Nekateri geniji naj bi bili čudaki, ki so nadpovprečni na enem področju, na drugih, največkrat tistih, ki predpostavljajo čustva, pa popolno nevešči. Zadnje čase se širi prepričanje, da so t.i. geniji avtisti (npr. Da Vinci, Einstein). Natančneje, naj bi imeli aspergerjev sindrom, milejšo obliko avtizma. O avtizmu lahko na spletu preberemo marsikaj, a treba je poudariti, da je avtizem RAZVOJNA MOTNJA (motnja avtističnega spektra) in nikakor ni duševna motnja in ni nekakšna modna muha, ki bi bila »in«, ter so si jo starši in strokovnjaki izmislili za prikritje nevzgojenih in razvajenih otrok.
Kaj avtizem oziroma motnja avtističnega spektra je?
Avtizem je motnja, ki jo poznajo zadnjih 50 let in jo ima 0,02 % ljudi. Odkrijejo ga nekje pri 3 letih otrokove starosti. Obliko aspergerjev sindrom lahko odkrijejo šele pri 5/6 letih, ali celo, ko je otrok v šoli, kjer se pojavljajo težave. Zakaj pride do te motnje se ne ve natančno, prav tako ni zdravil zanjo. Avtizem nikoli ne mine, le milejšo obliko – aspergerjev sindrom, se z ustrezno vzgojo in »dresuro«, da omiliti in »bolnika« naučiti, kako mora v svetu, predvsem na področju čustev, delovati.
Avtistični otroci
Tako kot je vsak t.i. normalen otrok drugačen, se tudi otroci, ki so jim postavili diagnozo avtizem unikatni, med seboj razlikujejo. Vsak je svet zase, vsak ima svoje posebnosti, svoje presežke in pomanjkljivosti. Za razumevanje takšnega otroka je najprej treba spoznati njegov svet in razumeti način, po katerem deluje in šele takrat se mu da pomagati. Le na ta način se ga da pripraviti na svet, ki je njemu tuj in nerazumljiv.
Avtizem je izrazit na treh področjih:
- SOCIALIZACIJA
Omejenost v socializaciji se kaže v nezmožnosti sklepanja prijateljstva, stopiti v kakršenkoli odnos. Ne zmorejo očesnega stika in so močno navezani na mati.
- KOMUNIKACIJA
Vsaj 50 % avtistov sploh ne govori ali govori zelo nerazločno.
- VEDENJE
Avtisti ne marajo sprememb, ker jih begajo in jim rušijo svet, ki je natančno določen. Zmožen je ure in ure biti v svojem svetu in delati eno in isto stvar, npr. se vrteti na mestu, gristi roke… Prav tako imajo nekateri nekakšno potrebo, da se določenih stvari dotikajo, saj jim to predstavlja varnost. V povprečju imajo otroci z avtizmom nižji inteligenčni kvocient.
Aspergerjev sindrom
Milejša oblika avtizma je aspergerjev sindrom (AS). V grobem odstopanja otrok z AS od t.i. normalnih otrok lahko razdelimo na 6 področij:
- SOCIALNE IN EMOCIALNE SPOSOBNOSTI
Otroci z AS imajo v igri z drugimi otroci težave, saj ne poznajo nenepisanih pravil. Igrajo se po navodilih, ki so jim bila predstavljena in če jim bo razloženo, da je bistvo igre, da zmagajo, bo zanj igra končana le na ta način. Če zmaga nekdo drug je zanj to nespremenljivo, ne zaradi tega, ker niso zmagali in so razvajeni, kot bi kdo pomislil, ampak ker ne – zmaga ni v skladu s pravili, ki jih on pozna. V takšni situaciji zna odreagirati zelo agresivno, ali celo zbežati. Otroci z AS so v prostem času raje sami in imajo svoje rutine, ki znajo biti za okolico moteče. Prav tako jim druženje z drugimi ne pomeni dosti ampak imajo neko svojo, zelo zaprto skupino, kjer se počutijo varne, ampak to je to. V svoj svet težko koga spustijo. Praznovanja, predstave in podobno zanj ni, saj mu je to moteče in ponovno lahko ob preveliki množici, ali vsiljenem pristopu reagira agresivno. Z drugimi sicer komunicira, a zna biti ta komunikacija nadležna. Kajti telesne govorice ne razume in če pristopi k nekomu, je v njegovem zapisu pravil to, da pozdraviš, vprašaš vprašanje itd. Ne opazi tega, da nekdo s svojo mimiko očitno kaže, da mu je le to odveč. Poleg tega znajo biti otroci z AS glasnejši in ne poznajo intimnega prostora drugih, tudi njihov dotik je lahko malo bolj grob. Če nekaj naredi napačno je beseda »oprosti« zanj le beseda in mu ne pomeni nič, prav tako mu nič ne pomeni, če se kdo njemu opraviči. Dostikrat se zdi, da so zelo nesočutni, ampak to ni, ker so zlobni, ampak ker je to zanj znanstvena fantastika. Otroci z AS predvidevajo, da drugi vedo, kaj si mislijo, kaj razmišljajo in kaj si želijo. In ne razume tega, kako to ne drži, reakcija za nerazumevanje je ponovno potem neustrezno vedenje. Dostikrat se zgodi, da si čustva razlagajo napačno, zato je nujno potrebna čimprejšnja ustrezna obravnava in prava vzgoja. Otrok z AS ne more ali zelo težko sprejme spremembe, ni tekmovalen in zanimanje za stvari, ki so in, ni ravno na njegovem spisku. Tistemu kar mu je všeč posveti ogromno časa in hoče vedeti vse in še več, ter mu ni mar, če okolice to več ne zanima, ker ni več in.
