Način komuniciranja, dela in zabave se je s prihodom pametnih telefonov temeljito spremenil. Za izobraževanje prav te naprave ponujajo, tako priložnosti kot nevarnosti. Ali rast tehnologije prispeva k večji interakciji in boljšim rezultatom ali pa so učenci in študentje, zameglili okno učenja z digitalnimi učnimi orodji?
Učilnica se razvija
Način poučevanja, ki nam je znan, se zdi zastarel. Sedenje na šolskih klopeh in poslušanje izobilja informacij ne pelje daleč. Učenci v šoli nimajo spodbud za učenje, domače naloge večinoma predstavljajo prej problem, kot kaj drugega. Samo po sebi, to ni nova zgodba, vendar pa imamo danes možnost uporabe tehnologije, s katero lahko marsikaj spremenimo.
So lekcije preveč dolgočasne? Kje je problem, da se vse več učencev izogiba sodelovanju pri pouku?
Zdi se, da se stara dinamika s pomočjo prenosnih in tabličnih računalnikov, pametnih telefonov in drugih platform za spodbujanje interakcije in zabave, postopoma izloča iz prahu. Ali bo to popeljalo izobraževanje na višjo raven, ali pa je izobraževanje bolj, ko ne, ovirano na ta način?
Mobilni telefoni v učilnicah
Raziskave kažejo, da se mobilni telefoni v razredu vedno bolj sprejemajo: 85 odstotkov učencev uporablja pametni telefon v izobraževanju. Ni več vprašanje, ali pametni telefoni lahko pozitivno prispevajo k izobraževanju, ampak kako se lahko ta prispevek najbolje oblikuje.
Otroci (mlajši in starejši) so vedno bolj zaposleni s svojimi pametnimi mobilnimi telefoni in manj s svojimi prijatelji in dekleti. Razvoj učilnice v smeri digitalizacije lahko nudi prednosti, vendar pa ne vemo, ali je bo ta razvoj na učence vplival pozitivno?
Že v osemdesetih letih je bila razdelitev šablon in pisanje povzetkov nalog zastarela didaktika, danes pa je še vedno običajna praksa. Ali se moramo oddaljiti od vseh teh pravil in zahtev ter prilagoditi pot izobraževanja?
Danes obstaja veliko srednješolcev, ki ne glede na svoj profil izberejo tečaje ali predmete, ki jim nikakor ne ustrezajo. Posledica? Komaj pozitivna ocena in manj časa za osredotočanje na teme, ki jih zanimajo.
Pomanjkanje zanimanja
Usposabljanje je treba obravnavati bolj kot polnopravni izziv in manj kot dolžnost. Potrebno je spodbujati razmišljanje o prihodnosti – eden ali dva vprašalnika o tem, kaj želijo postati v prihodnosti, ni nič – kritično razmišljanje mora postati norma.
Učiteljski primanjkljaj: Problem brez konca?
Pomanjkanje učiteljev je datoteka glavobola. Štirje od desetih učiteljev v osnovni šoli povedo, da jim je težko motivirati svoje učence. To je med drugim tudi posledica velikih razredov. Pomanjkanje učiteljev vodi do manj pozornosti učencev. Kot raznovrstni bolniki, ki trpijo zaradi pomanjkanja zdravnikov, tudi učenci trpijo zaradi pomanjkanja učiteljev.
Da bi rešili pomanjkanja, vse bolj poučuje nekvalificirani učitelj. Pomanjkanje se je pojavilo, ker je bilo v zadnjih letih vse manj učiteljev, vsako leto pa se jih znatno število upokoji. Bolezen in dopust, kot je nosečnost, včasih terja nadomestek učitelja, ki ne more zagotoviti ustreznih smernic učencem.
Digitalna orodja
Digitalna orodja in učne platforme so vsestranske in lahko nudijo pomoč na tem področju. Pomislite na platforme, kot so khanacademy.com in coursera.org, kjer lahko najdete različne lekcije o številnih temah. Video lekcije, avdio lekcije in didaktične igre: viri in vsebina je tam pogosto dovolj kakovostna.
