MILKO ŠKOBERNE: Živeti življenje

Ampak, poskušaj to razumeti, če tega do sedaj še nisi.
To sem samo jaz in to je samo lutkovno gledališče v moji glavi.

Tretje jutro.

Jutranji zvonec me vrže iz sna. Pretegnem se, odprem oči … jebemti, spet nisem veliko spal. Zdaj sem tega že navajen. Odklonil sem uspavala, ki mi jih je tako velikodušno želel predpisati tukajšnji zdravnik, sicer moj sogovornik izpred dveh dni. Hvala za takšno pomoč. Ki te sčasoma navleče na odvisnost, na kar te tukajšnji prekupčevalci, če si vsaj malo labilna oseba, dobijo v svoje roke. S pogledom potipam rešetke na oknu, kot bi hotel preveriti ali so še tu. So, ja, še si notri, se zavem, se obrnem na hrbet in se zazrem v beli strop. In se zgodi! Samo zbudiš se tega, nekega, jutra in enostavno ti postane vse vseeno. Tu si, pa kaj. Kar je, je. Sprijaznjen, prazen, nikogaršnji. Ne svoj, ne njihov, ne od Boga, ne hudiča. Preprosto ni žalosti, ni bolečine, solz, sovraštva, nemira, razen nespečnosti, preklete nespečnosti, ki dokazuje, da si človek s čustvi in dušo … a medtem si se racionaliziral, edino čustvo je volja, da greš dalje, da greš naprej in pustiš vse za seboj, kot da nikoli nič ni bilo … A bilo je! Kolikokrat boš še umrl, da se boš nekoč počutil spet živ? Premlevanje vsega znova in znova nikamor ne pelje. Obremenjuje dušo in srce, mrači um. Včasih je potrebno oditi ven iz sebe, daleč od svojih čustev, vsaj za nekaj časa, čim dlje, da vidiš, občutiš, izjokaš, čutiš sebe, da te zaboli in da preboliš. Da me pozabijo oni, ki me morajo pozabiti in da trajam v mislih onih, ki si me zaslužijo in predvsem katere sem si zaslužil jaz. Da se bom enkrat lahko vrnil … Še včeraj zvečer sem se povsem zavestno in povsem namenoma sprehodil po vseh svojih številnih ranah in brazgotinah, čeprav sem vedel, da me posledično čaka noč brez spanja. Potem pa sem, nespečen kot sem bil, vstal in skozi okno gledal ven, neko meni tako tuje nebo in na njem iskal one, moje zvezde … In potem sem ponoči bil en čas na nebu, en čas v peklu, povečini pa na obeh mestih istočasno. In pomislil na ono staro, ko imaš nekoga rad, imaš hrabrost, ko veš, da te imajo radi, imaš moč. Moč, da preneseš vse to, moč, da preživiš, da ko boš nekoč odšel, boš odšel z dvignjeno glavo. In potem pomislim, kako sem v teh parih dneh na obroke umiral in umrl večkrat, ampak se, za čuda, še kar dobro držim … ker v zaporu nerealne stvari in nerealni ljudje dobijo realno obliko. In obratno. O, Bog, pomislim, ali si pripravljen z zapiranjem oči pred zlom postati moj sostorilec?

Saj zunaj teh rešetk ni nič drugače, se tolažim. Življenje pač ni pravljica. Niti zunaj, še manj v tem lunatičnem okolju. Dlje kot človek živi, bolj dojame, kolikokrat živ umreš. Tako ali drugače. To ni tisto umiranje, ko se srce ustavi, ko dihanje preneha, ko gre duša nekam, telo pa pod zemljo. Ne. To je tisto umiranje, ko ti dah zastane zaradi krivice in ne zaradi smrti, ko se ti se srce na trenutke preseli v pete od strahu in ne od umiranja, ko ti usta onemijo zaradi čuda, ne zaradi smrti. To je ona vrsta umiranja, kjer, čeprav še naprej obstajaš, nisi povsem gotov da si živ, ker sta ti negotovost in nesigurnost postali edini znani postaji. In potem se vprašaš ali si pripravljen, čeprav počasi umiraš, iti naprej, brez kakršnega koli dokaza, da lahko živiš tudi od ljubezni bližnjih, ali si pripravljen, čeprav prepogosto trpiš krivico, še naprej verjeti in negovati svoj prav navkljub vsemu, ali si pripravljen, čeprav drugi nimajo niti najmanjšega razumevanja zate, še naprej slediti svojemu jazu, pa čeprav tudi za njih in predvsem zaradi njih? Si?

