Irena Ule: Želim si, da bi začeli spoštovati delo, pa naj bo kmet, delavec, snažilka ali direktor

Ireni Ule je bilo kmetijstvo položeno v zibelko. Oče je bil zaposlen v rudniku, mama pa je pridno delala doma na mešani kmetiji. Irena Ule je po osnovni šoli na Izlakah, zaključila Trboveljsko gimnazijo in pot nadaljevala na Univerzi. Ker se ji je oče v njenih gimnazijskih letih ponesrečil, ter žal postal invalid, je študij opustiti, se zaposlila in skrbela, da je bila kmetija obdelana. Po poroki ji je pri tem pomagal mož in njegovi bratje. Je mati dveh otrok, Andreja in Anite. Ko je bil Andrej star 11 mesecev, ji je umrla še mati, tako, da je ob majhnem otroku še sama skrbela za nepokretnega očeta. Kombinacija dela v službi, na dveh kmetijah, skrb za družino in še nepokretnega očeta 26 let, je bilo vsekakor naporna. Tega zagotovo sama ne bi zmogla, zato je neizmerno hvaležna možu, otrokoma in vsem, ki so ji priskočili na pomoč. V vsem tem času je redno hodila v službo in našla tudi čas za skrite želje – delovanje na področju kulture. Tako je prepevala osem let v zboru Vesna, že 15 let vodi PS Klasek. 26. let je tudi igrala v amaterski igralski skupini na Izlakah. Je predsednica Društva kmetic, žena in deklet na podeželju Izlake – Mlinše – Kolovrat, predsednica Društva dobrote treh dolin. Že 16 let deluje tudi na državnem nivoju pri Zvezi kmetic Slovenije, kjer je od leta 2006 predsednica. V okviru tega je vključena v več delovnih skupin tako na MKGP in KGZS. Je članica posvetovalnega organa ministra za kmetijstvo – Svet za kmetijstvo. Prav tako je članica komisij, kjer se ukvarjajo s kmetijsko politiko po 2020.

Od malih nog je želela ostati na kmetiji, saj meni, da je na kmetiji veliko izzivov. Kmetijstvo spremlja s srcem in ji je hudo, če vidi, da kmetice nimajo zadostnih pravic, da ne smejo od doma… Ves čas si prizadeva, da bi bil poklic kmetovalk priznan in cenjen, prizadeva si, da bi bili podeželani in meščani bolj povezani, prizadeva si, da bi lahko ponudili in uporabljali lokalno pridelano hrano…

Ob vsem tem delu, ki ga nikoli ne zmanjka in je kot pravite izziv, ste se še odločili, da kandidirate za svetnico. Zakaj takšna odločitev?

Kljub temu, da mi primanjkuje časa, se mi zdi, da bi lahko tudi na lokalnem področju pomagala iskati rešitve za naše manjše, hribovske kmetije. Sedaj so še skoraj vse obdelane, a poskrbeti bi bilo potrebno za naprej. Žal je tudi na našem področju že marsikatera kmetija zaprla vrata.

Kmetijstvo je del vašega življenja, to ni skrivnost. Kaj bi se po vašem mnenju še lahko naredilo na področju kmetijstva v Zagorju, kaj bi se nujno morali postoriti/spremeniti, na kaj vsi pozabljajo?

