O problematiki stanja v slovenskih zaporih smo lahko v zadnjih letih ogromno zasledili s strani medijev in strokovnjakov, pa tudi zapornikov in zaposlenih v zaporih. Zapori se iz leta v leto vse bolj polnijo, zaradi slabših prostorskih in kadrovskih kapacitet so zaporniki deležni slabih bivalnih razmer. Leta 2009 smo dosegli rekordno povprečno število zaprtih oseb dnevno od osamosvojitve dalje, ki je znašalo 1415,8 zaprtih oseb dnevno. Kakšno je danes stanje v slovenskih zaporih?
Koliko zaporov pravzaprav imamo v Sloveniji?
Zaporom v Sloveniji uradno pravimo Zavodi za prestajanje kazni zapora, imamo pa 6 takšnih zavodov. Nahajajo se na Dobu, na Igu, v Kopru, Ljubljani in Mariboru, v Celju pa najdemo še Zavod za prestajanje mladoletniškega zapora in kazni zapora, torej so enakomerno razporejeni po slovenskem ozemlju.
Nadzor nad omenjenimi Zavodi ima Uprava za izvrševanje kazenskih sankcij RS (UIKS), ki je organ v sestavi Ministrstva za pravosodje Republike Slovenije. Kam se bo poslalo določenega zapornika, je seveda odvisno od vrste zapora. Na Dobu, v Kopru, Ljubljani in Mariboru so zapori, namenjeni odraslim moškim, zapor na Igu je namenjen ženskam, zapor v Celju pa je namenjen mladoletnikom in odraslim moškim.
Največji slovenski zapor je na Dobu, kjer moški zaporniki prestajajo kazen, ki je daljša od 1 leta in pol, pa vse tja do 20 oziroma 30 let zaporne kazni. V Celju, Kopru, Mariboru in Ljubljani zaporniki prestajajo kazen, dolgo do 1 leta in pol. Vsak zapor ima odprti, polodprti in zaprti oddelek.
Težave nastajajo zaradi prostorske zmogljivosti
Do leta 1997 prostorska zmogljivost posameznega Zavoda ni bila določena, kar pomeni, da so število postelj prilagajali številu zaprtih oseb. Zaporniki so prebivali v skupnih spalnicah, prostori bi morali po zakonu ustrezati zdravstvenim, prostorskim, higienskim in vzgojnim zahtevam. Leto kasneje se je v zakonik dodal nov zakon – prostor je tedaj moral obsegati 8 m3 prostornine na vsakega obsojenca. Kljub temu, da ima Slovenija nizko število zapornikov, so naši zapori prepolni. Najpogostejši razlogi za prestajanje zaporne kazni so droge, kraje in ropi, vsak 10. zapornik pa naj bi bil zaprt zaradi poskusa umora ali umora. Leta 2016 so bili slovenski zapori kar 103% zasedeni, z največ težavami pa so se srečevali v ženskem zaporu na Igu. V zaporih je po standardih na voljo prostora za 1322 oseb, leta 2016 pa je kazen v slovenskih zaporih prestajalo 1377 oseb.
Z dejstvom, da je v zaporih premalo prostora za obsojence, se strinjajo tudi pazniki. Pri tem poudarjajo, da je težava predvsem v slabi opremljenosti in dotrajanosti prostorov.
Videti pa je, da Slovenija ni edina država, ki se sooča s prostorsko stisko – tudi druge države imajo več obsojencev, kot prostih mest v zaporih.
V zaporih primanjkuje tudi kadra
Problematika ne zajema le prostorske stiske, temveč tudi pomanjkanje kadrov, zlasti pravosodnih policistov, ki bi zapornike spremljali na sodišče. Upadanje števila zaposlenih se je sicer zaustavilo, a kadra kljub temu primanjkuje. Tako se v zaporih danes srečujejo tudi s premajhnim številom paznikov na izmeno. Posledice pomanjkanja kadra občutijo tudi zaporniki, saj je njihovo gibanje na prostem precej bolj omejeno, bistveno manj je družabnih aktivnosti, vključno s športnimi aktivnostmi, slabše pa so tudi možnosti za delo in izobraževanje.
Prihaja v kratkem rešitev za nastale težave?
Ministrstvo za pravosodje naj bi v prihodnjih letih poskušalo rešiti nastalo problematiko in sicer z gradnjo novega zapora. Nov zapor za moške obsojence se bo nahajal v Dobrunjah (predvidoma do leta 2021), poleg tega pa bodo obnovili in dogradili tudi ženski zapor na Igu, v katerem bo prostora za 144 žensk. Zapor v Kopru je že obnovljen, danes pa so tam na voljo 9 m2 velike samske sobe in 14 m2 velike sobe, namenjene 2 zapornikoma.
V novem moškem zaporu, ki bo zrasel na površini nekdanjega kamnoloma v Dobrunjah, naj bi bilo na voljo 388 postelj.