Takšno umiranje logično razumeva odstop od lažje poti zaradi višjega cilja, ne bežanje od samega sebe takrat, ko ne moreš najti niti sam sebe, ne izdaje samega sebe zaradi kakšnega koli denarja, pohvale, povišice, položaja, gibljivosti, kariere ali pisanih laži. Na tej poti, kot tudi pri umiranju, so ljudje sami. Kot jaz. V prazni, pusti, odbojni, odvratni sobi, v kateri stene smrdijo po cigaretnem dimu. Ki ima železna, zaklenjena vrata in dvojne rešetke, skozi katere se vidijo samo nove rešetke in nove omejitve svobode. To niso bitke, ki bi se bile z ramo ob rami nekoga, to so osebne, notranje, najbolj krvave bitke. Bitke s samim seboj. Na tej poti ne moreš pričakovati, da jo bo kdo delil s teboj, kot tudi ne moreš pričakovati, da bo kdo s teboj umrl. Ne. To je samo tvoja zgodba. Moja zgodba. Za katero sem naivno mislil da je nikoli ne bom bral. Zdaj pa jo živim. Sam. In potem se vprašam ali sem pripravljen biti in ostati siromašen in beden zapornik, ker ne želim svoje duše prodati hudiču, biti lačen, ker ne želim ugrizniti roke, ki me bo hranila, žejen, ker ne želim pljuniti v vodnjak, iz katerega bom pil vodo, ker imam raje resnico, ki boli, kakor laž, ki bi mi, mora, prinesla ugodje. Torej iti skozi s čim manj škode zase. Dogovorjeno?

Vsak od nas zavestno izbira kaj želi videti in kje bo pogledal stran ali zaprl oči. Od tega, da nekaj ne vidimo, je še bolj zavržno samo to, da se zavestno odločimo, da nekaj nismo videli. Čeprav so nam informacije in dokazi, gleda na naše znanje in vedenje, povsem jasni, se pogosto odločimo za samovoljno slepilo. Vemo, da sosed pretepa ženo, ampak se zavestno odločimo, da ga ne prijavimo, pod izgovorom, da so to njuni zasebni problemi. Vemo, da je v cerkvi pedofilija, pa se odločimo, da to ignoriramo, ker se v svete stvari ne gre mešati. Vemo, da je na oblasti volk v ovčji koži, pa ga volimo znova in znova, ker računamo na osebno korist od politike. Še pogosteje zapremo oči pred lastnimi slabostmi, lastnimi napakami, slabimi razvadami, napačnimi odločitvami, govoreč, da nismo imeli izbire, da nismo namerno, da je bila višja sila. Zavestno se odločimo, da v tem ne vidimo samo slabe izgovore, ampak jih poimenujemo s kreativnimi, manj resničnimi imeni. Za svojo nečimrnost rečemo, da pač imamo takšen karakter, ljubosumje in posesivnost skrijemo za frazo „meni je mar zate“, za klofuto pogosto rečemo, da smo samo odrinili nekoga v predel lica, dejstvo, da smo v različnih vojnah pobili na tisoče ljudi pa opravičujemo z vprašanjem kdo je prvi začel … Kolikokrat si si, Milko, zdaj bedni zapornik, nevreden in z zavržnim kaznivim dejanjem ožigosan človek, ko si bil še na prostosti, kot povsem normalen človek, mož, oče, prijatelj in znanec, ko si bil sodnik, pravosodni in drugačni funkcionar in vsaj na videz ugleden in spoštovan občan, zastavil vprašanje – ali si pripravljen, ko veš za resnico, ravnati v nasprotju z njo, ali si pripravljen svobodno spregovoriti o vsem ali pa boš še naprej molčal z izgovorom, da se ne da nič spremeniti, da sam ne moreš nič spremeniti, ali si pripravljen da mimo oči, ušes, ust in srca ostaneš voljno slep, gluh, nem in brez občutkov? Kolikokrat? In, ali boš šel do konca in vztrajal, da se dokaže in izkaže, kaj je na stvari res bilo, čeprav zna to trajati in trajati in boš odrobijal celo kazen? Si?