Res je, povezana sem s kmetijstvom. Poznam razmere po Sloveniji. In odnosi do kmetov, kmetic in kmetovanja so zelo različni. Mislim, da je naša zgodovina bila slabo naklonjena kmetijstvu. Tako smo se morali ves čas iskati priznavanja. Nimamo ravno dobrih pogojev tu pri nas, a vendar je prav, da se posvetimo temu, kar pač imamo. Ja, namigujem na živinorejo, saj je za ostale panoge manj pogojev. Kdor pa jih ima, pa je prav, da jih izkoristi. Na naše kmetije bi moralo priti novo znanje, kar ne pomeni, da bi delali v smeri pogojev, nikakor ne bi smelo veljati, da kar je zgradila sedanja generacija, je vse zanič. Tudi mi smo prejeli kmetije od prednikov, tudi mi smo bili mladi, in takrat nam marsikaj ni bilo všeč. Mladi človek ima želje in sanje. In prav je tako. Starejši pa imajo izkušnje. Prepričana sem, da je kombinacija tega najbolj uspešna. Želela bi si, da bi lahko kmetje pridelovali, potrošniki uporabljali doma lokalno hrano. Prisegam na pošten odnos. Izdelek prodaš in ko človeku lahko pogledaš v oči, pomeni, da si mu ponudil tisto pravo. Če izdelek prihaja od daleč, jaz nisem prepričana, da je tako. Pozabljamo na to, da če kupujemo od domačih kmetov, posredno poskrbimo, da je naša Zagorska dolina (s hribi) negovana in obdelana. Skrbimo za to, da ni dolgih prevozov, tako se obnašamo ekološko (kar je danes zelo pomembno). Kar malo čudno je, ko izveš, da mleko vozijo iz Ljubljana, pri nas v Zagorju pa kmetje oddajamo mleko v Ljubljano (v mlekarno). Pri tem razmišljanju je nekaj narobe.

Ste tista oseba, ki stoji za podelitvijo naziva kmetice leta in le to vedno organizirate v Zagorju in s tem mestu dajete še poseben pridih. A če se ne ustaviva samo pri kmečkih ženah, kako vidite vi vlogo ženske v Zagorju? Kje bi morale biti še bolj aktivne?

Izbor kmetice leta je ena najpomembnejših dogodkov, promocije podeželja in seveda kmetice , ne le tiste, ki je izbrana, ampak slovenske kmetice. Res ta prireditev že nekaj let poteka v Zagorju. Iz več razlogov. Naša lokacija je skoraj središče Slovenije, imamo zelo primerno dvorano in tudi meni je veliko lažje, ker poznam ljudi, ki mi pomagajo, imamo tudi naklonjenost občine in župana in tako mi stvari boljše stečejo. To je državna prireditev in vesela sem, da tako lahko pokažem kraj, od koder prihajam. Obiskovalke so nad Zagorjem navdušene. Jaz pa s ponosom povem, da sem Zagorjanka. Pa da ne zaidem, ja kmetice na našem področju bi morale biti bolj aktivne. Čisto premalo jih je pripravljeno sodelovati v organih na lokalnem nivoju – KGZ, svoje pridelke bi morale tudi ponuditi, morale bi se boljše povezovati, najti čas za vse to. Nihče ga nima na pretek, a to je nujno, saj ni prav da dovolimo, da drugi odločajo o naših zadevah.…

Ljudem s svojim znanjem lahko daste ogromno, tudi ogromno življenjskih izkušenj imate, tako da marsikaj razumete, a vendar, zakaj bi ljudje izbrali ravno vas?

Katerokoli delo sprejmem, se vedno potrudim, da dobro delam. Želim približati, zbližati podeželje in mesto. Prepričana sem, da je občina uspešna le v sodelovanju, spoštovanju … Če bi me izbrali se bom vsekakor potrudila

Kaj boste spremenili, kaj lahko ljudje pričakujejo od vas?

Želela bi, da bi kmetije ostale obdelane. Da bi bil to prostor za nekaj ljudi, ki bi obdelovali in pridelovali, ter dostojno živeli. Želim si, da bi začeli spoštovati delo: pa naj bo to kmet, delavec, snažilka ali direktor. Edini kriterij pri tem naj bi bilo dobro opravljeno delo. Želim si, da bi mladi lahko ostali v tako lepi dolini, kot je naša.

Zagorjani, če želite med svetniki imeti odločno, odgovorno, vztrajno in srčno žensko, ki se bo borila za vaše interese, je prava odločitev vsekakor na listi SLS (številka 3), pod perferenčno številko 6 – Irena Ule.

Alenka Gabrovec

*Naročnik prispevka je Slovenska ljudska stranka (SLS), Beethovnova 4, 1000 Ljubljana.