Počitnice so počasi za nami in tematike povezane s šolo bodo privrela na dan. Ponovno bomo naleteli na obtožbe, da se starši preveč ukvarjamo s samim delom v šoli otrok, da želimo spreminjati potek dela, da grozimo z odvetniki in da ne pustimo učiteljem, da opravljajo svoje delo. Ker sem sama mati 2 osnovnošolskih otrok, si bom tokrat drznila tudi sebe dati v tisti koš staršev, ki le nergamo in učimo učitelje, kako naj učijo, namesto, da bi otroke vzgajali. To slednje mi je bilo nazadnje tudi v šoli otrok očitano in od takrat svojo energijo dajem v vzgojo, oni pa ju naj učijo, pa pustimo to, da je uspeh padel.
Starši so le marionete
Zadeva je sila preprosta. Toliko kot je različnih ljudi, toliko je različnih staršev. Eni težijo k temu, da bi njihovi otroci imeli najboljše ocene, da bodo lahko šli na gimnazije in potem prestižne fakultete, drugi za svoje nevzgojene otroke krivijo šolo, tretji želijo otroke le vzgoji v odgovorne osebe, četrti niti ne vedo, kaj njihovi otroci delajo v šoli itd. Sorazmerno s tem, kakšen je starš in kako gleda na svojega otroka, je tudi njegov odziv na težave, ki nastanejo v šoli. In do problemov vedno pride. Ne glede na to, ali je starš takšen, ki bo na glavo obrnil šolo da doseže svoje, ali takšen, ki bo ogromno povedal na forumih, v družbi, a ko bo potrebno kaj narediti, bo preprosto tiho, ali takšen, ki bo le zamahnil z roko in rekel, da se otrok mora nekaj naučiti, ker ga krivica samo »ojača«, bodo na koncu ugotovili, da dejansko nič ne morejo, ker starš dejansko nima nobene moči, vsaj zakonsko ne.
Starš le preko predstavnika v svetu starša lahko predlaga
Starš lahko neposredno vpliva preko svojega predstavnika v svetu starša le na:
- imenovanje upravnega odbor šolskega sklada;
- predlaga zadeve v obravnavo svetu šole, nadstandardne programe, predstavnike staršev za upravni odbor šolskega sklada, predstavnike staršev za pritožbeno komisijo;
- sodeluje pri obravnavi pritožb staršev v zvezi z vzgojno-izobraževalnim delom in pri predlogih pravil šolske prehrane;
- daje soglasje k predlogu ravnatelja o nadstandardnih storitvah in skupni nabavni ceni delovnih zvezkov in drugih učnih gradiv za posamezen razred;
- daje mnenje o kandidatih, ki izpolnjujejo pogoje za ravnatelja, o letnem delovnem načrtu, o predlogu pravil šolskega reda, k podrobnejšim kriterijem za dodelitev sredstev za subvencioniranje šole v naravi;
- razpravlja o poročilih ravnatelja o vzgojno-izobraževalni problematiki;
- sodeluje pri nastajanju predloga programa razvoja šole, predloga vzgojnega načrta, pravil šolskega reda;
- ima možnost sooblikovanja lastnega program dela in sodelovanja s šolo, zlasti glede vključevanja v lokalno okolje;
- ima možnost ustanavljanja in oblikovanja delovnih skupin v dogovoru z vodstvom šole;
- spremlja delovanje upravnega odbora šolskega sklada,
- …
Cel kup nekih možnosti, ki na koncu nimajo neke veljave, še manj pa so način reševanje težav, ki jih starši s šolo lahko imajo.
Delovni zvezki se razlikujejo od šole do šole
Svet staršev lahko vpliva zgolj in samo na ceno, ne pa ne samo izbiro delovnih zvezkov, saj bojda za to niso kompetentni. Učitelj ima pri izbiri popolno avtonomijo in je edini kriterij ta, da je ob koncu leta v celoti izpolnjen. Ni važno to, da starši na slabost le tega, ali celo na nekompatibilnost le tega, opozarjajo že leta. Oni niso kompetentni, če tudi so sami doktorji iz področja kateremu pripada delovni zvezek. Prav tako ni pomembno, da nekateri učitelji na koncu leta od otrok zahtevajo rešene delovne zvezke, če tudi snovi niso obravnavali. Oziroma še huje, po sistemu schnell kurza snov preletijo. Vse za kljukico. Tudi ni pomembno, če so izbrani delovni zvezki šole najdražji, a ne nujno najkvalitetnejši. V praksi potem to zgleda tako, da svet staršev dobi seznam delovnih zvezkov, katerih ceno naj bi potrdil. Če le tega ne želi narediti … hm … vesela bom pod prispevkom izkušnjo staršev, ki so imeli toliko poguma in soglasno rekli ne, ter zaradi tega niso njihovi otroci bili »šikanirani«.
