Predstavitev poklica: Duhovnik

Vsak poklic je nekaj posebnega in ima svoje poslanstvo. Kdo je duhovnik, oseba, ki je začutila oziroma zaslišala klic od Boga, kaj je njegovo delo in kateri poklici sodijo med duhovne poklice, preberite v nadaljevanju prispevka.

Kdo je v resnici duhovnik?

Po definiciji je duhovnik oziroma dušni pastir oseba, ki opravlja bogoslužje. V nekaterih cerkvah je ta pravica opravljanja bogoslužja podana z zakramentom, medtem ko nekatere druge verske skupnosti nimajo posebnih zakramentov, ki bi bili zahtevani za opravljanje duhovniške službe. Prav tako imajo nekatere cerkve samo moške duhovnike, v drugih pa lahko srečamo tudi ženske – duhovnice.

Katere poklice uvrščamo med duhovne poklice v krščanstvu?

Duhovniški poklici se razlikujejo glede na posamezno vero. V krščanstvu tako med duhovniške poklice uvrščamo naslednje: Diakon, duhovnik, kaplan, vikar, pater, kurat, župnik, dekan, arhidiakon, škof, nadškof, metropolit, nuncij, prelat, kardinal in papež.

Kako lahko postanem duhovnik?

Priprava na opravljanje duhovniškega poklica je malce drugačna, kot pri vseh drugih poklicih. Kandidat mora začutiti duhovniški poklic oziroma klic Boga, a običajno se zatakne takrat, kadar kandidat preprosto ne zbere dovolj poguma, da bi dejansko stopil na neznano življenjsko pot. Takrat se lahko zateče v domačo župnijo, zlasti če pozna župnika, ki mu bo o opravljanju tega poklica podal več informacij.

Tudi pri opravljanju poklica duhovnika ne gre brez ustreznega šolanja. Kandidat za opravljanje tega poklica se mora odločiti za študij na Teološki fakulteti oziroma natančneje, vpisati se mora na enoviti magistrski študijski program Teologija, ki je tudi pogoj za posvečenje. Študij ni kratek, saj traja najmanj 6 let. Omeniti je potrebno tudi pogoje za vpis. Kandidat mora imeti opravljeno splošno maturo ali pa poklicno maturo in peti predmet.

Če si želi kandidat postati škofijski duhovnik, potem je obvezno tudi nekajletno bivanje v bogoslovnem semenišču (v času študija kandidat biva v skupnosti, ki jo vodi rektor). V Sloveniji bogoslovno semenišče najdemo v Ljubljani in Mariboru.

Seveda kandidate čaka tudi praktični del izobraževanja, ki poteka v obliki učenja v različnih župnijah.

S katerimi predmeti se srečuje kandidat med študijem?

V prvih dveh letih študija na enovitem magistrskem študijskem programu Teologija se kandidat za opravljanje duhovniškega poklica posveča predvsem filozofiji, spoznavanju Svetega pisma in cerkveni zgodovini. V tretjem letniku se kandidat sreča tudi s teološko znanostjo in postane mašni pomočnik, s čemer se že bolj približa duhovniškemu poklicu. Sledi četrti letnik študija, v katerem se bodoči duhovnik  posveča pastoralni praksi. V petem letniku študija kandidat prične s pisanjem diplomskega dela, v pastoralnem letniku (6. letnik) pa kandidat, imenovan diakon, preživi polovico časa na fakulteti polovico pa v župniji. Kandidat je v duhovnika posvečen na praznik svetega Petra in Pavla – 29. junija.

Katere lastnosti mora imeti bodoči duhovnik?

Bodoči duhovnik mora poznati družbeno in kulturno področje, znati mora presojati življenjske pojave, sposoben mora biti začutiti dogajanje v človeški duši, prav tako pa mora biti sposoben posameznika voditi k zdravemu mišljenju in k dobrosrčnim dejanjem.

Zaradi napornega dela mora biti duhovnik v dobri telesni kondiciji, zahtevani sta tudi posebna mera potrpežljivosti in prijaznost do soljudi. Duhovnik v vsakodnevnem življenju navezuje stike z ljudmi, sposoben mora biti empatije, biti mora samostojen, pravičen, poleg tega pa je zavezan tudi k poklicni molčečnosti.

