
Prvomajske počitnice so se končale in pred učenci osnovnih šol je nor mesec, posebno še za vse šeste in devete razrede, ki bodo danes začeli z Nacionalnim prevajanjem znanja (NPZ). Nekateri bodoči srednješolci, predvsem tisti, katerih želene šole imajo preveč vpisanih, bodo te dni še pod posebnim stresom. Na eni strani bodo svojo energijo usmerjali v to, da izboljšajo svoje povprečje, na drugi se bodo pripravljali na NPZ, ker mogoče bodo rezultati le teh vplivali tudi na vpis.
Okoli šolskega sistema bi lahko pisali eseje, skupna točka bi bila ta, da je Gabrova reforma šolstva in uvedbe devetletke bila napaka, ki je obremenile le učence in starše, ter sitem »starši naj vzgajajo, učitelji učijo« postavilo na glavo. Ogromno debat se je že razvilo na temo, kaj vse bi bilo nujno potrebno spremeniti v šolstvo, ter tudi o tem, ali so otroci preobremenjeni. Nekateri šolniki stoji na bregu, da imajo otroci preveč ob šolskih dejavnosti in da otrok sploh ni tako obremenjen s šolskimi zadevami, na drugem bregu so starši, ki se pritožujejo, da imajo popoldan še eno šolo, ter da je šola otrok postala šola celotne družine. Ostali so vmes. Res pa je, da so razlike med šolami, celo v istem kraju. A način dela v šoli se je definitivno spremenil v zadnjih letih in je veliko zadeve, ki jih vsi tisti, ki pravijo, da je starši pretiravajo, sploh ne bi znali in razumeli.
Ocen je bistveno več, kot jih je bilo nekoč
Področje o katerem se bore malo govori, a so poseben stresor za otroke so ocene. Ja, tudi mi smo bili ocenjeni, a če damo to v konkretne številke in vzamemo 6. In 9. razred, ki ima poleg ocen še NPZ pridemo, do zanimivih spoznanj.

»Mi« smo imeli 11 predmetov v 6. in 9. razredu, izbirnih predmetov ni bilo,danes jih imajo, enega ali dva. Od teh 11 predmetov smo samo pri 8 imeli pisno oceno, pri ostalih opisno (mu, u, zu). Glasba, šport in likovna vzgoja so bile za sprostitev in je mu dobil tisti, ki res ni nič pri predmetu naredil in še povrh manjkal. Nikakor pa zaradi teh ocen nisi mogel ponavljati razreda. Imeli smo glavne predmete – Slovenski jezik, Matematika, Tuj jezik, pri teh predmetih si pisal kontrolno nalogo in šolsko nalogo, ter bil 1 x vprašan, običajno pa je učitelj znanje preverjal sproti, si zapisoval »male« ocene in iz tistih ocen naredil ustno oceno. Torej si v šolskem letu pri teh predmetih dobil 6 ocen, kakšna več je bila zaradi popravljanja, ali neprimernega vedenja. Pri ostalih 5 predmetih si pisal en test na semester, ter bil 1 x mogoče vprašan. Pa če tudi rečemo, da so bili 3 semestri, kar v nekem obdobju so res bili, a je posledično bilo manj spraševanj in tudi je kakšen test pri glavnih predmetih bil izpuščen, je učenec pri vseh predmetih v celem šolskem letu pridobil maksimalno 42 pisnih ocen, v povprečju pa realno 36, ker opisne ocene niso bile pomembne. Šolsko leto je imelo prav tako 43 tednov, športne dneve smo imeli, a bistveno manj, podobno je bilo s tehniškimi, naravoslovnimi dnevi in prazniki, pa recimo, da je bilo počitnic manj. Spraševanje se je začelo že tudi 1.9. in si še uro pred konferenco lahko bil vprašan. Otroci so tako imeli na razpolago za pridobivanje ocen vsaj 27 tednov, kar je pomenilo, da so na teden pridobili vsaj eno do dve oceno. Ker je bilo preverjanje sprotno, ter je učitelj resnično učil le to ni prinašalo bistvenega stresa.