Vendar je potrebno na tem mestu poudariti še, da je ogromno zapletov okoli predčasne izpustitve zapornikov, kajti ko zapornik prestane polovico svoje kazni ima možnost zaprositi za predčasni izpust. Žal se dostikrat zgodi, da jim je ta možnost okrnjena, zaradi neumnih in neživljenjskih, celo dejansko neizvedljivih razlogov, ki jih poda komisija za pogojni izpust. Na ta način se umetno ustvarja število zapornikov. Marsikje po svetu je praksa, da se zapornika po določenem procentu prestane kazni izpusti. Saj se zavedajo psihološkega učinka samega dejstva, da je nekomu odvzeta svoboda.
Izboljšani bivalni pogoji in večja varnost
Obnove obstoječih zaporov in gradnja novega zapora so vsekakor dobra novica za vse bodoče zapornike, vendar zaradi selitve v nove objekte problematika prostorske stiske ne bo odpravljena takoj. Kljub temu je sčasoma pričakovati izboljšane bivalne pogoje in večjo varnost zapornikov, ki bi lahko prispevala tudi k boljšim odnosom med zaporniki. Za normalno funkcioniranje zaporov bi bilo v prihodnje potrebno zaposliti še veliko število paznikov, zato Ministrstvo za pravosodje čaka težka naloga in brez dvoma tudi ogromno dela.
Bolje v zaporu kot na ulici?
Pogosto slišimo komentarje, kot so »kaj jim pa tam sploh manjka, saj imajo vse, kot če bi bili v hotelu«. Tudi zaporniki so ljudje, kar pomeni, da jim je po zakonu potrebno zagotoviti določene standarde, bivanje ne bi smelo biti ponižujoče, kar je pravzaprav posledica soočanja s prostorsko stisko.
V javnosti dostikrat pricurlja podatek, da imajo zaporniki 6 menijev, da imajo ogromno ugodnosti in da izkoriščajo pravne praznine, da po prestani zaporni kazni dobijo visoke odškodnine. Resnica je drugačna. Menijev je res 6, a med njimi ne morejo zbirati, njihove ugodnosti so pogojene z njihovim spoštovanjem pravil, ter dnevnim nadzorom. Za vse kar opravijo morajo nekomu polagati račune. Njihova prevzgoja temelji na podobnem principu kot treniranje psov, ko zvonček zazvoni, oni morajo točno določeno stvar narediti, če tega ne naredijo, sledi kazen in odvzem ugodnosti.
Življenje zapornikov
Razlogi zakaj je nekdo zaprt je toliko, kot je zapornikov, kako bodo čas, ki jim je bil dodeljen za bivanje v zaporu preživeli, je odvisno od njih samih. Imajo možnost dela in za svoje opravljeno delo dobijo nekaj evrov denarja, a s tem si pridobijo možnost dodatnega dne, ko bodo smeli ven. Z upoštevanjem vseh pravil, aktivnim udejstvovanjem v skupnosti, nekonfliktnostjo in všečnostjo strokovne vodje, si pridobijo različne ugodnosti, med drugim tudi obiske, izhode in možnosti uporabe mobitelov, računalnika in interneta. Tako se lahko njihovo bivanje spremeni v tedensko prestajanje kazni, ko dopoldan delajo v podjetju blizu zapora, popoldan imajo pa čas zase, a so omejeni na točno določen prostor. Vikende se lahko vračajo domov, a ne smejo zapustiti države.
Tudi sama poznam osebo, ki je bila 2 leti v zaporu na Dobu – zaradi zdravstvenih težav je bila dotična osebna deležna zdravstvene oskrbe in posebnega jedilnika, zato je svoje bivanje tam tudi sama komentirala z besedami, da ničesar ni primanjkovalo – razen svobode. Največji problem je odvzeta svoboda, saj je človek bitje, ki kar hrepeni po svobodnem bivanju, le-to pa mu je med bivanjem v zaporu odvzeto. Kljub temu, da so zaporniki preskrbljeni s hrano, ni jim potrebno skrbeti za položnice, ni se jim potrebno spraševati, kako bodo preživeli jutri, prične njihova duša počasi odmirati. Ne, ni glavna skrb zapornika njegovo življenje v zaporu – njegova glavna skrb je, kako bo živel, ko bo prišel ven. Gre za stvar, ki nas zaznamuje za vse življenje. Kje poiskati službo, kako preživljati samega sebe, kje živeti, kje najti vso potrebno pomoč in podporo in nenazadnje tudi – kako živeti z »nalepko« zapornika na čelu?
“Nova svoboda, nova radost, ves nov svet čaka, da se ti odpre, ko si pripravljen stopiti s poti, ki te omejujejo, opustiti misli in ideje, ki te zadržujejo, ter se spremeniti.” (Eileen Caddy)
Sara Savec
