Ljubezni je več – sprejmimo drugačnost

Ljubiš, ker ljubiš. Za to ne potrebujemo nobenega drugega razloga, pravi Paulo Coelho. Ker si ljubezen vsakdo predstavlja na drugačen način, je težko postaviti točno definicijo ljubezni. Ko so o njej povprašali otroke, so nastale zanimive in simpatične razlage, med katerimi je tudi razlaga 4-letne Mary Ann, ki je povedala tako: »Ljubezen je, ko ti kuža da “lupčka”, čeprav si ga pustil samega cel dan.« Ljubimo osebe, živali, rastline, glasbo, dobro hrano in nikjer se nam ne zatakne, dokler ne spregovorimo o istospolni ljubezni.

Zmeda, jeza in občutek krivde so najpogostejša občutja, ko starši ugotovijo, da je njihov otrok istospolno usmerjen. Kaj se dogaja z mojim otrokom? Zakaj je prišlo do tega?

Predsodki in stereotipi do istospolno usmerjenih posameznikov rastejo z družbo. O tem ogromno pove tudi dejstvo, da smo ljudje pred nekaj desetletji istospolno usmerjene posameznike označili kot duševno bolne. Danes je položaj istospolno usmerjenih posameznikov v družbi nekoliko drugačen, še zmeraj pa etikete niso popolnoma zbledele, saj se aktivisti po vsem svetu še vedno soočajo s številnimi predsodki.

Zakaj mi otrok te novice ni preprosto zamolčal?

Novica o istospolni usmerjenosti je v večini primerov šokantna, preden jo povsem dojamemo, pa gremo skozi različne faze. Smo jezni, šokirani, obsojamo sebe, nato pa se z dejstvom poskušamo sprijazniti ali pa tudi ne. Nekateri starši preprosto ne morejo čez svoje in družbene predsodke, zato svojemu otroku kar sami nadenejo etiketo ali pa se mu celo odrečejo.

Novica, ki se nam zdi pretresljiva, je tudi za otroka veliko breme, ki ga je vse do sedaj moral nositi s seboj, ker se je bal občutka krivde in sramu. To, da je novico delil s starši, pomeni, da želi biti do njih pošten in da se ne želi pretvarjati, da je nekdo drug. Po drugi strani pa to pomeni tudi, da je sedaj breme preloženo tudi na starša. Omenjena situacija staršu omogoča, da se s svojim otrokom zbliža bolj kot kadar koli prej in da ga ima rad kljub njegovemu razkritju. Ali ni prav to naloga staršev?

Kdo je »reprogramiral« mojega otroka?

Edini pravi odgovor je NIHČE. Ne izberemo si sami, v kakšno družino se bomo rodili, v katerem kraju se bomo rodili in konec koncev si ne izberemo, koga bomo ljubili. Biti istospolno usmerjen ni nekaj, kar bi si lahko izbrali zavestno. Ali si lahko izberemo, kdo nas bo fizično privlačil? Seveda ne. Zanimanje za isti spol je lahko za posameznika zelo boleče, saj si zagotovo ne želi obsojanja družbe, po drugi strani pa ne more vplivati na svoja čustva. Zgodi se samo. Sčasoma nas lahko neprestan občutek krivde in jeze pahne v hudo depresijo, iz katere ne najdemo več izhoda.

Zakaj obsojamo ljudi, ki nam niso podobni?

Ljudje smo si različni. Na stvari gledamo različno, zato lahko isto stvar dojemamo popolnoma drugače, kot jo dojema druga oseba. Skozi zgodovino smo se srečali z različnimi oblikami obsojanja in zavračanja tistih, ki so od nas drugačni glede na raso, spol, veroizpoved, osebne značilnosti in spolno težnjo. Bojimo se drugačnosti, z lahkoto pa sprejemamo »pravila normalnosti«, ki jih nenehno postavlja družba. Pri tem se ne oziramo na to, ali so ta pravila smiselna, ali pa so morda popolnoma zgrešena. Tako je, ker je družba odločila, da je to normalno. Žal pa se stvari ne spremenijo kar čez noč, temveč za to potrebujejo dovolj časa. Potrebne bi bile korenite spremembe, kot je denimo kulturno sprejemanje homoseksualnosti.

Za nami je še eno Valentinovo…

Valentinovo, dan zaljubljenih. Za mnoge dan, ki bi ga najraje kar preskočili. Ljudje po ljubezni hrepenimo, kot hrepenimo po zraku, ki ga nujno potrebujemo, da lahko dihamo in preživimo. Zakaj? Ker smo tako pač »programirani« in ker je potreba po ljubezni ter sprejemanju nekje v nas. Ste se kot otrok v šoli bali Valentinovega, ker vas je skrbelo, da za razliko od sošolcev prav vi ne boste prejeli nobenega ljubezenskega pisemca? Verjemite, da niste edini. Valentinovo za Slovenijo ni značilno, saj njegova tradicija izvira iz Anglije. Kljub temu pa na ta dan čutimo dolžnost, da moramo ljubljeni osebi nekaj podariti. Bodisi zato, ker jo resnično ljubimo, bodisi zato, ker nam tako pač narekuje družba.

Tisti, ki niso v ljubezenskem razmerju, se na ta dan počutijo še posebej osamljeno. Z vseh strani smo bombardirani z ljubeznijo – filmi, pesmi, puhasti medvedki in čokoladni srčki, želimo pa si samo, da bi »dan ljubezni« čim prej minil.

Ljubimo in sprejmimo drugačne

Vsi imamo močno željo po ljubezni in negovanju. Raziskave kažejo, da se oseba, ki se je kot  otrok v prvih šestih mesecih po rojstvu srečala s prikrajšanostjo pozornosti s strani matere, tudi v odrasli dobi pogosteje srečuje s psihičnimi težavami. Večina ljudi je prepričanih, da je ljubezen pomemben dejavnik sreče.  Če je potreba po ljubezni tako trdovratna in univerzalna in je hkrati tudi močna determinanta sreče, zakaj se mnogi izmed nas tega ne zavedajo?

Ljubezen ne pozna meja, zato tudi nimamo pravice, da obsojamo drugačne oblike ljubezni, ki nam niso znane. Ker gre za eno izmed potreb človeka, je zatiranje vseh oblik ljubezni, ki jih sami ne razumemo, brez dvoma nesprejemljivo. Kadar smo nestrpni do nekoga, je razlog pogosto v nas samih – gre za strah pred neznanim, ki se zaradi vsiljenih »pravil« družbe postopoma stopnjuje. Čisto vsak izmed nas prispeva pomemben košček k mozaiku družbe, zato nam ni potrebno biti nestrpni do ljudi, ki se nam zdijo drugačni. Pa vendar – dokler bomo tudi v prihodnje brezglavo podpirali vsak stereotip družbe, bomo postopoma povzročili vse večji razkol med njenimi pripadniki in prav zato je pomembno, da se stvari lotimo drugače – spoštujmo drugačnost.

Vsak človek je zase svet,
čuden, svetal in lep
kot zvezda na nebu …
(Tone Pavček, Pesem o zvezdah)

Sara Savec