so tam boljši pogoji. Mi pa imamo na Zavodu 13.000 doktorjev znanosti, 14.000 z univerzitetno izobrazbo nekega »levega« faksa, kjer je sam njihov akademski naziv težko izgovoriti, še težje razumeti za kaj točno so se izobrazili.
A vendar je v znanju moč, če ga posameznik zna uporabiti. Izbira poklica je pomembna odločitev in ne sme temeljiti zgolj na želji staršev, trenutnemu vzgibu, ali nepomembnem dejavniku. Starši so tisti, ki morajo v otroku prebuditi raziskovalno žilico, da išče tisto, kar mu je blizu, šole pa bi morale bolj sistematično predstavljati poklice, v vsem njihovem bistvu. Izbira srednje šole se ne more začeti zgolj v času pred informativnim dnevom, ker je že vsaj 2 leti prepozno, ampak bistveno prej. Starši pa bi morali otroke naučiti osnov bontona, jim predstaviti čim več poklicev in ne vsiljevati svojih želja.
Izbira življenjske poti je situacija, ki se zdi, da smo za njo vedno premalo stari. Policist, učitelj, frizer, čistilka, poslanec … ni pomembno, le da si v delu, ki ga opravljaš srečen. Srečen si pa lahko le, če delaš, kar imaš rad, si za to ustrezno plačan, ter ne vodiš dela domov. Kateri poklic ti to omogoča? Različni smo, ni vsakdo za vse, a če poznaš sebe in več kaj vse zmoreš, kaj si želiš, si lahko odličnjak v šoli, ki se je odločil, da bo uspešen frizer, ali kuhar. Vsako delo je častno in vsaka zgodba je lahko zgodba v uspehu.
Alenka Gabrovec