Z malo smernicami in samostojnostjo učenci lahko pridobijo znanje na osnovni in srednji ravni, ne da bi sploh videli učitelja. Seveda pa to zahteva, da morajo imeti šole dostojno internetno mrežo in ponuditi orodja, ki so potrebna – prenosne računalnike, tablične računalnike in tako naprej.
Bolj kot se prenosni računalniki razvijajo, bolj se izobraževanje spreminja. Pravilno integrirani v učilnice, prenosni računalniki prinašajo učenje na nove ravni.
Močnejše povezave učencev s starši
Morda so prenosni računalniki res začeli svojo pot, kot poslovno orodje, vendar je njihova vloga v izobraževanju šele zdaj v celoti raziskana – tudi v državah tretjega sveta z omejenim dostopom do formalnega izobraževanja in izobraževalnih sistemov. Uporabljajo se za podporo preobremenjenim šolskim okolišem z omejenimi učnimi sredstvi ter krepitev kritičnega mišljenja in akademskega uspeha. Namen pa je predvsem okrepiti udeležbo študentov in staršev v učnem procesu.
Nedavna študija v Journal of Technology, Learning in Assessment je primerjala študente, ki v šoli uporabljano prenosne računalnike in študente, ki jih ne uporabljajo. Študija je pokazala, da so študentje, ki uporabljajo prenosne računalnike v učilnicah veliko bolj spretni pri računalniških nastavitvah, kot tisti, ki prenosnih računalnikov ne uporabljajo. Študentje LGF so na tem področju napredovali prav zaradi učenja v digitalnih učilnicah. V enem letu je 20 odstotkov učencev, ki so sodelovali v programu, povečalo svoje sposobnosti branja, kar za dva razreda. Število študentov, ki so povzročali izgrede in spodbujali slabo vedenje v šoli ter študentov, ki so bili izključeni iz disciplinskih razlogov, se je v dveh letih zmanjšalo s 500 na 100.
LGF zagovarja idejo, da imajo prenosni računalniki največji učinek v učilnici z vključevanjem študentov, učiteljev in staršev na ustvarjalne, nove načine.
»Ljudje domnevajo, da če učenci uporabljajo posamezne prenosne računalnike, ne morejo sodelovati pri pouku«, pravi Socia. »Ampak, če bloge, katere študentje pišejo, z LCD projektorjem prikažemo na tabli, lahko študentje komentirajo delo drug drugega. Študentje lahko tudi med seboj izmenjujejo besedila v pičlih desetih sekundah, nato pa si pomagajo pri urejanju.«
To lahko povežemo s študijami, ki kažejo, da prenosni računalniki pomagajo prenesti navodila iz predavanj na posamezne in skupinske projekte. Na LGF učitelji uporabljajo tehnologijo za razlikovanje njihovega poučevanja, ki temelji na posebnih potrebah ali učnih stopnjah študenta. Ključni vidik za LGF je vključevanje staršev, od katerih se mnogi nikoli prej niso dotaknili prenosnega računalnika. Na stotine družin se je pridružilo programu Goes Home, kjer jim je zagotovljeno usposabljanje in prenosni računalnik za uporabo doma.
»Starši vzamejo prenosni računalnik domov in otrok postane njihov učitelj,« pravi Socia. »Sedijo skupaj in izboljšujejo medsebojno razmerje. To je učinkovita situacija«. Starši se zdaj srečujejo na spletu in preverjajo otroške domače naloge in ocene.
Učenci brez zadržkov postavljajo vprašanja
V študiji, ki je bila tudi nedavno objavljena v Computers in Education Journal, se je 78 odstotkov učencev strinjalo, da so jih prenosni računalniki naredili bolj angažirane, polovica pa jih je dejala, da so zaradi te tehnologije bolj pozorni. Približno sedem od 10 študentov je dejalo, da so prenosni računalniki pozitivno vplivali na njihovo učenje.
Primer: Perry Samson, meteorolog in profesor na Univerzi v Michiganu, poučuje predavanje o ekstremnem vremenu. Razlaga, kako se tvorijo tornadi in zakaj lahko podnebne spremembe povzročijo intenzivne hurikane. Sedaj uvaja izobraževanje z robustnim interaktivnim odzivnim sistemom LectureTools, ki uporablja prenosne računalnike, katere njegovi učenci s seboj prinesejo v predavalnico.
