Rak je bolezen, ki ne prizadene le bolnika, temveč tudi njegovo družino. Pojavijo se strahovi, bojazen in dvomi. Že če samo pomislimo na besedo rak v smislu bolezni, se v našem telesu sprožijo negativni odzivi in neprijetna čustva. Bolniki z rakom se bojijo trpljenja, zdrave osebe pa iz svojih misli ne morejo pregnati strahu in negativnega odgovora na vprašanje, ali se je pred rakom mogoče zavarovati. V skrb in nego bolnika z rakom se ne vključujejo le bolnikovi svojci, temveč tudi zdravstveni delavci. In tudi oni imajo čustva.
Nekaj besed o preobremenitvi zdravstvenih delavcev
Kadar nas pogovor zanese k poklicu zdravstvenega delavca, pričnemo takoj razpredati o tem, kako nefiziološke so razmere za delo na tem področju. Dviganje težkih bremen, stoječe delo, težki bolniki, pomanjkanje pripomočkov, pomanjkanje prostora, ogromno hoje, hrup, neustrezni prezračevalni sistemi in še bi lahko naštevali. Premalokrat pa na delo zdravstvenega delavca gledamo s psihološkega vidika. Tako imenovani psihološki dejavniki so še tisočkrat bolj neizprosni, kot sta fizična preobremenitev in utrujenost. Ekstremni obseg dela, hiter tempo dela, vsakodnevni čustveni pretresi, strah pred napakami pri delu, delo v turnusu, strah pred okužbo, pomanjkanje kadra … in vse to privede do izgorevanja na delovnem mestu. Razmere v zdravstvu naj bi bile danes bolj urejene, a resnica je daleč od tega.
Kaj pomeni preobremenitev zdravstvenih delavcev za bolnike z rakom?
Bolniki z rakom potrebujejo ogromno psihične podpore in vzpodbude s strani svojcev, v času hospitalizacije in kemoterapije pa tudi s strani zdravstvenih delavcev. Ko sem še obiskovala klinične vaje v splošni bolnišnici, sem vse prevečkrat slišala, da se medicinske sestre premalo ukvarjamo z bolniki. Vsak bolnik, še posebej pa bolnik z rakom, potrebuje družbo, ramo, na katero se bo lahko naslonil, prijazen nasmeh, kakšno pozitivno besedo, 
skratka nekoga, ki mu bo v najtežjih trenutkih vlival moč. Potrebujejo nekoga, ki jim bo stal ob strani. Ne, ni res, da se medicinske sestre premalo ukvarjamo z bolniki. Res pa je, da je naš zdravstveni sistem organiziran tako, da je iz dneva v dan več ukvarjanja s »papirologijo«, vse manj časa pa ostaja za ukvarjanje z bolnikom. Ali nismo tam zaradi bolnikov samih, ne pa zaradi papirjev? Posledica tega je, da ima zdravstveni delavec le toliko časa, da poskrbi za nego bolnika, ga nahrani, mu aplicira predpisano terapijo, morda mu ostane še nekaj sekund, da mu nameni lepo besedo in prijazen nasmeh, nato pa mora odhiteti k drugemu bolniku, saj ga na koncu vsega tega čaka še urejanje dokumentacije. Kako absurdna je misel, da je v današnjem zdravstvenem sistemu od bolnika pomembnejša gora papirjev. Če k temu prištejemo še pomanjkanje kadra, si lahko približno predstavljamo, kako je videti povprečen delovni dan zdravstvenega delavca.
Bolnik z rakom potrebuje občutek varnosti, potrebno ga je bodriti in razvedriti, se z njim pogovarjati. Izpostavljen je čustvenemu stresu, prične se zapirati pred zunanjim svetom, sprašuje se, kaj se bo zgodilo z njim. Iz lastnih izkušenj lahko povem, kako težko je takšnemu bolniku pogledati v oči, ki te roteče prosijo, naj mu pomagaš. Toda ti ga ne moreš niti poskusiti potolažiti. Če za trenutek sedeš ob bolnikovo posteljo, te nadrejeni takoj pričnejo priganjati k delu. Nekje na mizi te namreč čaka dokumentacija.
