Naslednji teden je v Ljubljani koncert Soy Luna, tisti, ki nimate otrok starih nekje med 7 – 12 let, ne veste o čem je govora. O skupini, ki je nastala na osnovi Argentinske telenovele o deklici, ki kotalka in poje. V bistvu »španjolada« v slogu Moja boš in ostalo. V medijih pa zgražanje, kako izkoriščajo otroke in zaračunavajo od 45 do 500 EUR za vstopnice, ter kako je to jasni pokazatelj, da v Sloveniji ni krize. Podobno bomo prebrali čez teden, ko bo gneča v trgovskih centrih ob Veliki noči, pa za Božič in ob razprodajah.
Revni morajo biti razcapani, umazani, suhi in lačni
Zgleda, da je predstava o tem, kako naj bi izgledal revež v smislu enega razcapanega, umazanega, suhega, smrdečega osebka, ki dlje kot iz svojega kraja v življenju ni šel. Žal je resnica bistveno drugačna. Ste se kadarkoli vprašali, koliko vaših znancev, sosedov živi na pragu revščine, koliko jih ponoči ne spi, ker so misli usmerjene v to, kaj bodo jutri otrokom dali na mizo, ali bo jutri tisti dan, ko mu bodo prišli odklopiti elektriko, bo prišel rubežnik? Revni ljudje so tudi ljudje, ki imajo opremljeno stanovanje, lično izbrano pohištvo, vso elektroniko, ki pritiče, celo višjega cenovnega razreda, obleko, ki ni ravno iz nizko cenovnih trgovin, hrana je vedno v hladilniku. Na kakšen način preživi tisti, ki živi pod pragom revščine je odvisno le od njegove iznajdljivosti.
Nekdo, ki živi pod pragom izoblikuje svojstven način preživetja, odvisen je od tega, kaj so njegove vrednote. Odtenkov revščine je ogromno, tako je lahko v resnici nekdo s prekomerno težo, dobrim avtom in mobitelom tisti, ki raje kupuje nizkocenovno hrano, ki je cenejša, a nezdrava, ter puhla, posledično jo poje več, kar se pozna na njegovi teži, denar pa porabi za avto in mobitel, ker mu le ta predstavljata tisti majhen vir dohodka. Lahko je na pragu revščine nekdo, ki je na videz vedno urejen, ker je ugotovil, da je cenovno veliko bolj ugodno, da si kupi dražjo obutev in obleko, ki jo bo lahko večkrat opral in obul, ter bo namesto več imel boljše na dolgi rok. Prav tako je lahko dobra elektronika kupljene po sistemu obrokov pri operaterju. Reven bo tudi lahko brez težav potoval in hodil v kino, gledališke predstave, bazen … le da bo za to poiskal kupone, zbiral točke, dajal na stran. Torej je lahko vaš sosed, soseda, ki se prevaža v dobrem avtu, iz njihovega stanovanja vedno lepo diši, vedno so lepo oblečeni, hodijo na morje, vidite jih v kinu, na kolesu … pod pragom revščine. Le kdaj pa kdaj opazite, da je kakšni čudni tipi potrkajo na njihova vrata, ali jim pustijo prilepljeno ovojnico o rubežu. Vsem pa je skupno to, da je stiska velika, noči neprespane in jeza ob besedah, da gre v Sloveniji na bolje.
