Dostikrat je moč zaslediti besede, da zdajšnja mladina nima nobenih vrednot, da so v večini otroci nevzgojeni, razvajeni pamži, ker imajo preveč pravic. Starši raje kot bi priznali, da so nekaj naredili narobe iščejo dežurne krivce za svojo nemoč. Zdi se, da bi ob otroku starš potreboval navodila za uporabo, saj je t.i. kmečko pamet povozila kvazi strokovnost.
Sprememba načina vzgoje prešla iz ene skrajnosti v drugo
Dejstvo je, da smo mi bili vzgojeni na avtoritativni način, kjer so bili starši strogi, postavljali so jasna pravila, ukazovali otroku in zahtevali brezpogojno poslušnost. Otrok ni smel uveljaviti svoj prav, če tudi je imel prav, ker navsezadnje je le otrok in ne odrasla oseba. Otroci niso niti pomisli na to, da bi razmišljali s svojo glavo. Razmišljali so tako, kot so jim rekli, da morajo razmišljati, čutili so tako, kot jim je bilo rečeno, da morajo in delovali so tako, kot jim je bilo rečeno, da morajo. Vsak poskus razmišljanja drugače je bilo ustrezno sankcionirano. Pogovori o tabu temah ni bilo dovoljeno, prav tako je bilo zelo redko slišati »rad/a te imam/a, ponosen/a sem nate«. Čustva so bila postranska dejavnost. Razlikovanje med spoloma in določanje posameznih nalog spolov so bila jasno opredeljena. In smo zrastli. Kakšne so posledice zaradi takšnega načina vzgoje se zgolj izrablja v promocijo, ali potrjevanje, da je permisivni način vzgoje dober, ker daje svobodo, ali kot primer dobre prakse, ker so zdajšnji otroci nevzgojeni in jim je potrebno dati kakšno čez rit.
Posledice zaradi pretirane avtoritete vsekakor so, ter ravno zaradi neustreznosti takšne vzgoje, so strokovnjaki razvili »boljši« model. V upanju, da bodo otroka postavili v središče, ter mu dali malo več veljave, ne da je bil zgolj v poziciji hišnega ljubljenčka, ki ga je potrebno strenirati, da bo potem na stare leta poskrbel za onemogle starše, so otroku dali preveč pooblastil. A slej kot prej, nekdo, ki ima moč, a nima dovolj znanja, kar otroci definitivno nimajo, bo moč izkoristil v svoje dobro. Permisivna vzgoja daje otrokom moč, saj starši ne postavljajo pravil ali mej in so ljubeči ne glede na otrokovo obnašanje. V ospredju je mišljenje, da mora starš prevzeti odgovornost za otrokovo vedenje, kar je načeloma res, a to še ne pomeni, da otroku ne smeš postaviti mej. Meje ne jemljejo otroku svobodo, kar so menili zagovorniki permisivne vzgoje, ampak mu je daje, starš z mejami otroku pokaže, da ga ima rad, s tem ko ga socializira mu daje možnosti, da bo lahko nekoč, nekdaj sam svobodno zaživel. Permisivna vzgoja ni »pokvarila« otroke, ampak so to naredili starši, ki so izbrali lažji način, način, ki je otroka pahnil v kaos, namesto, da bi imel ob sebi odraslo osebo, ki ga bi vodila, je imel, oz. še nekje imajo osebo, ki ga v vseh neumnostih zagovarja, ker se njegovemu sončku dogaja krivica.
Kako pravilno vzgajati otroka?
Biti starš dandanes je že prava umetnost, pa ne toliko zaradi tega, ker bi bila vzgoja kvantna fizika, ampak zaradi doprinosa družbe, nezaupanja staršev, nesamozavesti staršev in nekih družbeno razpasenih norm, ter mitov.
Knjižne police ponujajo ogromno knjig o vzgoji in roko na srce je več kot 80% že zastarelih, oziroma so se avtorji opravičili, ker so ugotovili, da so niso imeli prav. Seveda je pomembno kakšne so okoliščine, ko se dva mlada odločita za otroka, prav tako, kako z otrokom ravnata do 3 leta starosti, a to še en pomeni, da morajo starši delati vse po knjigi in ne poslušati sebe. Če se bodo držali knjig od črke do črke natančno bodo vzgojili perfekcionista, ki bo globoko v sebi trpel in si ustvaril lažni jaz, samo, da bo uresničil predstave svojih staršev, ni potrebno posebej razlagati, da takšni otroci pogosto zaidejo v odvisnosti in so nasilneži.