Sam sebe imam za dokaj vztrajnega človeka, a so me okoliščine zadnjih let, predvsem pa zadnjih dni naučile, da obstaja nekaj še bolj vztrajnega – življenje. V teh minulih dneh nisem niti opazil niti občutil trenutka, ko sem se sprijaznil z vsem tem, tišina je postala moja potreba, tema najboljši prijatelj, praznina pa pojem, ki označuje nekaj dokončnega, nespremenljivega. Kako je ta zaporniška celica potiho, neopazno postala moj drugi dom in kako se je sčasoma misel o pomanjkanju sreče in svobode nadomestila in nadoknadila z razmišljanjem o sebi, svoji biti in odločitvi da tole vse skupaj ni tisto, kar bi me lahko zlomilo. In da sem jo že tretji dan skušal zapolniti z zatrpanjem s papirji in s prašnimi knjigami. Po vseh teh preizkušnjah in nekaj razočaranjih, sem se povsem zavestno odločil, da se moje življenje spremeni v stekleni zvon, v katerem bom sam; vse vidim, vse slišim, ampak nikomur ne dopustim, da se mi približa, nihče ne bo vstopil v moj svet brez moje odobritve, sploh pa ne v moj zvon. To mi je, kot se je pokazalo kasneje, po eni strani pomagalo preživeti, po drugi strani pa sem moral dopustiti vstop na mala vrata nekaterim ljudem, brez katerih bi bil svet znotraj še težje prebavljiv. Ko sem včasih vriskal od sreče, včasih od žalosti, potem pa pridejo trenutki, ki jih preprosto zamolčiš, pa naenkrat razumeš, kako so ti predhodni trenutki sreče in žalosti bili pravzaprav smešni. Ker v življenju je zelo pomembno imeti nekoga, ki ti pripelje dve, tri klofute takrat, ko sam nimaš srca, da bi dvignil roko nase, pa je to potrebno.

Razlika med biti živ in samo živeti je v tem, da nekdo življenje zares živi, kot sem, upam, znal zunaj to sam, neko drugi pa samo dopusti, da se mu življenje dogodi. Teh je bilo med mojimi kolegi kar nekaj. Akterji teh stihijskih dogodkov gredo skozi življenje, nič živega pa ne gre skozi njih. Zato stalno nekaj jamrajo, čeprav jim ni nič. Strah jih je – da se jim slučajno kaj ne zgodi. Zato tudi ne živijo. Oni drugi pa so/smo malo drugačni, malo opraskani od življenja, vidno olupljeni, malo izven vinkla, slabo nacentrirani, malo drugačni. Ampak ravno zardi tega živi. In jaz sem bil z vsem srcem ta, drugi. Tisti, ki padajo, vstajajo, preklinjajo, oprostijo, zajokajo, razbijejo se, pa se sestavijo, gonijo svoje naprej, a ostajajo blizu. Ne vedo kaj bo, a vedo, da bo na koncu vse dobro. Če pa ne bo dobro, to še vedno ne bo konec. Zato se ne bojijo kaj bo jutri. Njihov danes je tako močan, da ni te negotovosti, ki bi jih lahko načela. Oni prvi za te druge pogosto mislijo da so zaletavi, trmasti, da so bedaki. Oni pa so ravno zaradi tega živi. Ker noro verjamejo, da prihajajo še boljši dnevi. Ne vedo zakaj, vedo pa zakaj ne. Zato ker preprosto ni časa čakati na boljše čase in boljše priložnosti. Zato ker je sedaj edini pravi čas za vse. Ker bo minuto kasneje to že mimo. Zamujeno. Ker če sedaj ni dobro ne bo nikoli. Oni prvi te druge ocenjujejo kot nestrpne, sodijo, da so neizkušeni, da so malo nori. Ampak oni vedo da v kolikor na pot ne greš takoj, potem gotovo ni prava. Ne vedo kam bodo šli, vedo pa vedno s kom. Ker so svoj smisel in cilj vedno našli v ljudeh, ne v prostorih. Ker verjamejo, da s pravim sopotnikom tudi poti brez smerokazov pripeljejo na pravo mesto. Oni prvi za te sodijo, da so vodljivi, lahkoverni, naivni. Ne, oni zgolj vedo, da so vedno na pravem mestu, če so poleg njih ljudje, ki znajo ljubiti, ki ne obsojajo, ki so pripravljeni pomagati in oprostiti. Poleg takšnih ljudi vedo, da so na svojem cilju, čeprav niso naredili niti koraka. Ne vedo kako bodo, vendar vedo, da bodo. Nekako bodo. Ker vedo, da to kar želijo, želijo tako močno, jasno in čisto, da ni te sile niti uroka, ki bi jim to onemogočil. Oni prvi jih vidijo kot nepremišljene, kot nezrele, kot neumne. Ampak oni se ne bojijo na glas povedati svoje želje, niti pred tistimi, ki jih zasmehujejo zaradi tega. Ker verjamejo, da dokler bo svet poznal čast, se tudi njihovim željam ni bati neuspeha. Zato sem jaz zunaj na vse tiste, ki so me utrujali z večnimi vprašanji kdaj boš, kako boš, zakaj boš – spustil vodo. Da so šli. Četudi so mi morda bili zelo blizu. Ali so mislili da so. Nikoli nisem dopustil, da me zvlečejo v svoj svet, svet poln strahov, v katerem so samo vprašanja, ni pa odgovorov. Komur je življenje polno strahov, ta živi svoj horor. Če je človek želel, sem mu ponudil roko, sam pa nikoli nisem šel tja, kamor bi me on s svojim raciom rad odvedel. Jaz sem pač izbral drugačno pot ker sem od nekdaj vedel, da samo igla mojega kompasa, ki sem ga nosil v prsih, pozna pravo pot. In ravno to, takšen način moje biti, tega sem se zavedal iz dna duše, bo v tem okolju najbolj na preizkušnji. In je, med drugim, razlog, da sem bil najbolj primerna tarča. Tarča, ki je padla. Zaenkrat.