Učitelj je lahko otrokov zaupnik, ali največji sovražnik
Bojda gre tu zgolj za subjektivne občutke staršev, če ravno ima učitelj renome, da svoje delo ne opravlja strokovno, da si dovoli ogromno dejanj, ki mejijo na zlorabo in kriminal. A v bitki starš proti učitelju – kdo zmaga v veliki večini se tako ve. Pustimo na strani redke primere, kjer so zaradi takšnih in drugačnih razlogov učitelji potegnili kratko in bili obtoženi dejanja, ki ga niso storili. Na spletu boste zaman iskali članke o tem, da so kakšnega učitelja odpustili, ker je leta bil psihično nasilen do otrok. Zasledili boste kakšen članek o tem, da je spolno nadlegoval učenke, ter o tem, kako otroci napadajo učitelje, o obrnjeni situaciji pa se ne sme pisati, oziroma starši ne upajo povedati. Kadar ima starš težave z učiteljem in so te težave objektivne narave, bi po protokolu moral najprej na pogovor k učitelju s katerim ima težave, če se zadeva ne izboljša, bi se naj obrnil na vodstvo šole in potem na inšpekcijo, ki pa roko na srce za to ni niti pristojna. Torej če je učitelj do otroka nestrokoven, običajno to pokaže po kakšnem mesecu, dveh, preden starš pride do govorilnih ur preteče teden v najboljšem primeru in v najslabšem tudi mesec. Vmes so kakšne počitnice, učitelj je nekaj časa strokoven. Mine polovico šolskega leta, nestrokovnost se ponovno pokaže, starš se obrne na vodstvo šole in konec šolskega leta je tu. Po možnosti se naslednje leto učitelj menja in starš otroka, ki je bil zlorabljen, za voljo miru in strahu pred tem, da bi mogoče se zadeva ponovila z novim akterjem, je tiho. Če pa že vztraja, pa kaj kmalu ugotovi, da mu ostane le še civilna tožba, ki pa je povezana z denarjem in ko bi se zadeva končala, bi bil otrok že zaposlen. Torej so učitelji le zaščiteni kot kočevski medvedi.
Domače naloge so naloge celotne družine
Okoli domačih nalog je bilo že veliko polemik. Domače naloge, ki utrjujejo snov so vedno dobrodošle, a v mejah normale. Naloge, ki vključujejo starša, računalnik in še kaj, ter so šolsko delo, ki ga mora otrok opraviti doma, so popolnoma brezpredmetne in niso v korist nikomur. So pa kljukica za učitelje. Otroci so učenci osnovne šole in niso dijaki, ali študentje. Torej z nalogami utrjujejo le snov pridobljeno v šoli in ne delajo disertacij.
Medvrstniško nasilje je težava, ki se še vedno pometa pod preprogo
Nasilja je v šolah vse več. Vsaka šola ima svoj protokol, a težava nastane, ker so šole mnenja, da ne morejo nič. V bistvu najprej lep čas težavo pometajo pod preprogo, zagotavljajo da težav ni in ko enemu samemu staršu prekipi in obvesti javnost, potem povedo, da nič ne morejo. Temu pritrdi lokalni CSD in policija. Vsi skupaj povedo, da so za otroke do 14. let kazensko odgovorni starši in da oni nimajo vzvoda, da naredijo karkoli, še posebno če starši nočejo sodelovati. A to ni težava zadnjih nekaj let, ampak že leta in leta, še iz časa, ko sem jaz bila v osnovni šoli. Zanimivo je, da so uspeli vmes prenapihniti Konvencijo o otrokovih pravicah, ni pa jim v teh 20 letih uspelo spisati enega zakona, ki bi urejal te težave. Če tudi bi bil zakon le slab plagiat skandinavskih, britanskih, ali celo avstrijskih ukrepov.
Izleti, šole v naravi in ostali dnevi le za bogate
Za marsikaterega otroka so dnevi iz te zbirke, nekaj najlepšega in v bistvu edini način, da se nekaj naučijo in vidijo. Osebno nimam nič proti temu, le včasih me zmotijo cene, ker imam občutek, da gre moj otrok na izlet v Benetke, pa se izkaže, da gre le v Ljubljano. Letni načrt sicer res sprejme svet staršev, a je le ta v naprej že določen in je edina moč starša tu, da reče, da moj otrok bo šel, ali ne. In če je težava pri samem plačilu, lahko zaprosi za sredstva iz šolskega sklada, ter upa na toliko zaupnosti članov le tega, da ne bo otrok s tem ožigosan. Veliko težavo pa tu predstavlja tudi sama oprema in tisti zaželeni denarni prispevek poleg. Marsikdo ne smuča, hodi na morje, ali v gore, posledično te opreme nima doma, torej zanj ta pomeni dodaten strošek. Na drugi strani pa tudi starši nimajo niti tistih 10 EUR, da bi dali otroku poleg. Po mojem mnenju bodo morale vse šole to upoštevati in najti srednjo pot in na ta način zavarovati tiste, ki nimajo, da se ne bodo počutili manjvredne.
