Slovenski ljudski običaj: Žegen polj in kmetijskih objektov

Pomemben del ljudskih običajev, šeg in navad so tudi vraže, ki so se vrsto let prenašale iz roda v rod. Vraže povezujemo z napovedovanjem vremena in letine, seveda pa tudi z razlago različnih naravnih pojavov, ki jih ljudje takrat še niso razumeli. Verjeli so, da se bodo v zameno za določeno (danes nenavadno) dejanje, obvarovali pred zlim. Zlo so od svojih domov poskušali pregnati tudi z žegnom polj in kmetijskih objektov.

Pomen vraž v sodobnem času

Vraževerje je del praznoverja, dela človekovega razmišljanja, načina življenja in njegove kulture. Vraževerje je v preteklosti močno vplivalo na ljudi – v prazgodovini si namreč bliska, kot ga poznamo danes, niso znali razlagati. Vedeli so, da jim daje ogenj in jim omogoča preživetje, zato so bili prepričani, da gre za skrivnostno moč. Nekaterim živalim so pripisovali magično moč in jih celo poosebili, enako pa je veljalo tudi za rastline. Tako je jelka že od nekdaj veljala za zaščitnico, ki nas ubrani pred zlim. Če je bila na dvorišču domačije obešena vejica jelke, je to pomenilo, da je domačija varna pred vsem slabim. Ponekod je bila sečnja jelke prepovedana, drevo pa se je kasneje uporabilo tudi pri pripravi kresa in kot božično drevesce.

Žegen oziroma blagoslov

Žegen oziroma blagoslov pomeni »izreči dobro besedo«. Blagoslov hiše se še danes izvaja ob določenih praznikih, takšen obred pa ima za prebivalce hiše zelo velik pomen. V življenju vsakega posameznika se pojavijo različne preizkušnje in stiske, ki prinašajo trpljenje, a če vse to obrnemo sebi v prid, bomo kmalu postali duhovno bogati. Pri tem nam lahko pomaga tudi blagoslov. Na drugi strani pa imamo prekletstvo zaradi grehov in prekletstvo, ki ga nekdo pošlje nad nas – delovanju zla se v tem primeru ne moremo izogniti. Po verovanju ljudi ima blagoslov oziroma žegen neverjetno moč, zlasti, kadar ga podeli duhovnik v Kristusovem imenu. Duhovnika se je običajno poklicalo takrat, kadar se je v določeni osebi ali na določenem kraju pojavilo zlo. Hišo se sicer poleg praznikov pogosto blagoslovi tudi ob vselitvi oziroma kadar koli se nam zazdi, da je to potrebno. To lahko storimo z blagoslovljeno vodo ali s prižganim kadilom, pri tem pa nam seveda ni potrebno čakati na praznike.

Ob katerih praznikih se je izvajal blagoslov (in se izvaja tudi danes)?

V različnih slovenskih krajih smo ohranili star običaj, da na sveti večer pokropimo (blagoslovljena voda, v katero pomočimo smrekovo ali oljčno vejico) in s kadilom pokadimo hišo, stanovanje oziroma vse prostore (nekoč tudi hlev in polje). Na tak način v dom prikličemo božje varstvo. Kdaj izvedemo božični blagoslov, je odvisno od določenega kraja. Ponekod z blagoslovljeno vodo pokropijo in s kadilom pokadijo hišo na vse tri večere – na božič, na večer starega leta in na predvečer Gospodovega razglašenja (Treh kraljev). Ob tem lahko prepevamo božične pesmi in zmolimo rožni venec. Vsak član družine naj bi sprejel blagoslov v tistem delu hiše oziroma v prostoru, v katerem preživi večino svojega časa. Vse do danes se je ohranil tudi običaj, da blagoslovimo tudi jaslice, ponekod celo hlev in polje. Medtem ko sta oče in mati molila blagoslovno molitev, so otroci držali sveče, pokropitev pa je potekala v popolni tišini ali ob molitvi. Ob koncu molitve sta oče in mati z blagoslovljeno vodo prekrižala drug drugega, nato pa še otroke.

Na staro leto je blagoslov potekal ob zahvali Bogu za vse dobrote in pridelek v preteklem letu, ob tej priložnosti pa so Boga prosili tudi za pomoč v prihodnjem letu. Blagoslov se je začel pri domači mizi, na katero je družina postavila križ, svečo, Sveto pismo, blagoslovljeno vodo in kadilo. Otroci so v rokah držali svoje krstne sveče. Obred se je običajno pričel s pesmijo oziroma molitvijo ali pa z znamenjem križa. Po skupnem uvodu v obred je v tišini vsak član zase premislil na dogodke v preteklem letu. Med stanjem sta oče in mati zmolila blagoslovno molitev, nato pa sta pokropila in pokadila hišo. Družina se je nato odpravila blagosloviti tudi okolico hiše, vključno s poljem in hlevom.

Pozabiti ne smemo niti na cvetno nedeljo – butarice so bile v velikonočnem času prve deležne blagoslova. Na kmetijah so bile le-te tako velike, da je eno butarico k blagoslovu neslo več fantov. Po blagoslovu doma so namreč butarice razdrli in blagoslovljen les razdelili na številne kraje po posestvu, da bi varovale pridelek in imetje. Butarice so se uporabljale za blagoslov polj. Po prihodu domov so z butarico ljudje z butarico tekli okrog hiše in sicer trikrat (med drugim naj bi to tudi odvrnilo lisico od tega, da bi v tem letu kradla kokoši). Omeniti pa moramo še gobo, ki so jo vtaknili v ogenj, zaneten pred cerkvijo, da se je vnela, nato pa so jo odnesli domov, da bi z njo pokadili in s tem blagoslovili okolico hiše, notranjost hiše, polja in druge objekte na posestvu.

Blagoslovi polja so se izvajali z namenom, da toča, nevihte in drugi naravni pojavi ne bi uničili letine. Starejši ljudje so med neurjem v ogenj vrgli del butarice (najpogosteje oljčno vejico), da neurje ne bi uničilo pridelka.

Vraže, ki so ljudem na kmetijah nagnale strah v kosti

• Nesrečo prinaša, če v hiši odpreš dežnik.
• Če listje hitro odleti, vsak naj se zime boji.
• Če prosinca grmi, slabo vreme preti.
• Če na božič ni snega, bo velika noč bela.
• Če zelene žabe – rege glasno regajo, bo slabo vreme.
• Če lastovice letajo nizko, bo vreme slabo in bo deževalo.
• Če je nebo obarvano oranžno, se bliža toča.
• Če ima luna okoli sebe oranžen sij, se bliža slabo vreme.
• Če se megla zjutraj vzdiguje, slabo vreme napoveduje.
• Če je svečnica zelena, bo velika noč zasnežena.
• Če v januarju ni snega, šele april ga da.
• Če se aprilsko vreme smeje, se bo kisalo kasneje.
• Če na pepelnico sonce sije, še potem vse sneg pokrije.
• Če na svečenico kane prej od strehe kot od sveče, se zima podaljša.
• Če bo prosinca mokrilo, bo polje in grozdje slabo rodilo.

Seveda se lahko vraževerju izognemo – tako hitro, kot nam navade pridejo v kri, se jim lahko tudi odpovemo. Če pa vam katera izmed vraž zares ne da miru, pa nikar ne pozabite blagosloviti svojega imetja.

Sara Savec