Primož Jelševar: Rušenje ugleda policistov je nevarno
Malo ljudi nas ostane ravnodušnih, ko nas v naselju ustavi kontrola prometa in nam pomaha z merilcem, ki kaže samo 58 km/h. Še bolj smo nejevoljni, ko nam policist ne verjame, da med vožnjo sploh nismo telefonirali, ampak nas je le srbelo uho. Kaj je torej bolj pregovorno slovenskega kot privoščljivost, ko tudi naše može v modrem dobijo pri kakšni nečednosti. V teh vročih poletnih dneh nas mediji dobesedno zasipajo s skoraj neverjetnimi zgodbami o tem kakšni lumpi so pravzaprav slovenski policisti. Od razuzdanega popivanja in vožnje z mladoletnico, do žuljenja piva ob avtocesti in celo spravila sena med delovnim časom. Ko Slovenec, med zasluženim dopustom na sosedovi obali, preveri, kaj se dogaja doma, dobi občutek, da je Slovenija v teh dneh postala divji zahod, kjer je šerifom dovoljeno vse. Kako je prišlo do tega in zakaj prav zdaj?
Ob očitnem pomanjkanju policistov se v Sloveniji prometna varnost vseeno izboljšuje, kar kaže na to, da je na tem delu policija dobro organizirana in da ukrepi delujejo. Večje težave so na področju varovanja mej in kriminala, ki se v zadnjih letih ne povečuje samo pri nas, temveč v vseh evropskih državah. Ko je v zraku občutek, da smo brez nadzora, ali da tisti, ki skrbijo za varnost ne opravljajo svojega dela, vsi postanemo bolj pogumni. Nekateri zaradi tega upamo bolj pritisniti na plin, ali pred vožnjo domov spiti še eno pivo, drugi pa se lotijo bolj načrtovanih projektov. Takšna dejanja vedno pripeljejo do nižje vsesplošne varnosti državljanov in posledično tudi k večjemu nezaupanju v sistem. Glavna težava pa je v nas samih. Vsi si želimo imeti opravka s popustljivim policistom, ko se je potrebno izviti kazni, ob enem pa želimo profesionalno obravnavo, ko potrebujemo pomoč. Ko smo oškodovanec v prometni nesreči, tatvini, tudi ko le preko medijev spremljamo posamezne dogodke, zelo veliko pričakujemo in zahtevamo od naših varuhov. Če naša pričakovanja v času stiske niso uresničena se čutimo dolžne to javno povedati, vsaj preko socialnih omrežij, če ne celo v medijih, ki so lačni takšnih informacij. To je navsezadnje naša pravica. Ko pa uspemo policista prepričati, da nam za prehitro vožnjo pogleda čez prste, ker je sošolec iz šolskih dni znanec njegove žene, pa to s ponosom razlagamo vsakemu gostilniškemu znancu. Ta dvojnost meril je zapuščina časov, ko se je vse dalo zmenit (če si le bil tapravi), ter na drugi strani posledica zavidljivih pogledov preko severne meje, kjer vse stvari nekako lepše tečejo. Navsezadnje je sosedova trata vedno lepša, bolj zelena.
V času kislih kumaric in še bolj kisle politične mineštre so za obubožano medijsko krajino takšne novice prava tombola. Mediji so seveda dolžni opravljati svoje poslanstvo in opozoriti na v nebo vpijoče nepravilnosti tistih, ki bi nam morali biti za zgled. Za zgled so namreč postavljeni zato, da so nam nekakšna referenca obnašanja in spoštovanja lastnih pravil. To je tako kot v službi. Če šef vsak dan zamuja v službo, tudi zaposleni čutimo to pravico. Vendar pa s tem, ko vlečemo iz naftalina vse največje spodrsljaje policije, mogoče dvigamo zavedanje, da so vedno pod budnim očesom javnosti, a hkrati ustvarjamo občutek, da imamo slab nadzor, kar pa je za družbo zelo nevarno. Efekt javnega linča na policijo pomeni nižanje stopnje zaupanja v policiste in zavedanja, da imamo zaenkrat v Sloveniji še vedno vzpostavljen nek nivo varnosti.
Krepi se občutek, da je psihično nasilje nad »varuhi« fizičnega nasilja dovoljeno, fizično nasilje nad »varuhi« psihičnega nasilja pa ne. Sam nisem pristaš policijske države, še manj sproščeno se počutim v vlogi sindikalista. Pa vendar je za Slovenijo pomembno, da imamo policijo, ki uživa visok ugled, saj brez tega ni mogoče vzdrževati reda in varnosti. Ne le prometne, tudi vseh ostalih oblik varnosti. Veliko lahko pri tem naredi policija v lastnih vrstah, vendar se pri več kot 7000 zaposlenih vedno najdejo posamezniki, ki mečejo slabo luč na celotno institucijo. Po včerajšnjem napadu na novinarsko ekipo RTV-ja, ki ga sicer ostro obsojam, so si novinarji enotni, da je zaščita novinarjev in novinarske svobode ključna in da je potrebno narediti vse, da zaščitimo svobodno in neodvisno novinarsko delo, ki je eno od temeljnih postulatov demokracije. Ključno pa je tudi, da naredimo vse za fizično varnost posameznikov, človekovih pravic in svoboščin ter pravne države in zunanjega ugleda organov, ki to zagotavljajo. Ko bomo kot družba začeli dvomiti v legitimnost tistih, ki bi nam morali biti zgled in nas varovati, je to zaskrbljujoč korak nazaj. Mogoče pa je v teh dnevih kuhanja čudne politične enolončnice cilj prav to.
Primož Jelševar