Zaradi podnebnih sprememb se bo migracijski pritisk močno povečal

Migracija zaradi spreminjanja podnebja se je že začela. To predstavlja ogromne izzive za vlade, obstaja pa tudi skrb, da bo dediščina nekaterih narodov neizogibno izgubljena. V državah, kot je Škotska, so zaradi naraščajoče morske gladine ogrožena starodavna območja, enako velja za otoške države v Pacifiku. Glede na to, da so vsa ogrožena okoljska tveganja neizogibna, se mesta po vsem svetu spreminjajo v bolj prožne oblike arhitekture in urbanističnega načrtovanja, za zagotovitev njihove prihodnosti.

Učinki globalnih podnebnih sprememb so daljnosežni in invazivni na skoraj vsak vidik človeškega življenja. Raziskave kažejo, da bodo podnebne spremembe negativno vplivale na zdravje ljudi, gospodarsko vitalnost, kmetijstvo in proizvodnjo hrane, stanovanja in infrastrukturo ter politično stabilnost. Vendar pa je intenzivnost učinkov podnebnih sprememb geografsko določena in nesorazmerno delikatna v nerazvitih in razvitih delih sveta.

Najbolj ranljiva območja na podnebne spremembe vključujejo majhne otoke, območja blizu velikih vodnih zalog, kot so regije, ki obkrožajo reke Ganges, Yangtze in Nil, kmetijske družbe, pacifiške regije in obalna naselja. Mnoga večja mesta po vsem svetu se nahajajo ob obali ali ob velikih zalogah vode, zaradi česar so številne gosto naseljene mestne populacije nezaščitene pred silami podnebnih sprememb.

Vendar ostaja velika razlika med tem, katera mesta in narodi bodo morali plačati za posledice podnebnih sprememb. Migracija in ponovna naselitev predstavljata eno najbolj neposrednih in oprijemljivih groženj ranljivemu prebivalstvu, ki bo zaradi podnebnih sprememb in globalnega segrevanja označeno kot »podnebni begunci«. Največje posledice bodo občutili na južni polobli planeta.

Na južni polobli je tudi večina urbanega prebivalstva ter nekateri najgloblji primeri revščine, neenakosti in socialno-ekonomskih razlikovanj. Zaradi sistemskih in zgodovinsko ukoreninjenih razlik v gospodarski vitalnosti in političnem prevladujočem razvoju razvitih regij v manj razvitih in razvijajočih se delih sveta, so se globalne rešitve za različne grožnje podnebnim spremembam in populacije drastično spremenile.

Afrika bi denimo morala 30 let ustvariti 55.000 novih delovnih mest dnevno, da bi zagotovila delo za pričakovano rast prebivalstva. Ker to ni mogoče v trenutnih strukturah, bo veliko milijonov ljudi migriralo.

Zakaj želijo Afričani v Evropo?

Digitalizacija prinaša svet bogatega severa tudi v najbolj oddaljeno vasico – ustvarjanje sanj o boljšem življenju.

Mnogi umirajo v puščavi, kjer jih pustijo brezobzirni trgovci z ljudmi. Drugi, se utopijo med prečkanjem sredozemskega morja na poti do »obljubljene« celine – samo letos naj bi se utopilo čez 1500 ljudi poroča UNHCR. Nekaterim pa vendarle uspe priti do svoje končne hrepeneče destinacije – Evrope. Slednjih je na milijone, zlasti mladih Afričanov, ki so se odpravili na nevarno potovanje. Direktor organizacije CARE v centralni tranzitni državi Niger, Ely Keita, je v izjavi za avstrijski častnik KURIER povzel: »Za migrante v Evropi je trava preprosto zelena«.

V Afriki trenutno živi približno 1,2 milijarde ljudi, v 30 letih pa se bo po izračunih strokovnjakov prebivalstvo podvojilo. Štiri od desetih Afričanov je mlajših od 15 let. V skladu s tem se bo selitveni pritisk iz podsaharske Afrike in regije Sahel še povečal. Ocenjuje se, da bi do leta 2050 lahko 150 milijonov ljudi doseglo Evropo.