V razredu si tako lahko učenci neposredno ogledajo profesorjeve diapozitive s programom PowerPoint na svojih prenosnih računalnikih. Z uporabo okenca za klepet lahko študenti anonimno sprašujejo učiteljevega pomočnika med predavanjem, ne da bi motili pretok predavanj. Profesor Samson si lahko vprašanja tudi ogleda, kar mu daje dragocen vpogled v razumevanje njegovega predavanja. Študenti lahko ocenijo tudi njihovo razumevanje diapozitivov in mu dajo več neposrednih povratnih informacij.
»Deluje«, pravi profesor Samson. »Vedno sem mislil, da sem zelo nadarjen predavatelj, zdaj se zavedam, kako so bili zmedeni učenci preden so lahko postavljali vprašanja«.
Po kratkem nasmehu, profesor nadaljuje: »Študentje lahko vprašajo karkoli, brez bojazni, da vprašanje ni na mestu. V 30-ih letih, od kar predavam, je po navadi v predavalnici s 300 učenci običajno le pet ali šest študentov, ki niso tako sramežljivi, da bi dvignili roko in postavili vprašanje. Zdaj, s tem sistemom, dve tretjini študentov postavljata vprašanja«.
V razredu lahko učenci preko svojih prenosnih računalnikov, dobijo odgovore na več postavljenih vprašanj, ki temeljijo na sliki, na primer določanje vremenskih vzorcev na zemljevidu. »S tem, ko vidim kakšna vprašanja se porajajo, lahko določim katera tema je učencem pred izpitom še nerazumljiva ter se ji tako bolj posvetim«, pravi profesor Samson.
Skeptiki so bili zaskrbljeni, da bodo študentje uporabljali prenosne računalnike za preveč igranja in premalo dela. Toda profesor Samson pravi, da je dokazano drugače. »Ključno je, da študente preko prenosnih računalnikov vključite v predavanje, saj se tako ne oddaljujejo na druga spletna mesta in socialna omrežja. Večkrat je bilo dokazano, da to lahko storimo«.
E-učbeniki in i-učbeniki
Tiskani učbeniki so priljubljena učna gradiva v osnovnih in srednjih šolah, zadnje čase pa so vse bolj promovirani tudi elektronski učbeniki (e-učbeniki). Vendar pa je le malo znano o učinkih uporabe e-učbenikov in o učnih rezultatih učencev, ki e-učbenike uporabljajo.
V literaturi in digitalnih medijih se pojem e-učbenika (e-textbook) uporablja za učbenik v obliki e-knjige (e-book), ki je definirana kot elektronski (digitalni) ekvivalent tiskani verziji (e-knjige lahko predstavljajo tudi spletni časopisi in digitalne knjige v obliki avdio knjig). Večina e-knjig in učbenikov v e-obliki prednost digitalnega medija izkorišča le v smislu prenosljivosti in digitalnega zapisa. Mnogo oblik učbenika v digitalni obliki ima v aplikaciji dodane funkcionalnosti programov za interaktivne table (označevanje, dopisovanje, pripenjanje slik in dokumentov, ipd.) kot pomoč uporabnikom. Zvočni in video zapisi so vključeni v le majhnem deležu obstoječih e-knjig, saj zahteva dodajanje kvalitetnega in vsebini primernega zvoka in videa k tekstovnemu zapisu veliko tehničnega in didaktičnega znanja. Neprecenljivo in za e-učbenik najbolj karakteristično dodatno vrednost gotovo predstavljajo interaktivni elementi.
E-učbenik je interaktivni učbenik, ki je učbenik in delovni zvezek v enem. Namenjen je samostojnemu učenju učenca/dijaka, saj poleg nazorno predstavljenih vsebin za usvajanje novega znanja vsebuje tudi elemente za utrjevanje, preverjanje, ponavljanje in poglabljanje usvojenega znanja.