Otrok potrebuje odgovornega starša
Otrok do 3 let potrebuje starša, ki ga bo znal pripraviti na svet, mu bo privzgojil vrednote, mu postavil meje, mu stal ob strani, mu pokazal ljubezen, mu dajal svobodo in mu povedal, da je čisto OK, da je svet OK. Otrok ne potrebuje nekoga, ki ga bo zavijal v vato, bdel nad njim, kot da je od tega odvisno življenje vseh na Zemlji, nekoga, ki mu bo pustil vse, ker ne prenese joka, ali ker se bo bal, da ga bo otrok zasovražil. Prva leta so pomembna, ker otrok preko staršev spoznava svet in si oblikuje svojo samopodobo. V tem času odgovoren starš v otroku prebudi samospoštovanje, pripadnost, zaupanje, spoštovanje in sočutje. Vendar vse to zmore le, če zaupa sam vase in se zaveda, da vsi delamo napake, ter da je odgovoren starš tisti, ki prizna svoje napake in jih popravi. Starši pa so izgubili stik s samim sabo in prisegajo le na to, kar pravi družba. Vsak otrok je drugačen in nekaj kar je dobro pri enemu otroku, mogoče ne bo dobro za drugega. Tega se je potrebno zavedati. Prav tako ni dobro, da starš svojega otroka kuje v nebesa in preko njega doživlja vse tisto, kar sam ni.
Sami pristopi vzgoje so tako različni, ker so vrednote staršev drugačne. V zagovor svoje ideje o tem, kar bi otrok moral biti, starši gredo v zelo skrajno avtoritativnost, ko spodleti za to okrivijo druge (šolo, stare starše, družbo…).
Otrok mora imeti toliko svobode, da si upa povedati, kaj želi, ker drugače se podredi in izgubi sebe, če ima svobode preveč, pa zaide, saj mu zmanjka idej o željah. Ukazovanje otrokom je tudi način treniranja, ki se sprevrže v tepež oz. eno vzgojno čez rit. Definitivno je to način nemoči starša in otrok to ve, vprašanje je le, kako daleč bo zadeva šla, če ima starš že na začetku težave z najbolj osnovnimi postavitvami mej. Ne glede na to, da je dobro, da ima starš z otrokom prijateljski odnos, to še ne pomeni, da sta prijatelja. Starš in otrok ne smeta biti prijatelja, meja med tem, kdo je kdo mora biti jasna. Prav tako morajo biti jasno postavljene meje. Vendar znotraj mej se mora otroku dopuščati kreativnost. Konkretno potem to pomeni, da otrok mora jasno vedeti, da se s kockami igra na točno določenim mestu, da se jih ne sme metati, ali lomiti, če je kocka avto, žoga, hiša, ali namišljeni prijatelj…je izbira otroka.
Se starši res bojijo otrok?
Dostikrat je moč zaslediti, da starš pove, da se boji svojega otroka. Resnica pa ta, da si ne upa sam narediti koraka dalje, ker je sramotno iti na policijo, ali poiskati pomoč. Potem lahko otroci grozijo s prijavami na policijo, šoli, CSD itd. Koliko teh staršev, ki se boji, je reklo svojemu otroku: »Izvoli, tu imaš telefon, pokliči, ti pomagam spakirati?«? Redko kdo in tisti, ki so, znajo povedati, da otrok nikoli ni klical, ali da je po dnevu ali dveh prosil, če lahko pride nazaj. Če pa otrok ostane v kriznem centru, potem se je za zamisliti, kako dobro je starš dejansko opravljal svojo nalogo.
Niti en otrok, se ne zbudi nekega dne in se odloči, da bo nemogoč, pot do tja je bila dolgo, ter dostikrat tlakovana z dobrimi željami staršev, ki pa so bile napačne. Še prevečkrat se zgodi, ko starša kdo opozori, da je njegov otrok nevzgojen, ter ima vzgojne težave v vrtcu, šoli, se starš postavi v bran otroku. Kar je napačno. Vedno je potrebno analizirati, kaj je tisto, kar naj bi bilo pri otroku vzgojno moteče, ter NUJNO ukrepati. Ko gredo zadeve predaleč in otroka domov pripelje policija, ali je starš v šolo klican, ker je otrok naredil dejanje, ki je »kaznivo dejanje«, so zadeve že bistveno predaleč.
Vzgoja otrok je izključno domena starša, tudi s tem, ko ga ni doma, vzgaja in ni pomembna kvantiteta časa, ki ga otrok preživlja ob staršu, ampak kvaliteta. Prevečkrat se zgodi, da starš zaradi slabe vesti, ker ni dosti z otrokom popušča in ne postavlja mej. Otroci bodo vedno skušali prestopati meje, pa če je starš z njim 5 minut na dan, ali 24 ur. In v 5 minutah lahko starš naredi ogromno, tako dobrega, kot slabega. Starševstvo je odgovorno delo, ter ni odvisno od tega, kako izobražen je starš, koliko knjig je prebral, koliko denarja ima, ampak zgolj in samo od tega, koliko čustvene inteligence in kmečke pameti premore. Vsak otrok je svet zase in če starš svojega otroka čuti, ter pozna, mu je lahko odličen vodnik na poti k odraslosti. Odgovoren starš vzgoji odgovorno osebo. Vse ostalo je izgovor in iskanje krivca za lastne napake. Za t.i. nevzgojene starše ni kriva vrtec, šola, sorodniki, družba, permisivna vzgoja…ampak zgolj dejstvo, da starši ne znajo sprejeti odgovornosti za svoja dejanja, znajo pa poiskati izgovore, če tudi to pomeni obtoževanje vseh, bitke na sodišču, ali dejanje žrtve iz samega sebe.
Alenka Gabrovec