Srednji razred se povečuje

Po podatkih ameriškega raziskovalnega inštituta Pew Research bi se tri četrtine vseh odraslih Nigerijcev ali prebivalcev Gane izselilo, če bi imeli potrebna sredstva. Približno 40 odstotkov teh državljanov je že pripravilo konkretne načrte za zapustitev svoje matične države v naslednjih petih letih. Tudi v politično stabilni Tanzaniji enako razmišlja 43 odstotkov ljudi.

Vendar to niso najrevnejši prebivalci, »Pogosto so to ljudje, ki živijo nad pragom revščine ali pripadajo afriškemu srednjemu razredu,« so zapisali v članku nemške fundacije Hans Seidel. Močna gospodarska rast v nekaterih državah je v zadnjem času omogočila, da se je srednji razred znatno povečal.

Razlog, zakaj mnogi Afričani sanjajo o Evropi, so številni (teror, avtoritarni režimi, revščina, pomanjkanje delovnih mest in ekonomske perspektive, podnebne spremembe, itd.), predvsem pa jih vodi en faktor – digitalizacija. Iz sveta bogatega severa se lahko dostopa prek mobilnega telefona v najbolj oddaljeno vas, čeprav »ni vse zlato, kar se sveti«, jih čudežno privlači ta iluzija.

Za države na jugu ta masovni izgred pomeni veliko izgubo znanja. Takoj, ko zdravniki ali tehniki zapustijo državo, se že pozna pomanjkanje le teh.

Dolgoročno migracijska gibanja na severu lahko ustavi le lokalna gospodarska pomoč. Tako, da ustvarijo nova delovna mesta in s tem omogočijo prebivalcem dohodke ter perspektivo, da se ne počutijo več prisiljeni obrnili hrbet svoji domovini.

Nakazila migrantov pomagajo tudi državi

Čeprav imajo afriški migranti v Evropi ali ZDA običajno zelo nizko plačana delovna mesta – le nekaj dolarjev na uro, vseeno po navadi nekaj prihranijo, nato pa pošiljajo nakazila svojim sorodnikom v domovino. Po podatkih Svetovne banke se je lani skupno opravilo kar za 450 milijard ameriških dolarjev tovrstnih nakazil na globalni ravni, od tega skoraj 40 milijard dolarjev v podsaharske regije.

To ne pomaga samo tistim, ki so ostali doma, temveč darove uživa celotno gospodarstvo. Zato vlade nimajo veliko zanimanja za zaustavitev migracije, saj bi to izločilo ta  vir prihodkov.

V Liberiji, na primer, sredstva »gostujočih delavcev«, ki nato napolnijo blagajno nacionalnega gospodarstva, prispevajo 27 odstotkov bruto domačega proizvoda. V Somaliji je ta vrednost celo 40 odstotkov. Številke so najbolj presenetljive v Nigeriji. Po podatkih Svetovne banke, naftna država, bogata sama po sebi, financira tretjino svojega uvoza prek tega tujega vira.

Tragično in nenavadno: avtoritarni režimi se preživljajo tudi z izvozom svojih državljanov. Ker vsakdo, ki pobegne iz represivnih struktur in pošilja denar nazaj svoji družini, tako nehote in posredno podpira svoje nekdanje mučitelje v stari domovini.

Arhitekti v boju s podnebnimi spremembami

Za razliko od nastajajočih politik in praks na svetovnem, nacionalnem in lokalnem nivoju, ki se izvajajo za boj proti pritiskom podnebnih sprememb, veliko arhitektov, načrtovalcev in oblikovalcev uporablja podnebne spremembe kot priložnost za bolj genialne in odporne oblike oblikovanja. Od prilagodljivih plavajočih mest do mestnih parkov, ki se preoblikujejo v poplavne pregrade in preurejajo mestne obale, se projekti kar vrstijo.  V hitro spreminjajočem se svetu želijo arhitekti s pomočjo odpornih, več funkcionalnih in včasih na prvi pogled nenavadnih človeških prebivališč, odpraviti vsaj del problematik povezanih s podnebnimi spremembami.

Marko Vidrih