Vse več državljanov je pod pragom revščine
Ko je Miro Cerar sporočil, da vrača oblast ljudem, je dodal, da je le ta v boljšem stanju. Mogoče zanj in za redke izbrance, a že sama statistika pravi drugače. Če je bilo leta 2015 pod pragom revščine približno 290.000 ljudi, jih je v marcu 2018 bilo več kot 350.000. Brezposelnost je večja, če ravno je na zavodu manj prijavljenih, prejemnikov denarne socialne pomoči je več, kot jih je bilo pred nastopom te Cerarjeve vlade. Res je minimalna plača se povišala, a to govorimo o nekaj evrih, ki nikakor niso rešili situacijo kogarkoli, ker vsako povišanje nekje, je pomenilo zmanjšanje drugje, a hrana in ostale stvari so se podražile. Preprosti izračun stroškov pove, da z dvigovanjem za nekaj evrov se izpod praga revščine nihče ne bo rešil. Če zavzamemo zgolj neko povprečje fiksnih stroškov družine z enim otrokom (vzeli bomo neko najnižjo sredino):
- najemnina 150 EUR,
- elektrika 30 EUR,
- voda 25 EUR,
- ogrevanje 40 EUR,
- upravnik 40 EUR,
- odvoz smeti 10 EUR,
- telekomunikacija (televizija, internet, mobitel) 50 EUR,
- RTV 13 EUR,
- zavarovanje 60 EUR,
- šola 60 EUR,
kar znese 478 EUR. Pa predvidevamo, da je družina zelo dosledna in si variabilne stroške razporedi, npr. nakup šolskih potrebščin (vseh delovnih zvezkov, vseh zvezkov ter potrebščin tako na začetku leta, kot tekom leta, vse šolske dejavnosti), registracija avta z vsemi ugodnostmi, popravilo avta in menjava gum, tank, nakup oblek in obutve na razprodajah, nakup hrane, kozmetike, detergentov, stvari za otroka (kolo, igrače…) ter vedno poišče najnižje, ter nima izrednih stroškov, ni nikoli bolan, ne hodi v kino, in otrok ne obiskuje nobene dejavnosti, potem mesečno za našteto porabi:
- šolske potrebščine 50 EUR,
- avto 90 EUR,
- obleke 90 EUR,
- kozmetika 15 EUR,
- detergenti 20 EUR,
- stvari za otroka 30 EUR,
- hrana 300 EUR,
znese 595 EUR. S prištetjem fiksnih stroškov je to 1073 EUR mesečno. Ob minimalni plači obeh, ki znaša 638,42 EUR, spada v 5 dohodkovni razred in prejme 48,04 EUR otroškega dodatka. Torej je mesečni dohodek te družine 1324,32 EUR, če slučajno ni dopustov in bolniške, ter ca. 1073 EUR odhodkov, če v trgovinah kupujejo hrano pred rokom, pazijo na vsak cent in si ne privoščijo nič, niti ne otroku. O darilih za rojstne dneve in praznike pa niti ne pomislijo. Torej družini mesečno pod takšnimi pogoji ostane 251,32 EUR. V praksi je sicer tako, da se zneski okoli otrok kaj hitro povečajo, prav tako stroški povezani z bivanjem in teh malo več kot 200 EUR zvodeni.
V Sloveniji je za minimalno plačo zaposlenih nekaj več kot 170.000 ljudi, kar je delček deleža ljudi, ki živi nevarno blizu praga revščine, približno 430.000 upokojencev prejema povprečno pokojnino nekje 640 EUR, torej le nekaj centov več, kot je minimalna plača.
Nevarno blizu roba revščine oz. že pod njim torej v Sloveniji realno živi 170.000 redno zaposlenih, 430.000 upokojencev in 50.000 tistih, ki so na denarni socialni pomoči, ter še nekaj tistih, ki ne spadajo nikamor, ki jih niti ena statistika ne zajeme, a so. Realno gledano imamo v Sloveniji kar 650.000 ljudi, ki životari.
Otroci niso krivi, da njihovi starši nimajo denarja, zaradi takšnih ali drugačnih razlogov, še vedno si zaslužijo najboljše. In če starš odvzame zase od obleko, kavo, hrano, cigaret zato, da vsaj malo popestri otroku dan, mu osreči dan, teden, mesec, ali leto jih ni obsojati. Če je starš reven še ne pomeni, da more biti vseskozi ponižen, si ne sme ničesar privoščiti in njegovi otroci ne smejo imeti nobenih ugodnosti. Na ta način vsaj za nekaj trenutkov prekrijejo svojo stisko in vsaj za nekaj trenutkov pozabijo svojo bedo.
Metod Kranjc