Se bolnik z rakom bori za svoje življenje?
Glede na izkušnje z bolniki bi sama rekla, da je vse odvisno od človeka. Bolnik se po seznanitvi s svojo diagnozo sooči z različnimi fazami. Najprej bolezen zanika, saj nikakor ne more sprejeti svoje diagnoze. Išče druge vzroke za simptome bolezni in ne verjame, da se je to zgodilo prav njemu. Temu sledi obdobje agresije. Bolnik je nezadovoljen in psihično napada osebe iz svoje okolice. Ko sprejme svojo bolezen, se je pripravljen pogajati, tudi o načinu zdravljenja. Ker bolezen hitro napreduje, sledita duševna potrtost in depresija. In potem pride do končne faze, v kateri se lahko zgodi dvoje. Bolnik se je pripravljen za svoje življenje boriti, ali pa stvari prepusti roki usode.
Človek je v osnovi »programiran« tako, da čuti željo po preživetju in se je za življenje pripravljen boriti, a bolezen nas lahko pripelje tudi do tega, da ne občutimo ničesar, razen želje po smrti.
Zaradi napredovanja bolezni je zahtevano vse večje število obiskov v bolnišnici, posledično bolniku z rakom življenjske moči počasi pojenjajo. Občutek ima, da njegova želja po življenju preprosto ni dovolj za preživetje. Željo po preživetju prične počasi, a vztrajno prekrivati želja po smrti. Bolnik se vda svoji usodi.
Močno željo po preživetju opazimo pri tistih bolnikih, ki prihajajo v bolnišnico na kemoterapijo. Pogovarjajo se z drugimi bolniki, izmenjujejo si izkušnje in nasvete. Zavedajo se, da niso sami, pogosto navežejo tudi pristne prijateljske stike in si izmenjajo telefonske številke. Pri večini bolnikov, ki so že dalj časa hospitalizirani, te želje skorajda ni več moč opaziti.
Kako ravnati s svojci?
Bolnikovi svojci zastavljajo vprašanja, veliko vprašanj. A nikoli jih ne obravnavamo kot radovedne izpraševalce, saj gre za bolnikove najbližje, ki se morajo vključiti v zdravljenje. Naučiti jih moramo, kako bolnika negovati, da bodo lahko, če bo to potrebno, to počeli tudi doma. Pogosto se sami odpovejo svojim obveznostim, pogosteje obiskujejo bolnika in poskušajo z njim preživeti čim več svojega časa. Vse to pomeni, da je tudi s svojci potrebno deliti vse informacije o bolezni, vendar pa to ni v pristojnosti medicinske sestre, temveč zdravnika. Princip dela je takšen, da bolniku vlivamo čim več upanja, svojcem pa zdravnik posreduje bolj realistične informacije. Imajo namreč vso pravico, da se pripravijo na vse, kar bo sledilo.
Kako delo ob bolniku z rakom vpliva na zdravstvenega delavca?
Učijo nas, naj svojega dela ne nosimo domov, a sama rada rečem, da človek ni stroj. Čustva so čustva in nanje ne moremo vplivati. Zdravstveni delavec ima svoje lastne predstave o bolezni, o zdravljenju in njegovi uspešnosti, ima tudi svoj lasten odnos do življenja in smrti.
Nekateri vse to vsaj na videz sprejmejo rutinsko, zlasti tisti, ki poklic zdravstvenega delavca opravljajo že dlje časa. Drugi trpijo skupaj z bolnikom. Vživimo se v situacijo, v kateri se je bolnik znašel, njegova čustva podoživljamo in nezavedno v podobno situacijo postavimo tudi samega sebe. Vprašamo se, kako bi se počutili, če bi se to zgodilo nam. Tukaj pa na nas preti nevarnost. Če se v bolnikovo situacijo preveč vživimo, dela ne bomo le nosili s seboj domov, temveč bo ta identifikacija na nas vplivala do te mere, da ne bomo več sposobni trezno razmišljati, izogibali pa se bomo tudi stiku z bolnikom, v najhujšem primeru bomo pričeli bolnika obtoževati, ker bo naša dejanja vodil občutek, da mu ne moremo rešiti življenja.