Večina duhovnikov je dobrih in poštenih, svoj poklic pa opravljajo z velikim veseljem, seveda pa so kot v vsakem poklicu tudi tu izjeme.

Kakšne so razmere za delo?

Razmere za delo so odvisne od vrste dela, ki jo duhovnik opravlja, v večini primerov so razmere danes precej zadovoljive. Pomanjkljivost pri delu v cerkvah je neurejeno ogrevanje (delo v zelo hladnem okolju), posebnih nevarnosti pri opravljanju poklica duhovnika (razen zahteve po poklicni molčečnosti in tveganja za osamljenost) ni.

Duhovnik lahko poleg maše vodi tudi pevski zbor, verouk, oratorije, spoveduje in še in še.

Kakšna pa je plača?

Duhovnik nima plače, kar pomeni, da živi od prispevkov ljudi – vernikov, kljub temu za vsako opravilo, ki ga izvaja duhovnik, obstaja cenik. Tako duhovnik za eno opravljeno mašo prejme 17 €, kadar gre za pogrebno ali poročno mašo prejme duhovnik 19 €. Za lažjo primerjavo naj omenimo, da ima običajno duhovnik eno mašo dnevno, v nedeljo pa maksimalno 3 maše dnevno. Poleg tega je potrebno omeniti še, da gre »plačilo« za drugo ali tretjo mašo škofiji (za vzdrževanje bogoslovcev). Nekatere maše so namenjene tudi posebnim nabirkam, npr. za Vatikan (29.6. – Petrov novčič). Tisto, kar se nabere med mašo v mašni mošnjiček ne pripada duhovniku, ampak je namenjeno za različne obnove, plačilu za vsakega vernika v župniji škofiji … Po nekih izračunih lahko v grobem rečemo, da duhovnik mesečno prejme približno 500 €, s tem denarjem mora potem poplačati vse svoje stroške (elektrika, ogrevanje, voda, telekomunikacija, hrana, obleka – s tem, da je strogo zapovedano kaj sme in kaj ne sme nositi …). Od vsakega posameznega duhovnika je odvisno, kakšen bo njegov mesečni prihodek, bolj kot je ljub ljudem, več daril prejme in lažje živi.

Dobre in slabe strani poklica

Dobra stran opravljanja poklica duhovnika je brez dvoma občutek, da lahko nekoga usmeriš na pravo pot. Če zna duhovnik prisluhniti stiskam ljudi, lahko za posameznika postane pravi vodič. Pohvale vredni so tisti duhovniki, ki so skromni, znajo prisluhniti ljudem, svoje delo pa opravljajo s srcem in dušo.

Slabe strani poklica smo že omenili. V cerkvah ni poskrbljeno za ogrevanje, duhovnik mora znati zadržati osebne stvari zase (poklicna molčečnost), povečano je tveganje za osamljenost in potem je tukaj še dejstvo, da duhovnik pravzaprav ne prejema prave plače.

Ali v Sloveniji primanjkuje duhovnikov?

V Sloveniji smo, kot tudi drugod po Evropi, priča vse manjšemu zanimanju za opravljanje duhovniških poklicev, še posebej s strani mladih ljudi. To je tudi razlog za to, da se povprečna starost duhovnikov dviguje, število duhovnikov pa strmo upada. V raziskavi, ki je bila izvedena leta 2014, so zaključki precej pesimistični. Nihče izmed anketiranih namreč ni odgovoril, da bo v prihodnjih nekaj letih odnos do poklica duhovnika boljši, večina anketirancev pa meni, da bo odnos do poklica duhovnika čez 10 let enak ali slabši, kot je danes. Če je bilo nekoč običajno, da je v vsaki večji družini bil vsaj eden izmed sinov duhovnik, ter je bil to cenjen in spoštovan poklic, je sedaj slika malce drugačna. Velik krivec so nekatere afere, ki so se zgodile v Cerkvi, obvezen celibat in vse težji pogoji v župnijah, saj število vernikov upada, oziroma je veliko instant vernikov, ki so prepričani, da so zakramenti nekaj, kar lahko kupiš v trgovini. Do vere ni več pravega odnosa.

Sara Savec