Veliko govorimo, da imajo otroci pretežke šolske torbe; starši tudi večkrat tožijo, koliko časa se morajo učiti s svojimi otroki in jim pomagati pri domačih nalogah. Obojemu bi se (vsaj delno) izognili, če bi učenci šolske učbenike puščali v šoli in uporabljali e-gradiva; obenem bi razbremenili tudi starše.
Učenci in dijaki najbolje poznajo spletno mesto https://eucbeniki.sio.si/, na drugem mestu je vstopna stran Založbe Rokus Klet http://www.irokus.si/prijava, številnih koristnih izobraževalnih spletnih strani pa ne poznajo, kažejo raziskave.
Leta 2011 so se vsa učna gradiva (knjige) v elektronski obliki označevala kot e-učbeniki, izraz i-učbeniki pa se je uveljavil nekoliko pozneje, ko je teh gradiv bilo na trgu že veliko več.
Založba Rokus Klett, kot največji šolski založnik v Sloveniji, učbenike snuje na sodobnih didaktičnih pristopih, in sicer z uvajanjem digitalno podprtih vsebin, ki omogočajo razvijanje abstraktnega in kritičnega mišljenja ter spodbujajo inovativnost. V založbi se sicer razvoju digitalnih medijev posvečajo že od leta 2008, ko so začeli s portalom iRokus, kjer je bilo predvsem predstavitveno gradivo za učitelje, leta 2011 pa so nadaljevali z interaktivnim kompletom, ki omogoča kombinirano učenje digitalnega in tiskanega gradiva. Koncept serije iRokus rešuje problematiko učbeniških skladov, prednost koncepta pa je tudi v tem, da učenci ob uporabi interaktivnega gradiva beležijo svoje ugotovitve v zveze za aktivno učenje, s čimer sestavljajo svoj lastni učbenik. I-učbenik vsebuje pregledno oblikovane interaktivne strani in prinaša popolno vizualizacijo vsebine, ki je ključna za razumevanje.
Med i-učbeniki jih najdemo tudi nekaj, ki jih je pripravil Zavod Republike Slovenije za šolstvo. Ti i-učbeniki so dostopni za vsakogar, uradno potrjeni, zajemajo vso učno snov pri posameznih predmetih in so enostavni za uporabo. Dostop do i-učbenikov je možen preko povezave http://eucbeniki.sio.si/.
V poročilu za leto 2017 Društva kolegijev, nacionalne in univerzitetne knjižnice (Sconul), so tako študenti kot kupci knjig navedeni kot eden od petih najboljših “transformacijskih” trendov, ki bodo vplivali na knjižnice v naslednjih desetih letih. Študentski potrošniki niso zadovoljni s trenutno situacijo in eden od razlogov je povečanje stroškov učbenikov in pomanjkanje dostopnosti do gradiv iz knjižnic. Predstavitveni dokument obravnava trg učbenikov in preusmerja na digitalne in bolj interaktivne učne vire. Analizira nove pristope k izdajanju učbenikov, vključno z odprtimi platformami principa Airbnb in Uber, kjer bi bili dostopni vsi učbeniki in institucionalne pobude ter nove načine knjižnic, ki učencem prinašajo e-učbenike. Zaključuje z analizo morebitnega motečega vpliva novih platform, namenjenih e-učbenikom.
Bodo tablični računalniki z e-učbeniki zamenjali standardne tiskane učbenike?
Industrija tabličnih računalnikov je vredna približno 60 milijard evrov. Ker so tablični računalniki postali tako razširjeni po svetu, se je začela nova razprava o tem, ali naj se šolski sistemi prilagodijo in preklopijo iz tiskanih učbenikov v digitalne učbenike (e-učbenike) na tabličnih računalnikih.
Zagovornike e-učbenikov, po zadnjih raziskavah, podpira večina učiteljev in študentov po svetu, saj naj bi bili veliko lažji za uporabo, mobilnejši od tiskanih učbenikov, pri večini uporabnikov pa se opazi tudi izboljšanje rezultatov pri testih. Tablični računalniki lahko hranijo na stotine e-učbenikov, varujejo okolje z zmanjšanjem količine tiskanja, povečajo interaktivnost in ustvarjalnost študentov ter ne pozabimo na to, da so digitalni učbeniki cenejši od tiskanih učbenikov.
