Biti srečen, uspešen, ljubljen, vredni se včasih zdi, kot začetek pravljice in da v resničnem življenju tega ni. Vendar ne slišimo radi, da se za vse, kar počnemo odločamo sami, ter za vse kar storimo odgovarjamo sami. Dostikrat iščemo izgovore za to, da bi drugim dokazali, da ni problem v nas, ampak, da so krivi drugi. Vloge žrtve nas tako močno prevzame, da tavamo iz prepričanja, da smo za vse krivi sami, do tega, da so krivi drugi, da ne vidimo, da je resnica nekje vmes.
Problem mora biti izziv, ne borba
Vsekakor ni prav, da se nam dogajajo slabe stvari, a problem je, da to vzamemo kot nekaj s čemer se moramo boriti, ne pa nekaj kar je izziv na naši poti. V takšnem trenutku bi nam bilo lažje, če bi lahko šli h komu, ki bi to rešil, h kakšni super vedeževalki. K takšni, ki bi vedela, kaj nas čaka, nam dala navodila za uporabo, ter po možnosti še vse naredila namesto nas. Tekšne pa žal ni. V igri življenja ni napisanih pravil, so le naše odločitve in posledice le teh. Veliko lažje je, če nam kdo pomaga, da je napačnih odločitev manj.
Na spletu boste zasledili tisoč in eno ponudbo za življenjske svetovalce, coache, psihoeterapevte, zakonske in družinske terapevte, pranoterapevte, imago terapevte, guruje … seznam je dolg in nekdo, ki nima zadostnega znanja, lahko kaj kmalu zaide v roke šarlatanu, ki ga bo finančno izčrpal, ga zmanipuliral in dokler bo nosil denar, bo imel življenjske nauke, ko denarja ne bo več, bo čudežno poniknil. Žal področje psihoterapije v Sloveniji ni urejeno in vsak, ki je dober retorik in pozna vsaj nekaj življenjskih misli, se lahko razglasi za psihoterapevta in z dobro promocijo, celo zgradi imperij. Se spomnite še Happy, happy afere? No podobnih zadev je v Sloveniji še kar veliko.
Kdo naj bi bil terapevt?
Odločitev za terapevta je zgolj odločitev za to, da nam nekdo, ki ni vpleten v situacijo pomaga, da najdemo pot, luč v temi. Lahko pa je tista dobra vila, ki nam pomaga pri tem, da se iz stiske rešimo, a le toliko, kot se pustimo voditi in skušamo sprejeti tisto kar pove, kot napotek, ne pa kot grajo. Zmotno bi bilo tudi mišljenje, da boste k terapevtu prišli in bo vse urejeno takoj. Vsaka čustvena rana, ki jo v življenju dobimo, potrebuje čas, da se zaceli. Koliko časa bo potrebovala, pa je odvisno od nas. Misel, da jo veliko bolje, da pozabimo in gremo dalje, ker je preveč boleče, da bi okrog nje karkoli počeli, je sicer v mnogi primerih na kratek rok najboljša rešitev, a na daljši rok, žal temu ni tako. To je podobno, kot bi se poškodovali, v rano dobili veliko smeti in bili prepričani, da če damo čez samo obliž, da bo v redu. Smeti ostajajo in tvegamo, da bo iz mala rana zagnojila in bo potrebno kaj več kot zgolj obliž. Podobno je s čustvenimi rani. Ostanejo v nas in »gnijejo« v nas, ter se širijo, pa tega niti ne vemo, dokler naše telo preprosto ne zmore več. Lahko minejo leta, a slej kot prej se v življenju znajdemo v podobni situaciji, ker se je pa naše telo naučilo, da je takšna situacija boleča, odreagira drugače kot sami to želimo. Tako ta bolečina vodi naše življenje, če to želimo ali ne.
