V teh dneh je še bolj pogosto mogoče zaslediti besede »zaustavimo nasilje nad ženskami«, navsezadnje je bilo 25.11. mednarodni dan boja proti nasilju nad ženskami. A kljub temu, da se nevladne organizacije trudijo osveščati ljudi o tej temi, se v pogovorih o nasilju nad ženskam še vedno slišim stavek: »Si je že zaslužila!« ali »Kaj pa je tako nora da drži. Ji že paše.«.
Takšne obsodbe je zelo težko razumeti, še posebno, ker je moč na spletu dobiti odgovore in si izoblikovati jasno sliko o vzroku / izgovoru zakaj je tako, zakaj ženska ostaja v nasilnem okolju. Ampak če stopimo korak nazaj, res ni ravno razumljivo, zakaj ženska, ki je žrtev nasilja to trpi? Zakaj takšnega človeka ne prijavi? Ali sploh ve, da to ni prav? Ali res nima kam? Še manj je jasno, zakaj se vrača. Veliko zakajev, veliko odločitev, ki niso razumljive in glavno vprašanje, ali so si res to zaslužile?
Nasilje ni rešitev
Nasilje ne prinese rešitev za probleme, prav tako si ženska (enako otrok) z ničemer ne zasluži nasilja. Priznam, da smo ženske včasih naporne in da znamo »pit kri«, a to še vedno ne pomeni, da so lahko moški nasilni do nas. Podobno bi bilo, če bi lahko opravičili krajo v trgovini z izgovorom, da je izložba izzivala in se ponujala.
Odgovor zakaj ženska dovoli nasilje leži v njenem otroštvu
Razlog, zakaj vseeno nekatere ženske to trpijo je v načinu življenja, ki so ga imele v otroštvu. Če nam je prav ali ne, smo v zgodnjem otroštvu dobili neke vrste čustvene zapise na osnovi katerih izbiramo prijatelje, službo in nenazadnje partnerje. Ob partnerju odigramo ponovno ples čutenj, ki nas je oblikoval v zgodnjem otroštvu. Ta čutenja so nam blizu in so nam varna. Ob njih se počutimo varne in vsemogočne, daje nam smisel, ter nam daje odgovore na vprašanja kdo smo in kaj smo. Ne glede na to, kaj je tisto kar smo dobili v zgodnjem otroštvu, je pa odvisno od nas, kaj bomo s t.i. doto naredili.
Ženska, ki dovoljuje, da partner izvaja nasilje nad njo, je v večini primerov zgolj ženska, ki je nasilje doživela že kod majhna deklica. To pa ne pomeni, da so jo doma tepli, lahko je bila žrtev katerega koli nasilja (psihično, fizično, spolno, ekonomsko…). Iz tega nasilja je kot varno čutenje vzela le strah. In nevede bo iskala partnerja, ki bo znal ta strah prebuditi v njej. Zavestno bo iskala nekaj drugega, a čutenja in telo jo bo usmerjalo drugam.
Krog nasilja je edini razumen način življenja
Sprva, ko je ženska v fazi zaljubljenosti, je vse lepo in prav, a ko to obdobje mine, pride zgolj nasilje in večni krog ponavljanja. Obdobje, ko je vse v redu, kjer so na nek način nebesa, temu sledijo dogodki, ki pripravljajo pot za izbruh – nasilje, in končno nasilje, po njemu pa sledi obdobje umirjanja, ko ženska sliši vse tisto kar želi, kar jo pomiri in dobi zagotovila, da se ne bo ponovilo. Ponovno nebesa in krog je sklenjen in prične se ponovna, enaka pot. Z vsako novo ponovitvijo samozavest in samospoštovanje ženske izginja, dokler ne postane zgolj lutka v rokah moškega, medla slika tistega kar je nekoč bila. Ni ji lahko, ker namesto podpore dobiva zgolj očitke, kako neumna je. Namesto, da bi ji okolica pomagala, da ponovno zgradi lastno samopodobo in dobi dovolj moči, da se bori, dobi le obsojanje in nerazumevanje. Glavna ironija pa je v tem, da sama iz tega kroga ne more, ker rabi pomoč okolice, okolice, ki jo le obsoja. Lahko se obrne na ustrezne institucije, a po navadi to naredi ženska, ko je že prepozno in zahteva preveč. Vsekakor ni samo sama kriva za nasilje in si nikakor tega ne zaslužili.
Če bi bilo več razumevanja in več sodelovanja med institucijami in posamezniki, bi bilo manj teh, ki so žrtve. Definitivno so ženske, ki so žrtve nasilja tiste, ki odločajo same kako naprej. Same se morajo odločiti, če resnično želijo iz tega vzdušja in so pripravljene stopiti na pot, ki bo vse prej kot lahka, a je vredna cilja, ki čaka na koncu. A je težko, če nima podporne mreže in sliši le očitke, da je neumna, ter je sama kriva za to, da je tepena, zlorabljena in razvrednotena. Ne sodite dokler ne poznate celotno zgodno in vedno imejte v mislih dejstvo, da je odločitev za beg iz nasilja, odločitev za nekaj novega, neznanega. Podobno kot bi vas nekdo poslal v afriško domorodno pleme in pričakoval, da boste samo skočili.
Alenka Gabrovec
