Prisilne poroke, množična posilstva, množični grobovi, delo otrok in podobno – v mnogih delih sveta človekove pravice niso upoštevane, čeprav veljajo za vse ljudi enako, ne glede na starost, barvo kože, izvor, spol in religijo. Mednarodni dan človekovih pravic, ki si ga je potrebno zapomniti, se vsako leto praznuje 10. decembra.
Generalna skupščina Združenih narodov (ZN) je točno pred 70 leti 10. decembra 1948, v Parizu razglasila Splošno deklaracijo o človekovih pravicah. 10. decembra tako vsako leto beležimo dan, znan tudi kot, Dan človekovih pravic.
Od takrat se mednarodni dan človekovih pravic vsako leto spominja na sprejetje prvega globalnega dokumenta o človekovih pravicah. Kmalu po koncu druge svetovne vojne so se ZN dogovorili o katalogu temeljnih pravic, ki naj bi veljal enako za vse ljudi, ne glede na spol, narodnost, politično prepričanje ali vero. Dokument je vseboval naslednje človeku dodeljene pravice:
- Ekonomske pravice:
Pravica do dela, pravica do pravičnih in ugodnih delovnih pogojev, svoboda sindikata.
- Socialne pravice:
Varstvo družine, varstvo materinstva, zaščita otrok in mladostnikov, pravice do socialnega varstva, ustrezen življenjski standard, prehrana, oblačila, stanovanje, zdravje, voda, sanitarije.
- Kulturne pravice:
Pravica do izobraževanja, udeležba v kulturnem življenju in varstvo intelektualne lastnine.
Človekove pravice bi morale pozitivno vplivati na vsako človeško življenje na svetu. Zaradi dejstva, da ta cilj še ni dosežen, organizacije za človekove pravice, na ta dan z raznimi prireditvami poudarjajo to nepravilnost.
Vsako leto se na Dan človekovih pravic izbere drugačna tema, na primer versko ali politično preganjanje, diskriminacija žensk, delo otrok ali diskriminacija ljudi zaradi njihove barve kože. V letošnjem letu je izbrana tema – prepoved diskriminacije. Dan človekovih pravic podeljuje tudi nagrade, kot so Nobelova nagrada za mir, Nagrada za človekove pravice in Saharova nagrada za svobodo misli ter nagrada EU za človekove pravice. V kontekstu dneva ZN še naprej poudarjajo, da mora biti vsak dan, Dan človekovih pravic.
Človekove pravice so prirojene, vsi ljudje bi morali biti svobodni in enako dostojanstveni. Poleg tega se ne bi smelo razlikovati med barvo kože, bogastvom, raso, spolom, vero, prepričanjem, izvorom ali čem drugim.
Na dan človekovih pravic je vsakdo pozvan, naj preveri, ali se spoštujejo človekove pravice v njegovem neposrednem okolju. Kršitev človekovih pravic ZN se pojavi na primer z diskriminacijo, prisilo, nadlegovanjem in podobnim. Poleg tega bi se morali vsi naučiti, kako ravnati s človekovimi pravicami v drugih delih sveta. Neenakopravne pravice žensk in moških, verska preganjanja ali suženjstvo so pomembna vprašanja pri delu organizacij za človekove pravice.
V bistvu je danes mogoče reči, da se v industrializiranih državah civilne in politične pravice pogosto obravnavajo kot edine »prave« pravice. Veliko nas svoje gospodarske, socialne in kulturne pravice sprejemamo za samoumevne. Vendar, ko pogledate države, v katerih je revščina, lakota ali razseljenost bolj prisotna, se človek kaj hitro zave, kako pomembno je delati na ohranitvi teh osnovnih človekovih pravic.
Ko ostali svet na dan 10. decembra »praznuje« dan človekovih pravic, so nekateri ljudje, denimo v Indiji, vključno z muslimani, kristjani in ženskami (vseh veroizpovedi) še naprej izpostavljeni telesni, psihični in spolni viktimizaciji hindujskih radikalov. V današnji Indiji je varnost žensk in mladoletnikov postala izredno resna težava.
Težave kršitve človekovih pravic v Indijskem Kašmirju – IHK (Kašmir je nemirna dežela na jugu Himalaje, ki je danes politično razkosana med Pakistan in Indijo) se vsakodnevno dogajajo, Kašmirski muslimani, ki so vedno v slabšem položaju pa so v rokah okupacijskih sil, deležni nečloveškega trpljenja. Od leta 1947 je na tisoče Kašmircev dalo svoje življenje, med iskanjem svobode pred nezakonito okupacijo Indije. Količine mučenja, ubojev in posilstev, ki so jih na Kašmirju povzročile indijske oborožene sile, pričajo o indijskem neupoštevanju človekovih pravic.
V današnji Indiji muslimani niso edini subjekt, katerega pravice se kršijo; ženske se že od nekdaj žrtvuje in zlorablja. Zaskrbljenost zaradi posilstva in nadlegovanja je pogosta. Samo v letu 2017 je bilo prijavljenih 47 000 takih primerov. V primerjavi s 35 000 prijavljenimi primeri v letu 2016, lahko opazimo, da je tovrstnih primerov vedno več.
Leta 2018 je v Indiji tudi vse več spolnega terorizma zoper mladoletnikov – tako deklicam kot dečkom. Nekaj tednov nazaj je 13-letno hindujško dekle v indijski zvezni državi Tamil Nadu obglavil moški višje kaste – zgolj zaradi zavračanja spolnosti. Še bolj grozljiva je zgodba osemletnega dekleta, ki je bila ugrabljena, zaklenjena v tempelj, večkrat posiljena in pretepena do smrti. Kdo lahko pozabi grozljivko »Chennai Horror« julija letos, ko je 18 moških, sedem mesecev posiljevalo 11-letno dekle.
Nedavna poročila svetovnih organizacij za človekove pravice; UNHCR, OHCHR, HRC in OIC-IP HRC, so nedvoumno pokazala brutalnost Indije. Sovražnost na nedolžnih Kašmirih in stanje človekovih pravic v zasedeni dolini se z vsakim dnem premika na slabše. Zelo žalostno bi bilo, če svetovne organizacije za človekove pravice, ne bi naredile nič za preprečitev tovrstnih dogajanj v manjšinskih veroizpovedih in pri ženskah v Indiji ter pomagale iskalcem svobode okupirane doline Kašmirja.
Marko Vidrih