Zasvojenost z odnosom se sprva ne sliši nevarno, a kadar govorimo o tako imenovanih strupenih odnosih, lahko takšen odnos škodi obema vpletenima, posledice pa so lahko precej hujše, kot je le izguba partnerja. Kako torej vemo, da smo z nekom zasvojeni?
Človek je družabno bitje, usmerjeno v odnose. Kot novorojenček navezujemo prve stike s staršema, od njiju pa je odvisno tudi naše preživetje. Z leti se ta odvisnost ne krepi, temveč postaja vse manjša in manjša, mi pa postajamo vse bolj samostojni. Tudi v odrasli dobi navezujemo stike s starši, prijatelji, sodelavci in znanci, odpravimo pa se tudi na lov za popolnim partnerjem, s katerim si bomo ustvarili družino. Vse je lepo in prav, dokler z osebo oziroma odnosom ne postanemo zasvojeni.
Kako prepoznamo zasvojenost z odnosom?
Zasvojenost običajno prepoznajo ljudje iz naše okolice, medtem ko se sami težave niti ne zavedamo. V zdravem partnerskem odnosu oba partnerja skrbita za odnos, si delita odgovornosti, skratka sodelujeta. Če rečemo, da v zdravih odnosih partnerja k ohranjanju odnosa prispevata vsak polovico (50/50), je v odnosih, v katerih je partner zasvojen z 
drugim partnerjem, ta vrednost 90/10 – to pomeni, da ena oseba daje in jemlje, druga pa pri tem skorajda nima besede.
- Od osebe pričakujemo, da nas bo izpopolnila in bo poskrbela, da bomo srečni. Kadar ta oseba ni ob nas, se počutimo depresivni. Tudi če gre za strupen odnos (nasilje), smo prepričani, da je vsak odnos boljši kot nič.
- Oseba nas močno privlači, čeprav se morda zavedamo dejstva, da nam njena prisotnost škoduje.
- Tudi, če se oseba zaveda, da je razmerje strupeno, ga ne more preprosto končati. Občutek ima, da ne bi prenesla, če partnerja (celo nasilnega) nikoli več ne bi videla.
- Oseba verjame, da lahko spremeni in popravi vse slabe lastnosti svojega partnerja in ga tako programira, da bo ustrezal njeni viziji o popolnem partnerju.
- Ko oseba samo pomisli na konec razmerja, postane zelo depresivna ali celo samouničevalna.
- Osebe imajo pogosto opraviti s partnerji, ki so čustveno nedostopni.
- Osebi je pomembno, da zadovolji vse potrebe svojega partnerja, pri tem pa povsem pozabi nase.
- Oseba ne verjame, da si zasluži dober in zdrav partnerski odnos.
- Pogosto v odnosu prihaja do ljubosumja in posesivnosti.
- Pogosto prihaja do menjave razpoloženja. V enem trenutku je oseba posesivna, ljubosumna, uničuje stvari, kriči, se želi poškodovati, v drugem trenutku pa svoja dejanja obžaluje in se obnaša, kot če se ne bi zgodilo popolnoma nič.
Kaj lahko takšna oseba stori?
Najprej mora oseba sama dojeti, da je zasvojena s partnerjem. Priznati si mora, da ima težave. Nenehni poskusi ljudi iz okolice (družina, prijatelji), da bi se nezdravo razmerje končalo, preprosto niso dovolj, dokler oseba sama ne dojame svojih težav in jih prične reševati. Pri tem mora ugotoviti, ali je odnos vreden truda, ali pa se je bolje počutila, preden se je znašla v pasti strupenega odnosa.
Pogosto prihaja do izgovorov, da v odnosu vztrajamo zgolj zaradi otrok, zaradi skupnega življenjskega prostora, finančnih težav in drugih dejavnikov, ki nam onemogočajo, da bi razmerje zaključili. Premagovanje zasvojenosti od osebe zahteva, da sebe postavi na prvo mesto.
Kateri odnosi so strupeni?
V takšnih odnosih gre v večini primerov za »love-hate« razmerje. To pomeni, da se partnerja med seboj hkrati privlačita in odbijata, zato se razmerje ne more kar tako končati. Med ljubeznijo in sovraštvom je zelo tanka meja, zato lahko tudi v odnosu, v katerem je sicer na prvi pogled videti vse v redu, prihaja do čustvene manipulacije, groženj, histeričnih napadov, metanja stvari in samouničevalnih misli s strani ene ali obeh oseb. Ko se to »noro obdobje« konča, je spet vse po starem. V tem primeru govorimo o patoloških razmerjih, v katerem med partnerjema ni več ljubezenskih čustev, a kljub temu razmerja ne zaključita. Če želi eden izmed partnerjev oditi iz razmerja, drugi uporabi vsa orodja, da ga prepriča, naj tega ne stori. Težava je v tem, da v patoloških odnosih pogosto ne ohranimo treznega razmišljanja, zato ne vemo, kaj je prav in kaj ni.
Patološki odnosi na nas vplivajo do te mere, da tudi, če se strupeno razmerje nekoč konča, nismo več ista oseba. Posledice razmerja lahko čutimo še več let po tem, ko smo ga zaključili. Težave imamo z navezovanjem stikov z ljudmi, ne znamo sprejemati pravih odločitev in v večini primerov se ponovno zatečemo v podoben odnos, v katerem se spet izpostavimo vsem pastem slabega razmerja.
Kot zanimivost lahko omenimo, da so raziskave pokazale, da je zasvojenost z odnosom značilna predvsem za ženske, ki želijo ustrezati podobi popolne žene in so za to pripravljene storiti prav vse.
V takšnih odnosih je zelo pomembno, da težavo uvidimo sami in se je lotimo na različne načine. Pri tem si je najbolje poiskati pomoč strokovnjaka, ki nam bo pomagal ugotoviti, zakaj je prišlo do zasvojenosti. Grožnje, kot je »če me boš zapustil, se bom ubila«, je potrebno jemati resno, saj gredo po tovrstnih grožnjah stvari samo še na slabše. Izsiljevanje, manipulacija in vztrajanje v razmerju, v katerem sta prisotna psihično ali fizično nasilje, lahko pusti tragične posledice na obeh osebah, vpletenih v situacijo. Pomembno je, da se iz vsake slabe življenjske izkušnje nekaj naučimo in se v prihodnosti, če se le da, izogibamo podobnim situacijam.
Sara Savec