Vrata se s poznanim zvokom odpro. Zajtrk. Bela kava, trije kosi kruha, sir za mazanje, klobasa. Ni ravno nekaj, a sedaj sem se že navadil. Roko na srce, hrana je celo boljša, kot sem pričakoval.

Včerajšnji dan sem opravil, upam, še zadnje razgovore. Najprej sem imel razgovor s človekom, ki je zadolžen za ugotavljanje odvisnosti novih zapornikov. Alkohola, psihotropnih substanc, tablet … česarkoli. Pogovor je bil nadvse mučen, ker me je hotel možakar na vsak način prepričati, da občasno pijem. Ker če v družbi občasno spiješ kozarec vina ali piva je to že ta pot. Pa kaj še. Številna vprašanja o tem ali kdaj kaj popijem in če, ob kakšnih priložnostih in koliko, so v meni vzbudila odpor do takšnega načina spraševanja in pogovora. Nikoli nisem bil odvisen od ničesar in pri zdravi pameti zagotovo vem o čem govorim, zato mi ni potrebno neštetokrat ponavljati ene in iste stvari. Razumem, da človek mora zapolniti svoje skupine anonimnih alkoholikov, odvisnikov ali karkoli že vodi, ampak tole je bilo na trenutke že kar mučno. In če je bilo zame, kako je šele za druge zapornike, ki morda niso niti intelektualno niti verbalno tako opremljeni. S tem, da seveda nikogar ne podcenjujem, ampak tole … Preprosto sem si na koncu zaželel, da se nikoli več ne srečava. Pika. V zaporu je ogromno ljudi, ki so kazniva dejanja izvršili pod vplivom alkohola, odvisnikov od drog, tablet in čuda drugih stvari, tako da se za napolnjenost njegovih skupin pač ni bati. Samo mene, prosim, ne mešajte v to. V svojo sobo sem se v spremstvu paznika vrnil kar malo razpičkan.

Drugi razgovor je bil povsem drugačen. Razgovori se sicer vodijo v istem nadstropju kot sem imel svojo sobo, na drugi strani hodnika, nasproti telefona, s katerim sva se v teh dneh že spoprijateljila. Šlo je za obskurno opremljeno sobo za razgovore, kot sem jo poznal že iz celjskih zaporov, iz svojih sodniških časov, le da sem sedaj bil na drugi strani klopi. Ko sem se namestil  je v prostor vstopila – ženska. Ne katera koli temveč dokaj simpatična, dolgolasa blondinka. Moja percepcija in dojemanje žensk v tem okolju je bilo v tistem trenutku še vedno enaka nuli. Povsem vseeno bi mi bilo, če bi vstopila katera koli ženska, ne glede na zunanjost. Povsem vseeno. Njeno ime sem, priznam, posledično pozabil takoj po njeni predstavitvi, medtem ko je ona zagotovo že vedela s kom ima opravka. Sledil je vljudnosti razgovor ki ga je ona zagotovo opravila v skladu s svojimi nalogami in ciljem, meni pa se je zdel kot še en razgovor v nizu tistih dni. Pravzaprav sem si od njega zapomnil samo to, da sem se pogovarjal z vodjo pol odprtega in odprtega oddelka. Samo to. Razgovor ni bil pretirano dolg, je pa vseboval nekaj rutinskih in nekaj ciljanih vprašanj vezanih name, na moje dojemanje zapora in moja pričakovanja. Jaz v tistem trenutku zaporom tako ali tako nisem imel kaj zameriti, ker je bil njih postopek korekten in šlo je predvsem za moje zavedanje, da zapori samo izvršujejo zaporno kazen, ki mi je bila izrečena v nekih drugih pogojih, v nekem drugem okolju in nekje drugje. In da oni pač morajo izvršiti izrečeno kazen.

