Danes je Martinova nedelja, dan ko mošt vino postane in hkrati tudi začetek, uvod v t.i. veseli december, kjer bo alkohol tekel v potokih. Slovenci smo narod alkohola in je pitje kulturna nuja. Ne mine proslave, kjer se ne bi nazdravljalo s kozarcem rujnega in je to čisto sprejemljivo, celo zaželeno. Mogoče je res pitje ob pomembnih trenutkih zgolj stvar slovenske kulture in dediščine, a je dostikrat izrabljeno in je le izgovor za pitje in opijanje. Malo je tistih, ki pomislijo, da se na takšen način rojevajo alkoholiki oziroma da imajo eden razlog več za svoje početje.
Alkohol je problem le, ko pride do nesreč in nasilja
O spornosti pitja se po navadi spregovori le takrat, ko tisti, ki pijejo zganjajo potem nasilje nad drugimi. Takrat je v očeh ljudeh vedno kriv alkohol, čeprav je dejstvo, da človek ki v svoji naravi ni nasilen, nikoli in nikdar ne bo nasilen pod vplivom substanc. Dosti se govori tudi takrat, ko se zgodi prometna nesreča in je povzročitelj bil pod vplivom alkohola. Takrat pijanega voznika križa širna Slovenija, obsoja in bi za kazen njemu storili sami kaznivo dejanje (spomnite se zapisov, ko se je zgodila prometna nesreča s smrtnim izidom v Arji vasi, ali zadnja v Mariboru), če ravno so dan poprej sami sedli vinjeni za volan.
Skoraj nikoli pa se ne govori o spornosti pitja, če je oseba, ki je pijana v stanju pijanosti zelo družabna, zabavna in prav prijetna družba. Ljudje smo si različni in na dražljaje omame reagiramo drugače. V nekaterih prebudi nasilno naravo, v drugih družabno, nekaterim se sploh ne pozna. A vsako prekomerno omamljenje je zgolj beg od nečesa in iskanje tistega kar nam manjka.
Posebno poglavje pri alkoholu so seveda najstniki, kajti njihovo pitje je stvar najstniške razposajenosti, uporov staršem, prilagajanjem družbi…že nečemu, ker najstnik to počne in je normalno.
Pri najstnikih alkohol »težava«, ko presežejo zaželeno vedenje staršev
Starši se največkrat pritožijo in obiščejo pomoč, ko njihov priden, vzoren, odgovoren otrok postane najstnik, ki ne pozna ne reda, ne spoštovanja, ne odgovornosti, je vsak vikend močno vinjen in ga najdejo na urgenci. Zdi se, da ne spoštuje nič in nikogar. Na življenje gleda kot na skupek zabav, nereda, neodgovornosti, svobode in zabušavnaja. Šola je zgolj stavba v katero gredo včasih pogledat, če jih se še kdo spomni. Idole iščejo v ljudeh, ki so dosegli bogastvo po ilegalni poti.
Najstnike se ne da vzgajati
Iskati krivca za to je brezpredmetno. Tu ni lahko ne staršem, ne najstnikom. Starši se trudijo, iščejo več ali manj konstruktivne rešitve in načine kako ukrotiti te »zveri«. Največkrat naredijo napako, ker skušajo najstnike vzgajati. Prepozno! Starši ga lahko samo vodijo. Največ bodo naredili, če bodo svojim otrokom dajali ljubezen, jim prisluhnili, jih spoštovali, dali občutek pripadnosti, zaupanja, bili dosledni, jim postavljali meje in bili sami zgled. Ravno na zadnjih treh komponentah starši padejo. Biti dosleden je bitka s samim sabo. Težko je biti vse skozi previden, paziti na izrečeno, se držati vsega dorečenega. So le ljudje. Ni lahko, a je nuno. Vsak »spodrsljaj« je v očeh otroka priložnost, da dokažejo, da nimajo starši prva in da izzovejo novo bitko z mlini na veter. Postavljanje mej se zdi umetnost, saj zdajšnja mladina nima več vrednot, ki so bile včasih. Zdajšnji najstniki so na novo postavili hierarhijo vrednot, ki je predvsem nerazumljiva.
