Sovražni govor
Za začetek najprej o splošni definiciji sovražnega govora. Obstoječi ali dosegljivi pisni viri navajajo, da je sovražni govor vsaka oblika izražanja, razpihuje in spodbuja rasno ali kakšno drugo sovraštvo oziroma ksenofobijo (pred nekom), s ciljem aktivne diskriminacije in razčlovečenja ljudi. Temeljna prvina sovražnega govora je poniževanje in označevanje določene skupine ljudi za manjvredna bitja v družbi. Iz povedanega torej izhaja, da je nek govor možno označiti kot sovražni le ob izpolnitvi določenih pogojev, in sicer:
– če so naslovniki sovražnega govora izrecno označeni kot manjvredni,
– če je izrečen poziv k diskriminaciji pripadnikov določene skupine ljudi in
– če se diskriminacija, v skrajnih primerih pa tudi likvidacija pripadnikov določene skupine ljudi v praksi uresničuje.
Če pri javnem delovanju kateri od omenjenih ‘pogojev’ manjka, ne gre za sovražni govor, ampak za nekaj drugega. Pri obravnavi sovražnega govora je potrebno seveda razločiti med splošno pravico do svobodnega izražanja (svobodo govora) in sovražnim govorom. Ta razločitev je potrebna še toliko bolj, saj je med enim in drugim precejšnja, da ne rečem velika razlika.
In kako je s tem v praksi? Če se ozrem na Slovenijo, je sovražni govor beseda, ki se v javnosti in zlasti v medijih skoraj vsakodnevno uporablja. Včasih upravičeno, v večini primerov pa neupravičeno. Neupravičeno zato, ker gre pri omenjanju sovražnega govora pri nas za mešanje pojmov, ko se denimo (že) drugačno mnenje ali pa kritika stanja v družbi enači s sovražnim govorom. Resnici na ljubo obstajajo sicer posamezni pojavi nestrpnosti (bodisi, da je ta izražena verbalno ali pa v obliki nekega zapisa oziroma grafita), a ti pojavi z dejanskim sovražnim govorom nimajo nikakršne zveze. Nesramni govor, žaljivo govorjenje, klevetanje, negativno kritiziranje in podobni pojavi, so k večjemu poniglave in zavržne provokacije, nikakor pa niso sovražni govor, kot to želijo nekateri prikazati. Vse bolj se zdi, da se v slovenski družbi izkrivljena podoba sovražnega govora prikazuje celo namerno. Pri presojanju, kaj sovražni govor je, je potrebno uporabljati zdravo kmečko pamet, ki zna ločiti zrno od plevela, torej prav tisto, kar je v Sloveniji pogosto problem. Konkretni primeri tudi kažejo, da gre pri obravnavi sovražnega govora pogosto za uporabo dvojnih meril, ko se določeno obnašanje oziroma dejanje pripisuje samo nekomu ali samo eni, na pa tudi drugi strani. Primerov, ki slednje potrjujejo, je veliko, a naj se zaustavim le pri najbolj značilnem in očitnem: ko se v slovenski javnosti omenja ‘sovražni govor’, se le-tega pripisuje zgolj tako imenovani desni politični opciji, ne pa tudi levi politični opciji, ki se ‘sovražnega govora’ prav tako in morda celo v večji meri poslužuje. Razlika med ‘desnim in levim sovražnim govorom’ je morda le ta, da je prvi običajno bolj neposreden in odkrit, drugi pa je posrednejši in bolj prikrit. Povsem jasno pa je, da sta (če nedvomno obstajata) nevarna oba, kot tudi, da je potrebno vsako obliko sovražnega govora – ne glede s katere strani prihaja – preprečevati in tudi kazensko sankcionirati, a ne vsepovprek in na račun svobode mišljenja oziroma govora, ki sta temelj pluralnosti in razvoja demokracije.
Robert Hlede
Prispevek izražajo stališča avtorjev, in ne nujno tudi organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva Časopisa Slovenec.
Powered by Contextual Related Posts