Prehrana v šoli
Čeprav bi lahko starši pri tem tudi uradno sodelovali je v praksi bistveno drugače. Vsak nadebudnež, ki ima idejo, da bi morala njegova šola spremeniti prehrano, kaj hitro opusti to idejo, saj izve, da je šola vezana na razpise, da so otroci razvajeni in ne jedo vsega. Sicer ne razumem najbolj te logike, kako še ti, ki določajo šolsko prehrano niso povezali tega, da t.i. junk food negativno vpliva na vedenje otrok in njihovo koncentracijo, ki pa naj bi bila poglavitna za normalni potek pouka. A očitno so na tem področju, razen redkih izjem, še 100 let za kačami.
Odločbe o usmerjanju predstavljajo težave
Odločbe so nočna mora premnogega učitelja, saj pomeni zanj to ure učenja in spreminjanja dosedanjega dela. Otroci z odločbami so na nek način drugačni, a način kako se jim podaja snov je primeren tudi za ostale otroke in v mnogih primerih tudi veliko bolj učinkovit, saj zahteva natančnost, doslednost in veliko mero iznajdljivosti. V bistvu je lažji način, ki ga je potrebno le osvojiti in zadeve stečejo.
Ocene so pomemben del šolskega procesa
V ocenjevanje se običajno starši najraje vtikujemo. Zakaj tako? Malce zaradi one »posesivnosti«, malce zaradi skrbi in malce zaradi dejstva, da veš kaj tvoj otrok zna. Pri pisnih izdelkih ni neke velike logike, ker kar je napisano je, le kdaj pa kdaj smo mnenja, da bi mogoče lahko bila kje kakšna točka več, ker nam je nekako nelogično, če učitelj pri matematiki ocenjuje slovnične napake in pri jezikih matematične. Večja polemika nastane pri ustnem spraševanju, še posebno takrat, ko se straši učimo z otrokom in vemo, koliko otrok zna, a domov pride z negativno oceno. Kaj tu narediti, ozirom kaj lahko? V bistvu nič. Ker je še vedno otrokova beseda proti učiteljevi, če tudi se v razredu najde še kdo, ki potrdi zgodbi otroka. Včasih pa svoje prinese tudi trema in pritisk starša, ki otroku želi najbolje, otrok pa starša ne želi razočarati.
Torej kakšno moč imamo starši? Nimamo je oziroma imamo možnost otroka prestavljati iz šole v šolo, že pri prvi prestavitvi si starš na takšen način pridobi etiketo »težaški starš« in na koncu mu ostane le šolanje doma. Šolski sistem se je tekom let zelo spremenil. Ustvarila se je navidezna fama, da so učitelji ubogi in starši nemogoči, ter rijemo z nosom tja kamor nam ni mesto. Resnica pa … ogromno učiteljev uči na šolah, ki niso u od učiteljev, običajno imajo ti največ težav s starši. Ogromno učiteljev opravlja svoj poklic s srcem in nima težav ne z avtoriteto, ne s starši. Spore rešuje sproti, do otrok so strokovni in lastne napake priznajo. Ti učitelji so tisti, ki bodo otrokom ostali v večnem spominu, so učitelji o katerih bodo otroci govorili svojim otrokom. Ravno zaradi teh je nepravično, da se navidezno ustvarja prepad med starši in učitelji, ko bi le ti morali sodelovati. Včasih je mnenje starša dobrodošlo in mogoče predstavlja nov pogled na situacijo, še posebno če je starš iz stroke. Dokler bodo učitelji na enem koncu otoka in vpili, da nič ne morejo, da so otroci nevzgojeni, da so starši nemogoči in se hkrati zavedali svoje moči, ter zavračali vsako drugo mnenje. Na drugi strani pa starši v obupu hodili z odvetniki na šole in klicali medije na pomoč, bo slovensko šolstvo propadalo. Vsaka stran bo morala narediti korak nazaj in dovoliti drugi strani, da opravi delo, ki mu pritiče, ta pa se bo morala zavezati, da bo svoje delo tudi opravila. Tako bodo učitelji učili in starši vzgajali, dokler pa do tega ne bo prišlo, bodo vloge zamenjane in vse skupaj bo le ena velika bitka v igri »kdo je močnejši«.
Alenka Gabrovec