Nekateri bi temu nasprotovali in rekli, da je to zgolj teorija, ki se jo terapevti naučijo in potem skušajo »šibke« prepričati, da imajo prav, ter da rabijo pomoč in na račun teh služijo. Res se obisk pri terapevtu za koga zdi izguba časa in le tržna niša, ali celo potrdilo, da je kdo nor. In nekaj terapevtov se res v tem našli tržno nišo, ter na ta način lepo služijo.
Vsakdo ima pravici do svojega mišljenja in bilo bi neumno, da bi rekli, da so ti ljudje, ki nasprotujejo terapevtskemu procesu čudni. Niso, imajo svoje mnenje in prav je tako. A tudi, tisti, ki se odločijo v stiski za terapevta, niso čudni, le poiskali so si pomoč, ker niso našli več poti. Za to niso šibki, razvajeni, neumni in brezglavi. Ljudje smo si različni in na različne načine rešujemo težave. Nekateri poskusijo sami in se jim to vsaj za enkrat odnese, drugi poiščejo pomoč. Podobno kot takrat ko zbolimo. Veliko je takšnih, ki se zdravijo sami in to uspešno, dosti je pa tistih, ki poiščejo pomoč zdravnika, ker ne zmorejo sami. Tako kot zdravnik zdravi telo, tako je terapevt zgolj »zdravnik« za dušo.
Kako naj vem, da je moj terapevt dober?
Nekoč so rekli, da je v znanju moč in tudi tu je tako. Če ste se že odločili, da boste svoje življenje spremenili in vaš prijatelj/prijateljica hodi k hudo dobrem terapevtu, preveriti kdo sploh on/a je. Ni merilo cena terapije, niti število klientov, tudi ne formalna izobrazba, ker konec koncev imamo na tem področju zmedo. Titula, da je klinični terapevt, ali psiholog, ali psihiater mu še ne daje kompetence, da je dober terapevt. Vaša prva naloga je, da osebo preverite, torej kaj dejansko je po izobrazbi, koliko časa že dela v tem poslu, kakšno dodatno znanje ima in predvsem, katera so njegova področja. Tisti terapevt, ki se razglaša, da poskrbi za vse, nima pojma. To je približno tako, kot bi splošni zdravnik rekel, da lahko počne vse. Bi mu zaupali vrtanje zob, operacijo srca?
Ko osebo preverite, jo pokličite in če je tisti prvi odziv dober in vas ni zgolj naročil na termin, ste že korak bližje. Prvikrat, ko boste imeli uro pri njemu, če vas bo začel spraševati o starših, potem veste, da je le teoretik in je prav isto, če preberete, kakšno psihoanalitično knjigo, kjer boste izvedeli, da so vsega krivi starši. Dober terapevt bo v vas po nekaj urah prebudil bolečino, bes in nestrinjanja, kar je dobro. A tu uporabite zdravo kmečko pamet, če vas »sili« v nekaj, kar je splošno družbeno nesprejemljivo, ne samo v vaši okolici, ter ne gre za soočenje s strahom, travmo…potem nekaj ni OK, ter mu morate to tudi povedati. In njegov odziv je tisti, ki vam pove, kako dalje. Nikakor pa dober terapevt ne bo imel vedno enakega mnenja kot vi, on vidi stvari drugače, ravno zaradi tega, njegovega objektivnega pogleda ste tam.
Besede, vi to zmorete, ste dobri, uspešni … so besede spodbude, ne osvajanja, a je meja tanka. Prav tako je zelo tanka meja, med dobrim terapevtom in šarlatanom. Slednji vas bo skušal nadvladati, da se boste počutili odvisni od njega, ter v vas bo prebujal občutek krivde.
Vsakdo ima probleme, za nekaterega je to izziv, za drugega nočna mora. Na nas pa je, da se odločimo, kaj dejansko želimo od življenja. Ta odločitev je naša in posledice le te nosimo sami, za to ni kriv nihče. Tudi če se odločimo napačno, ali je bil splet okoliščin takšen, da je šlo nam v slabo, je še vedno to naša odločitev in kaj bomo iz tega naredili, ponovno odločamo sami.
Ines Logar