- KOMUNIKACIJA
Otroci z AS s težavo navežejo očesni kontakt, njihov govor je zelo uraden, formalen, so nekakšni slovarji in jim slengovska govorica ni blizu. Bližje so jim slovarji, zgodbice sicer poslušajo in so sposobni eno zgodno poslušati tudi 100 x en za drugim in vmes popravijo sogovornika, če zgodbe ne pove enako kot prvič. Vendar je zanj zgodba le zgodba in ne razumejo prenesenih pomenov, simbolov, šal, sarkazma, cinizma, pregovorov… Zanj besedna zveza »jabolko ne pade daleč od drevesa« pomeni zgolj to in ne znajo tega povezati s tem, da je nekdo nekomu podoben.
- KOGNITIVNE VEŠČINE
Kot sem že zapisala, otroci z AS obožujejo enciklopedije in imajo izredno dolgoročen spomin, a zelo slabo domišljijo. Od njih ni moč pričakovati tega, da bodo znali zapisati domišljijski spis, ki ne bil povzetek nečesa že napisanega. To sicer ne pomeni, da niso vizionarji, navsezadnje, naj bi ravno Einstein imel AS, ampak je njihova vizija povezana z neko realno predpostavko.
- POSEBNA ZANIMANJA
Otrok z AS ima kar nekaj ritualov, zanima ga ena stvar in o tej ve ogromno in njegovo znanje dostikrat presega znanje staršev. Ogromno stisko, ki jo potem pokaže v večini z neprimernim vedenjem (beg, agresija, kričanje, jok…), doživi ob nepričakovanih spremembah. Varnega se počuti le takrat, ko natančno ve, kaj ga čaka in kaj se bo zgodilo.
- MOTORIČNOST
Dostikrat imajo otroci z AS težave z motoriko. Motorična koordinacija jim dela težave in so zato za športe malo bolj leseni, prav tako je moč pri teku opaziti drugačnost, neko svojevrstnost.
- DRUGO
Otroci z AS, ko se razburijo, ali navdušijo, se vedejo za normalno okolico čudno. Ali poskakujejo ali čudno skomigajo z glavo, roko, kot bi imeli tik. Ob bolečini se ne odzovejo oz. mora biti bolečina zelo močna. Dostikrat začnejo govoriti kasneje, imajo zelo izrazito mimiko in izredno občutljivi so na hrup, zvok ter preveč ljudi. Grobo rečeno bi lahko rekli, da ti otroci delujejo zelo pravno, po zapisanih pravilih, moralnost in prilagajanje, ni njihov svet.
Otroci z AS imajo največkrat probleme v navezovanju stikov z ljudmi. Ni toliko problem v tem, da stika ne naredijo, ampak v drugačnem pristopu. Dotikanje, tiki (tiki so nekontrolirani gibi, ki nastanejo zaradi psihičnega pritiska), kakšna gesta, nekontrolirano gibanje v ljudeh zbudijo občutek nelagodja. Vendar imajo skoraj vsi z AS nadpovprečni inteligenčni kvocient in so izredno nadarjeni na področjih, kjer niso vključena čustva in gre le za učenje (npr. matematika, fizika, biologija, jeziki…). Čustev ne znajo in ne zmorejo pokazati, lahko pa se naučijo kako morajo v določeni čustveni situaciji reagirati. V življenju lahko počnejo vse, vendar se vsega naučijo.
Avtizem kot motnja se redko pojavi samostojno. V večini primerov jo še spremljata hiperaktivnost in tiki. Na žalost vseh staršev avtističnih otrok je v Sloveniji področje avtizma strokovno še vedno zelo slabo pokrito, kljub temu, da si posamezniki zelo prizadevajo, da bi bilo več izobraževanj, tako za starše, kot za učitelje, ki otroke z AS dobijo v razred. Velika težava je tudi sama zakonodaja, saj otroci z AS potrebujejo stalnega spremljevalca, ki mu omogoča tisti njegov prostor, ki ga potrebuje, da se umiri in normalno deluje. Zakonodaja pa predvideva le začasnega spremljevalca, ki dostikrat ni niti ustrezno, strokovno podkovan.
Prav tako žal ni poskrbljeno za psihično in čustveno stanje staršev otrok. Čeprav so ravno starši tisti, ki se dnevno borijo, rastejo in učijo s svojim otrokom. Vzgoja t.i. normalnega otroka je včasih naporna, pri avtističnih pa terja absolutno celotno osebo, brez slabih dni in želje po počitku.
Vsak otrok je edinstven, neponovljiv in z vsemi možnosti, da je biser sveta. Starši in okolica so tisti, ki mu potem dajo sijaj. Ni pomembno toliko to, kakšno motnjo ima, važno je, kako se starši z njo soočijo, kako znajo le to predstaviti svetu in kako znajo otroka opremiti za svet.
Iva Vidmar