V trenutnem šolskem sistemu otrok v povprečju dobi 7 ocen na teden
Pravilnik o ocenjevanju in preverjanju znanja ter napredovanju učencev v osnovni šoli v svojem 11. členu določa »Pri vsakem predmetu se učenčevo znanje ocenjuje skozi vse obdobje, ko se predmet izvaja. Pri predmetih, za katere sta s predmetnikom določeni največ dve uri tedensko, se znanje učenca oceni najmanj trikrat v šolskem letu, pri čemer večina ocen ne sme biti pridobljena na podlagi pisnih izdelkov. Če se predmet, za katerega je s predmetnikom določeno manj kot dve uri tedensko, izvaja po fleksibilnem predmetniku, se znanje učenca oceni najmanj dvakrat. Pri predmetih, za katere so s predmetnikom določene več kot dve uri tedensko, se znanje učenca oceni najmanj šestkrat v šolskem letu, pri čemer večina ocen ne sme biti pridobljena na podlagi pisnih izdelkov,«, kar pomeni, da si otroci pridobijo na letni ravni VSAJ 43 – 44 ocen, odvisno od tega, koliko izbirnih predmetov ima. Ker pa je praksa, da se 2 tedna po začetku šolskega leta, ter 2 tedna pred koncem šolskega leta ne daje ocen, prav tako so december, februar in april več ali manj mrtvi meseci, ter bistveno več je športnih dni, kulturnih dni, še kakšen ravnateljev dan, ter stavka, tako da morajo otroci zbrati v 18 tednih vse ocene. Ker delnih ocen ne sme biti, ter se znanje ne preverja sproti, se je način izobraževanja približal visokošolskemu načinu, s to razliko, da v osnovni šoli nimaš študijskih počitnic, ter se ti predmeti prekrivajo, ter za 12 predmetov dobiš 43 ocen, v približno 18 tednih, kar pomeni, več ali manj 7 ocen na teden. S tem, da ponekod pri športni vzgoji pišejo teste, pri likovni ocenjujejo nadarjenost in tudi pišejo teste, ter pri glasbi posluh, ter so testi primerjavi testom v glasbeni šoli, oz. kar študiju glasbe.

Poleg vsega naštetega, pa 6. in 9. razredi še svojo energijo usmerjajo v pisanje NPZ, ter reševanju premnogih pol. Res je, da smo mi imeli eksterna preverjanja, a so bila le v 9. razredu in smo se zadnji semester pripravljali le na njih, ter učiteljem na kraj pameti ni prišlo, da bi nas obremenili še z drugimi predmeti.
Bistvena razlika med danes in nekoč je v samem podajanju znanja, ter miselnostjo nekaterih učiteljev, da imajo učenci samo njegov predmet. In če otrok naleti na 12 takšnih brihtnih glav, potem ima kaj kmalu dan premalo ur. Res se je odnos do avtoritete učiteljev spremenil, a tisti, ki učijo na »star način«, ter se trudijo otrokom olajšati zadeve, ter jih dejansko učijo, so še vedno spoštovani in jih kljub strogosti imajo otroci radi, ter od njihovih predmetov odnesejo največ.
Mogoče se najde kakšen otrok, ki ima popoldan preveč obveznosti, a v povprečju temu ni tako. Tudi nekoč smo imeli dnevno treninge, se je hodilo v glasbeno šolo in še na kakšen krožek, a razen pred tistimi testi, ki jih je bilo bistveno manj, nihče popoldan ni delal še eno šolo, ampak je čas preživljal v naravi, s prijatelji. Vedno je en »ta brihten« učil ostale, en »ta nagajiv in iznajdljiv« jim kazal lažjo pot, en »ta odgovoren in samostojen« jih učil samostojnosti. Nihče ne pravi, da se moramo vrniti v star način, ampak ta novi, je v škodo in breme otrok. Jemlje jim otroštvo, postavlja jih v stresne situacije, proti katerim se v odraslosti na delovnih mestih borijo, ter ustvarja mlade, ki niso pripravljeni na življenje, imajo pa ogromno teoretičnega znanja.
Jani Kovač