Študentsko delo se splača

Za marsikaterega študenta je študentsko delo način, da se lahko sploh izobražuje v želeni smeri in način, da lahko dela, ker drugače bi bil prijavljen na Zavodu za zaposlovanje, kot aktivni iskalec zaposlitve. Pisal bi prijave na katere sploh ne bi dobil odgovora. Pred 1. februarjem 2015, ko je začel veljati Zakon o spremembah in uveljavitvah zakona o uravnoteženju javnih financ  je prihajalo do kar nekaj zlorab s strani delodajalcev, kot tudi študentov. Za delodajalca je bilo to poceni delovna sila, za študenta lahek zaslužek, saj so se urne postavke študentskega dela gibale med 5 do 15 EUR na uro, neto seveda, ter je bil v prednosti študent, ker se je zavedal, da je v interesu delodajalca, da ga obdrži, saj ga plača bistveno manj, kot bi redno zaposlenega, če ravno lahko študent preneha z delom kadarkoli želi. Delodajalec pa je vedel, da plača dovolj, da bo vedno dobil ustrezen kader.

Sprememba prinesla ogromno slabega

Največ očitkov zoper študentskega dela je bilo v smeri, da na račun študentov ne morejo delati tisti, ki bi želeli, pa jih delodajalci ne zaposlijo, ker je študent ceneje. Zakonodaja je to spremenila, obdavčila študentsko delo, s tega naslova se ni odprlo nič več novih delovnih mest. Le študent je postal suženj, a ker mnogi morajo delati, so primorani biti sužnji.

Dajatve za delodajalca so se zvišale za 33,74% brez DDV, kar v praksi pomeni to, da če je delodajalec poprej plačeval študenta 5 EUR na uro in je le ta pri njemu delal 100 ur, je strošek delodajalca bil približno 731,55 EUR, študent je dobil 500 EUR. Danes bi študent za isti znesek delodajalca dobil zgolj 370,03 EUR in 16 dni k pokojninski dobi. Če bi želel delodajalec plačati študentu res 500 EUR in bi študent na ta način dobil 22 dni k pokojninski dobi, bi delodajalca stalo 999,00 EUR.

Študent ni več poceni delovna sila in če jih delodajalec želi zaposlovati in hkrati obdržati svoje podjetje stabilno, teh 33,74% ni šlo v minus delodajalca, ampak študenta. Posledično se je tudi višina študentskega dela znižala, ter je zakonsko določena 4 EUR neto, v povprečju so urne postavke nekje 4,30 EUR neto. Če je pred uvedbo zakona bil najslabše plačan študent za tekočim trakom in je bila urna postavka nekje 3,75 EUR, v trgovini so bili plačani od 4,20 do 6 EUR ali več, odvisno od trgovine in zahtevnosti, ter v gostinstvu med 5 do 10 EUR,. So zdaj najslabše plačani pomočniki vzgojitelja  – 4 EUR, v trgovini so bolje plačani kot v strežbi in sicer 4,65, za strežbo pa zdaj dobi študent 4,31 EUR.

Kakšne dajatve so vezane na delo študenta?

Delodajalec ima s študentom kar za 33,74% davkov, na to pa še potem plača 22% DDV. Delodajalec torej plača 16 % koncesijske dajatve, 2 % dodatne koncesijske dajatve in 15,74 % v kar so vklučeni prispevek za pokojninsko in invalidsko zavarovanje po stopnji 8,85 %, prispevek za poškodbo pri delu in poklicno bolezen po stopnji 0,53 %, prispevek za zdravstveno zavarovanje po stopnji 6,36 %. Študent potem še iz svojega zaslužka plača 15,50% prispevka za pokojninsko in invalidsko zavarovanje.

Res je, da je sedaj šteto študentsko delo v pokojninsko dobo, a za en dan mora študent zaslužiti 16 do 48 EUR. Glede na to, da je cenzus, da še ni dodatno obdavčen pri odmeri dohodnine v letošnjem letu 4.433,15 EUR, pomeni to, da si lahko v enem letu rednega dela prisluži le 4 mesece in 21 dni pokojninske dobe.

Komu je ta način obdavčitve pomagal je jasno, a nikakor ne študentu, ali delodajalcu. Obdavčevanje vsega ne po prineslo bogastva, ampak bo ljudi pahnilo še v večjo stisko. Ne glede na to, da so nekoč študentje lepo zaslužili, so tudi lepo zapravljali, niso bili odvisno od socialnih transferjev in so si v času študentskega časa marsikaj ustvarili, kar si zdaj ne morejo. Otroci ostajajo doma, na plečih staršev, delodajalci imajo premalo kadra, ker si tudi študentov ne morejo privoščiti, saj jih nimajo iz česa dostojno plačati. In kdo je zdaj kriv, da je še vedno ogromno nezaposlenih? Po neuradnih podatkih si 95% nezaposlenih želi delati, pa ali dela ne dobijo, ali so prosta mesta pri delodajalcih za katere se ve, da ne plačujejo, ali takšnih, kjer so delovne razmere nemogoče. Tako imamo na eni strani delodajalce, ki želijo imeti kader, a ne dobijo ustreznega, če tudi bi jim plačali dovolj, bi imeli dobre delovne razmere, ter na drugi strani ljudi, ki bi radi delali, pa pri dobrih delodajalcih ne ustrezajo profilu iskanega kadra, pri slabih pa nočejo delati.

Iva Vidmar