Starši z dobrimi nameni tlakujejo pot v pekel najstnika
Edina meja, ki vzdrži, je meja institucij, ki jo ponavadi prekršijo starši sami, potem se pa zgražajo nad njihovim delom. Redko kdo podpiše, da lahko otroka izključijo iz šole, ali celo lastnega otroka prijavi na policijo. Prav tako ne zaklenejo otroka ven, ker jih je strah, da se ne bo več vrnil domov. Starši se vse preveč bojijo centrov za socialno delo, govoric in nenazadnje reakcij samih najstnikov.
Starši naj bi polagali račune otrokom?
Biti zgled je najtežje, saj se zdi skrajno neumno, da moraš kot starš enemu mulutu polagati račune za svoja dejanja, paziti na svoje vedenje. Navsezadnje so starši odrasli in smejo početi odrasle stvari. V popolnem svetu že mogoče, a ob najstniku žal ne in je potrebno paziti na svoje vedenje še bolj kot pri majhnem otroku. Popolnih staršev ni, so pa več ali manj dobri in vse se trudijo tako ali drugače za dobrobit otrok.
Najstniki so na razpotju
In najstniki…ti so nekje vmes. Vedo, da niso več otroci, a tudi odrasli še niso. Predvsem so zmedeni. Ne vedo kaj želijo, kam gredo, kam spadajo, kdo so… V vsem se iščejo in vsi nekaj od njih želijo. Njihovo vmesno stanje lahko primerjamo z igranjem lota. Želiš zadeti sedmico, a listka nočeš vpisati. Tako najstniki želijo biti odrasli – sedmico, a ne želijo odgovornosti, resnosti in reda – vpisati listka. To je zanj bistveno preveč in pretežko. Zato rabijo dobro vodstvo, preklemansko potrpežljive starše, ki znajo biti prijatelji, terapevti, učitelji, svetovalci, sovražniki, starši in voditelji v eni osebi, ter starše, ki ne dovolijo, da se jim svet ustavi. Zbrati morajo toliko moči, da živijo lastno življenje in pustijo najstnike, da se oglasijo na njih, ne da jih na silo želijo dati v kolute, ki so jih sami postavili.
Alkoholik nastaja dolgo časa
Alkoholik ne postaneš čez noč, ampak je pot, ki privede do tega dolga in ima svoj izvor v družini. Zato je toliko bolj pomembno, da se otroka v pitju zaustavi na primeren način že v najstniških letih. Družina je tista temeljna struktura, v kateri in po kateri nastaja človekov jaz in njegova psihična struktura. Otrok se razvije v odnosu s starši in drugimi družinskimi člani ter med njimi oblikuje svojstveno podobo. Ravno v družini je tisti prostor, kjer otroci spoznajo in se naučijo vseh vrednot in odnosov, ki jih izoblikujejo, je prostor, kjer se naj bi zavedali kdo so, kaj hočejo, od kod prihajajo in kam gredo. Morali bi se naučiti kaj je zanje dobro in kaj slabo, kaj je varno in kaj nevarno ter kaj je tisto kar jih bo vodilo skozi življenje. V družini se odigravajo najpomembnejše zgodbe. To je kraj, ki je zaznamovan z najsilovitejšimi doživetji, ki za vselej vtisnejo svoj pečat na vse člane družine. V družini se naučimo osnovnih oblik obnašanj, v družini prvič začutimo globino intimnosti, pripadnosti, ljubljenosti, hotenosti, želenosti … K temu temeljnemu izkustvu se vedno znova vračamo, saj nas ravno čutenje in mišljenje, ki ga ustvarja primarna družina, določa v vsem našem poznejšem ravnanju. Na osnovi temeljnih izkustev v družini bomo pozneje iskali sorodna izkustva v vseh pomembnejših odnosih v življenju.
A nikoli ne pozabiti, da alkoholik ne postane vedno nekdo, ki je odraščal v družini, kjer je bil alkohol stalnica, ampak vsi tisti, ki v najstniških letih ob sebi niso imeli vodnika, ki jih je popeljal v svet odraslosti na primeren način. Vsekakor je ravno najstniško obdobje prva stopnica, ki te popelje ali v svet prekomernega pitja, ali t.i. zmernega pitja, čarobna palička je v rokah staršev.
Alenka Gabrovec