Nasprotniki e-učbenikov pa pravijo, da so naprave (tablični računalniki) drage, preveč moteče za učence, jih je enostavno pokvariti, kar posledično zahteva dolgotrajno popravilo. Pravijo, da e-učbeniki skupaj s tabličnimi računalniki prispevajo k poslabšanju vida, glavobolu in zamegljenem vidu, zahtevajo draga omrežja Wi-Fi in hitro zastarijo, saj se na trgu pojavljajo vedno bolj tehnološko dodelani modeli.
Vsi študentje v hrvaških šolah od države dobili tablične računalnike
Pri naših sosedih se je digitalizacija šol že začela. Celoten fizični material ne sme presegati 70 odstotkov vseh potrebnih gradiv. To pomeni vsaj 30 odstotkov lažje šolske torbe učencev. Vse, kar je na voljo v obliki fizične knjige, katere po novem lahko ostanejo v šoli, bo na voljo tudi na tabličnem računalniku učenca. To je neposredna disipacija ne le teže šolske torbe, ampak tudi korak proti digitalni preobrazbi šole. Hrvaška planira do leta 2022 digitalizirati vse osnovne in srednje šole v državi.
Del sredstev je namenila EU in deloma državni proračun. Pri sosedih zagotavljajo, da strošek ne bo padel na breme šole ali staršev.
Slovenija v zaostanku z digitalizacijo šol
Na Fletcher School z ameriške univerze Tufts že od leta 2008 spremljajo indeks digitalizacije na ravni držav (Digital Evolution Index – DEI). Slovenija se je glede na trenutno stanje digitalizacije uvrstila na 28. mesto, glede na napredek pa šele na 38. mesto oziroma med države, ki počasi nazadujejo. Na razvoj digitalizacije ima največji vpliv izobraževanje. Da naš šolski sistem ne posveča dovolj pozornosti digitalni pismenosti, se žal zaveda premalo poslancev.
Gre za osnovna znanja uporabe digitalne tehnologije, ki bi jih morali pridobiti že osnovnošolci, vendar še danes naletimo na študente, ki teh znanj nimajo.
Sodobni načini poučevanja se vse bolj usmerjajo na učenca in njemu prilagojen tempo učenja ter učne poti in na kreiranje individualno usmerjenega načrta za razvoj sposobnosti in kompetenc vsakega posameznega učenca. V preoblikovanem procesu načina poučevanja in razumevanja učencev morajo učitelji poiskati in oblikovati nove načine za pridobivanje informacij o uspehu svojih učencev ter na podlagi njihove analize zasnovati strategijo poučevanja in učenja, ki vodi v oblikovanje posamezniku prilagojenih učnih poti. Da lahko to storijo, mora izobraževalni sistem vse bolj vlagati v razvoj izobraževalnega procesa z dodatno vrednostjo, z uporabo naprednih tehnologij in načinov v poučevanju in učenju. Iz omenjenega sledi, da je treba spremeniti načine učenja in poučevanja v smeri uporabe tehnologije in uporabe družbenih medijev, ki nudijo napredne možnosti ter učenje spremenijo v bolj interaktivno in zanimivo učno izkušnjo, za kar pa sta potrebna digitalizacija in odpiranje izobraževalnega sistema na vseh nivojih izobraževanja. Dejstvo, da bo omenjeni trend personaliziranega učnega okolja popolnoma spremenil vlogo učitelja ter nadzor nad izobraževanjem preusmeril na učenca, nakazuje, da bo moral izobraževalni sistem v izobraževanje vpeljati postopke za nenehno prilagajanje in izboljšavo svojih storitev, saj je jasno, da se bo učenje kadar koli in kjer koli izvajalo preko različnih mobilnih naprav.
E-učbeniki niso le trend, temveč so tudi dober didaktični pripomoček, ki s smiselno uporabo lahko zelo pripomore k usvajanju znanja in novim oblikam učenja. Potrebno pa jih je primerno predstaviti in učiteljem ponuditi ustrezno podporo pri njihovi uporabi.
Marko Vidrih