Težava se hitro izrazi tudi v našem vsakdanjem življenju. Za zdravstvenega delavca je lahko to hudo breme in ne glede na to, kako zelo se trudimo iz svojih misli pregnati črnino, nam mnogokrat to ne uspe. Gre za situacijo, iz katere želimo pobegniti, vendar ne najdemo prave poti.
Sestra, ali bom umrl?
Vprašanje, ob katerem zdravstvenemu delavcu zaledeni kri v žilah. Pogled usmeriš v tla, ker nanj ne znaš odgovoriti. Na fakulteti so nas na to vprašanje zelo dobro pripravili. Dejali so nam, naj odgovorimo z naslednjimi besedami: »Kaj pa vi mislite?« Na to vprašanje nam kot medicinskim sestram namreč ni dovoljeno odgovoriti z »da« ali »ne«, čeprav je odgovor v nekaterih primerih povsem jasen, kateri koli drugi odgovor pa se preprosto ne zdi dovolj dober. Napačno bi bilo, če bi se po odgovor zatekli k lažnemu optimizmu in bi bolnika tolažili rekoč »seveda ne boste umrli«, saj bomo konec koncev nekoč umrli vsi. Prav tako napačno bi bilo, če bi bolniku podali pritrdilen odgovor na njegovo vprašanje, ker končnega izida pravzaprav ne vemo.
A vprašanje se iz dneva v dan ponavlja. Ob koncu delovnega dne si vsaj malo oddahneš od psihičnega napora, naslednji dan pa se vse ponovi. In spet naslednji in naslednji, dokler ne pride do konca. Vsaka zgodba ima svoj konec, takšen ali drugačen.
Naloga zdravstvenega delavca pri tem je, da svoja čustva vsaj začasno nekako potisne v ozadje in če je to potrebno, preoblikuje svoj odnos do bolezni in smrti. Stiska lahko vpliva na celoten negovalni tim, zaradi takšnih situacij pa si lahko kot posameznik oblikujemo negativen pogled na bolezen. Če bomo kdaj zboleli sami, se bomo spomnili na bolnika z rakom, ki je kljub naši pomoči in podpori izgubil bitko z boleznijo. Takrat si bomo rekli, da se tako ali tako nima smisla boriti za življenje.
Naj se še tako zelo trudiš, stvari nikakor ni mogoče preprosto pozabiti, jih izbrisati, kot če nikoli ne bi obstajale. Ko zapustimo svojo službo, ko kot zdravstveni delavec stopimo iz bolnišnice, bi se morala vsaka misel na bolnika končati, a se ne. Ne nosi službe domov in ne nosi osebnih težav v službo. Na praksi so nam celo svetovali, naj si težave doma in tiste primere iz bolnišnice, ki so se nas osebno dotaknili, predstavljamo kot nahrbtnik, ki ga odložimo pred vrati bolnišnice. Le kako?
Ko se srečamo z ozdravljenim bolnikom, bodo v nas prevladovala pozitivna čustva, občutek veselja, uspeha in občutek, da je vse mogoče. Ko pa se srečamo z umirajočim bolnikom, vsa ta čustva v trenutku zbledijo, v nas pa se prikradejo strahovi in bojazen. Kaj, če se bo vse to zgodilo meni ali nekomu iz moje družine? Kako bom vse to prenesel, če me je tako močno prizadela bolezen popolnega neznanca? Ne, ni lahko opazovati bolnikove agonije in se zavedati, da se bomo morda nekoč na njegovem mestu znašli tudi mi. Ne glede na vse pa se od zdravstvenega delavca pričakuje, da ne bo čustveno labilen, temveč prijazen, ljubezniv in potrpežljiv, ob tem pa še sposoben zatirati svoje »preveč čustveno« doživljanje bolnika z rakom.
Sara Savec