Ko sem opravil z zajtrkom in vrnil posodo je bila moja poglavitna misel kaj početi tega dne in kako dolgo bo tole v sprejemnem oddelku še trajalo. In seveda, kam me bodo razporedili. Bil sem skoraj prepričan dvoje: da me ne bodo takoj razporedili na odprti oddelek, ker bi se s tem izpostavili očitkom javnosti, da sem tam končal zaradi nekih privilegijev, ker sem bivši sodnik in da me verjetno ne bodo razporedili niti na zaprti oddelek, ker tja preprosto ne spadam in bi bil riziko morebitnega obračunavanja drugih zapornikov z menoj kot bivšim sodnikom le malo prevelik. Ker za menoj, preprosto povedano, ni ostalo nobeno truplo, nihče na cesti in nikomur nisem ugasnil iskric v očeh. Nikomur. Vendarle sem bil za prvo povsem siguren, za drugo pa ne povsem. Povsem realno sem pričakoval razporeditev na pol odprti oddelek, vendar negotovo kdaj. Ponovno sem vzel v roke Hišni red in prebiral kaj in kako na katerem od oddelkov. Ne, na zaprtega si po prebranem nisem želel. Vendar, eno so želje, drugo je bilo v rokah nekoga drugega. Povsem možna je bila razporeditev tudi na zaprti del, glede na to, kako je sistem obračunal z menoj, predvsem pa na kakšen način in s kakšno srditostjo. In s kakšno višino kazni. Pravnomočno dosojene višine kazni.

Sredi dopoldneva sem dočakal paznika. V bistvu me je zmotil pri branju, ponovnem, kdo ve kolikem branju moje sodbe. Kjer, strokovnjak za kazensko pravo kot sem bil, nikakor nisem mogel dojeti, da je v njej zapisano, kar sem bral. Znova in znova. In se znova in znova čudil, kako je lahko dokazano nekaj za kar moraš imeti neskončno domišljije, za nekaj, kar v realnem svetu sploh ni verjetno kaj šele možno, nekaj, za kar sploh ni bilo dokazov. Ampak sodba je pravnomočna in jaz sem v zaporu. To je edino dejstvo, ki šteje.

Paznik mi je prinesel odločbo. Odločbo, da se me premesti na pol odprti oddelek. Gor greste, na hrib, mi je dejal. Danes. Takoj, ko bom spakiral. Seveda, če se ne mislim pritožiti. In če se odpovem roku za pritožbo, da odločba postane pravnomočna. Drugače bo potrebno počakati še na iztek rokov in me šele potem premestiti. Pristal sem na odpoved pravici do pritožbe, kakopak. Sit tega zaklenjenega prostora, sit tega zvoka zaklepanja. Ven. Med ljudi. Pa naj se zgodi karkoli. Saj enkrat se bo tako moralo. Pet let je hudičevo dolga doba. Naj se življenje začne, sem si rekel, nisem vedel kako bo, a vedel sem, da bo. Da pot nima smerokazov, a vodi k cilju. Zato ker je sedaj edini pravi čas za vse. Ker bo minuto kasneje to že mimo. Zamujeno. Pripravljen, voljan. Oblecite se v službena oblačila, svoje stvari spakirajte v potovalke, v katerih ste jih prinesli, posteljnino odnesete v seboj in jo imate do konca kazni, mi je pojasnil paznik. Vaša je do takrat. Vzglavnik, dve odeji in dve rjuhi. Naredite kar tako, veliko culo, v katero zavežete vso posteljnino in to je to. Bom prišel po vas, ko pride komandir pol odprtega, da vas odpelje gor, je že dejal in me zaklenil nazaj.

Torej, prijatelj moj, zapornik številka 16/15, kriminalec, seliš se na pol odprtega. Po treh dneh. Nisem vedel, ali je to hitro ali ne, a bil sem zadovoljen. Razpakiral sem svoj komplet službenih oblačil in se oblekel. Hlače, bela majica, srajca, bunda. Vse mi je bilo prav, natanko tako, kot je želel skladiščnik, ki me je opremljal. Obul sem še teniske. Svoje stvari sem že pred tem zložil v obe potovalki. In napravil sem veliko culo iz posteljnine.

Naj se vendarle že začne, sem si rekel in čakal da grem. Da se selim. Prvič.

Milko Škoberne