1. november je čas, ko se spomnimo na vse rajne. Za mnoge je ta dan eden najtežjih, kajti osebe, ki ji/mu pomenijo vse, ni več. Smrt je začetek in konec, tako za žalujoče, kot za pokojnika samega. Kaj se s človekom zgodi po smrti je stvar osebnega prepričanja vsakega posameznika in je zrcalo družbe same, družbenih norm in splošnega verskega in osebnega prepričanja. Ne glede na prepričanje za umrlim ostanejo žalujoči, za katere se vsaj za trenutek svet ustavi. Živeti morajo dalje, a hkrati ni dobro, da svojo žalost potlačijo in zbežijo od nje. Žalovati morajo, le vprašanje je koliko časa naj bi.
Vsakdo žaluje po svoje
Sama debata o tem, kako dolgo se sme ali ne sme žalovati je v svoji osnovi malce zgrešena. Ljudje smo si različni in stvari dojemamo zelo različno. Smrt bližnjega ni nobena izjema. Smrt prinese s seboj ogromno bolečih čutenj, ki se v prvih dneh, tednih, mescih kar vrstijo. Sama bolečina ob izgubi je težka, saj vzbudi veliko vprašanj, dvomov in obžalovanj. Hkrati pa se žalujoči soočajo z dejstvom da ne bo več tako kot je bilo. Nekaterim se novo nastala situacija zdi brezizhodna, pred sabo ne vidijo ravno lahke poti.
Redki so tisti, ki gredo z lahkoto preko procesa žalovanja. Veliko več je tistih, ki jih žalost preplavi in se v njej popolnoma zgubijo. Preprosto umrlega ne morejo, ali nočejo pozabiti. S tem dejanjem tonejo globlje in globlje, tako da nekateri gredo celo za umrlim, drugi pa padejo v globoko depresijo, s tem pa postanejo dodatno breme za okolico. Na drugi strani pa je dosti tistih, ki svojo izgubo preprosto potlačijo. Z izgubo se ne soočijo in nadaljujejo življenje, kot da se nič ne bi zgodilo. Svoj urnik izpopolnijo, tako da ne ostane niti sekunde časa za njih in na misel, da umrlega ni več. Vendar čutenj se ne da zatreti, le čakajo v nas in čakajo na trenutek, da se telo umiri in potem kot kakšna bolezen udari na plan. Torej tudi v begu ni rešitve, ker nas čutenja slej kot prej najdejo in enkrat se je potrebno soočiti z njimi.
Vsakdo mora skozi proces žalovanja
Ne glede na to kako smo si ljudje različni pa je proces žalovanja za vse enak, le posamezne faze trajajo različno dolgo. Žalovanje naj bi potekalo po naslednjih fazah:
- ŠOK ob izgubi ljubljene osebe;
- ZANIKANJE, da temu ni tako;
- BOLEČINA, ker smo nekoga izgubili;
- KRIVDA za vse stvari, ki smo jih oziroma nismo izrekli, naredili;
- DEPRESIJA zaradi občutka krivde (Na tem mestu je potrebno dodati, da to ni nujno depresija v smislu zdravljenja z antidepresivi, le občutek krivde, osamljenosti, nezmožnosti in lenobnosti, ter želja, da nas za trenutek mogoče ne bi bilo. Nič kar bi morali vzeti kot pokazatelj nečesa novega in slabega, je zgolj prehodna faza.);
- občutka IZČRPANOSTI in IZDANOSTI, ker nam je bil nekdo vzet;
- občutek OSAMLJENOSTI.
Ko gre posameznik čez vse te faze, ki v povprečju trajajo do 3 let, lahko rečemo, da je izžaloval nekoga. Spomini na umrlega ostajajo, vendar dejstvo, da ga ni več, ni več boleče.
»Živiš, da umrješ.« je nekoč zapisal dr. Anton Trstenjak in ni se motil v tem. Pomembno je kako to obdobje preživimo, koliko svojega damo v svet in koliko dobrega naredimo zase, druge in naslednje generacije.
Alenka Gabrovec
