Intervju: kandidat za poslanca SLS Jože Krulec: »Na Trojanah ne bom pozabil, kdo me je izvolil.«
Jože Krulec je diplomirani upravni organizator, izhajajoč iz kmečke družine, zaposlen na Mestni občini Celje kot vodja službe. Njegova žena ima manjše podjetje, v katerem rad priskoči na pomoč, skupaj pa sta si ustvarila družino: hčer, ki študira na NYU Univesty v Abhu Dhabiju, in sina, ki obiskuje 6. razred osnovne šole. V prostem času najraje čebelari ali se druži s prijatelji, potuje, vrtnari, se ukvarja s športom, tudi kuha, predvsem pa veliko aktivnosti posveti dejavnostim v domačem kraju. V občini Žalec že dolgo niso imeli poslanca iz domačih krajev, kar daje priložnost zdajšnjim volivcem. Če bo izvoljen, bodo v vseh krajevnih skupnostih v volilnem okraju poslanske pisarne, napoveduje.
Jože, do zdaj ste se sicer že rahlo gibali tudi v političnih vodah, vendar v bolj lokalnih. Kako to, da se podajate na volitve v državni zbor?
V državno politiko se podajam, ker zaupam ljudem, da bodo na prihajajočih volitvah izbrali tiste, ki so izključno z dosedanjim delom dokazali, da znajo in zmorejo pomagati ljudem v različnih situacijah. V politiko se podajam tudi, ker si enostavno upam. Sloves politikov je zelo slab, marsikdo se tudi boji sodelovati v zapletenih zakonodajnih postopkih in na splošno ljudje bežijo od politike. Sam se izzivov ne bojim in sem jih izkusil že mnogo. Kot zanimivost naj povem, da je bil velik izziv tudi to, da sem leta 1991 ob služenju vojaškega roka v bivši JLA in agresiji na Slovenijo pobegnil in se pridružil Teritorialni obrambi. Ocenjujem, da sem z dosedanjim delom pridobil dovolj izkušenj, predvsem pa zdrave kmečke pameti, ki mi bo v Ljubljani pomagala, da boste ob koncu mandata lahko ocenili, da sem pa bil poslanec, ki je naredil nekaj za ljudi in Slovenijo.
Kot predsednik Krajevne skupnosti Galicija pri Žalcu ste velikokrat tudi sami priskočili na pomoč – tudi pri sanacijah po treh požarih, ki so razžalostile tamkajšnje družine. Nam poveste več o tej zgodbi in zakaj ste takrat čutili potrebo, da pomagate tudi osebno?
Dva mandata sem bil predsednik Krajevne skupnosti Galicija. Danes lahko nekoliko z razdalje ocenim, da smo v tistem času z ljudmi iz krajev, ki ležijo na območju krajevne skupnosti, naredili veliko. Na to sem tudi ponosen. Še vedno sem zelo aktiven v kraju, tudi v več društvih in sem tudi predsednik Kulturnega društva. Še vedno sem občinski svetnik. Z minulim delom se nerad hvalim, posebej če gre pri tem za osebne stiske ljudi, kar požar je. Sodeloval sem pri več sanacijah požarov v vlogi vodenja režijskih odborov. Največji zalogaj je zagotovo bil, ko je devetčlanski družini s šoloobveznimi otroki tik pred božičnimi prazniki popolnoma zgorela hiša. Družina je bila tudi na socialnem robu in ni bila sama zmožna voditi obnove. Skupaj z dobrimi ljudmi smo v roku treh mesecev popolnoma obnovili hišo vključno z opremo. Vrednost investicije je bila okrog 130.000 evrov. Največje zadovoljstvo mi je, da ti ljudje še vedno znajo ceniti, kar smo za njih naredili v tistih težkih trenutkih.
Že nekaj časa ste član stranke SLS, čeprav je trenutno ni v parlamentu. Zakaj jim ostajate zvesti?
Že kar nekaj let sem član SLS. Kljub temu, da stranka ni v parlamentu, še vedno menim, da gre za zelo dobro stranko, predvsem zato, ker omogoča veliko mero demokratičnosti, tako znotraj kot zunaj nje. Dokazala je, da zna biti tudi povezovalna, predvsem se pa kot ljudska stranka v veliki meri obrača nazaj k ljudem različnih profilov. Ima tudi zelo dober program, ki je izšel iz ljudi. Res je v preteklih letih precej padla, kar je zagotovo razlog tudi v veliki meri demokracije v stranki, ki pa so jo nekateri zlorabili v osebne namene in tudi stranki obrnili hrbet, ko je bilo najtežje.
Zase pravite, da ste mož beseda. S čim menite, da ste si naziv prislužili? Se vam to zdi vrlina, ki bi morala biti na seznamu vsakega poslanca?
S svojim preteklim delom sem dokazal, da stvari, ki se jih dogovorimo, tudi uresničimo. Lahko bi rekel, da sem mož beseda. V veliko veselje mi je, če lahko z idejami povezujem ljudi in hkrati tudi sprejemam ideje od drugih. Seveda se čisto vseh idej ne da uresničiti v realnem okolju, kljub temu pa so lahko podlaga za druge rešitve. Še vedno pa je bilo tako, da človek sam zelo težko kaj naredi, skupaj pa je dosti lažje. Svoja stališča znam tudi zelo argumentirano in ostro zastopati, če je to potrebno. Tisti, ki me poznajo, vedo, da sem za dosego cilja pripravljen biti zelo vztrajen.
V katero smer si želite, da bi se Slovenija razvijala v naslednjih 5 letih? Kako bi ji vi pri tem pomagali?
-
Želim si, da bi Slovenija v naslednjih letih postala država prijazna svojim ljudem in da bi skrbela za njih. Za to bo treba veliko postoriti, saj trenutne razmere niso najbolj naklonjene takšnim rešitvam. Ne delam si utvar, da je to mogoče narediti čez noč. Samo spomnimo se razmer v zdravstvu, vojski, sodstvu, bankah in nekaterih državnih podjetjih, kjer so ljudje postali talci političnih ozadij in strank. Želim si, da Slovenija postne varna država, kjer bodo ljudje, ki pošteno delajo, dostojno preživeli, da bodo upokojenci s prejemki svojega minulega dela brezskrbni, da bodo mladi dobili dovolj priložnosti za razvoj in življenje ter se ne bodo odseljevali. Želim si, da naša država postane država priložnosti za vse. Da se bo vse to uresničilo, rabimo varno, lokalno in gospodarno okolje. Veliko mero svojih aktivnosti pa bom namenil reševanju težav v lokalnem okolju. Trenutno jih je kar nekaj: gradnja tretje razvojne osi, protipoplavna varnost in tako naprej. Poskušal bom upoštevati in vključevati čim več predlogov ljudi iz domačega okolja. Kot poslanec bom zagotovil, da bo poslanska pisarna delovala v vseh krajevnih skupnostih v volilnem okraju, kjer bodo ljudje lahko stopili v stik z mano. Prepričan sem, da za vse navedeno ne potrebujemo veliko znanosti, ampak zgolj veliko mero dobre volje in razuma. Zagotovo pa na Trojanah ne bom pozabil, od kod prihajam in kdo me je izvolil.
Metod Kranjc
*Naročnik prispevka je Slovenska ljudska stranka (SLS), Beethovnova 4, 1000 Ljubljana.
Največji hendikep današnje SLS je, ker ni pametnejših in sposobnejših od nas in tako nimamo možnosti, da bi se od koga učili.