Digitalizirano gospodarstvo: Zdaj je pravi čas za sproščanje tehnologije

Digitalna in komunikacijska tehnologija je trenutno v polnem teku. Do leta 2030 se ocenjuje, da bo 8 milijard ljudi in 25 milijard pametnih naprav povezanih z enim ogromnim omrežjem. Ta dinamičnost ponuja inovacije in učinkovitosti za začetek produktivnosti, da bi zagotovila močno, trajnostno in vključujočo rast. Vendar pa je takšna prihodnost zahtevna in moteča ter bi lahko poglobila socialne in gospodarske razlike. Države udeleženke na nedavno sklenjenem letnem zasedanju Mednarodnega denarnega sklada (MDS) – Skupine Svetovne banke na Baliju morajo začeti delati takoj.

Pri oblikovanju digitalnega gospodarstva za bolj vključujočo gospodarsko rast je treba upoštevati vsaj tri strateška vprašanja

Prvič, s povezovanjem ljudi s cenovno dostopno in zanesljivo infrastrukturo. Omejitve dostopa in učinkovite uporabe digitalnih tehnologij običajno vključujejo določeno kombinacijo pomanjkanja kakovostne in dostopne infrastrukture. Visoki stroški in slab dostop do financiranja manjših podjetij za razvoj digitalnega ekosistema bodo odgnali potencialne vlagatelje, s čimer bo digitalna tehnologija postala dostopna samo določeni skupini ljudi v državah po svetu.

Te ovire je mogoče zmanjšati z izvajanjem celostnih digitalnih strategij za izboljšanje konkurence na digitalnih trgih in izboljšanjem dostopa do interneta za prikrajšane skupine ali ljudi na podeželskih območjih, vključno z lokalnimi malimi in srednje velikimi podjetji (MSP). Zagotavljanje odprtosti interneta in čezmejnih podatkovnih tokov je nujno za zagotovitev dostopa do informacij med prebivalstvom.

Glavne ovire za omrežja in storitve za visoke hitrosti vključujejo značilnosti infrastrukture, če jo nadzira monopol, kar lahko ovira vstop na trg. To pomeni, da lahko ponudnik infrastrukture določi stroške in tarife strankam na določenem območju.

Drugič, s spodbujanjem državljanov s spretnostmi in zadostnim izobraževanjem pomagati ljudem, ki jih tehnologija razseljuje ter najti nova sredstva dohodkov. Morali bi biti oboroženi z digitalno pismenostjo, računanjem, reševanjem problemov in osnovnimi informacijsko-komunikacijskimi veščinami ter s socialnimi in čustvenimi veščinami v digitalnem okolju; vse te spretnosti so potrebne za uspeh v digitalnem gospodarstvu. Prav tako bi morali lastniki podjetij in delodajalci podpirati vseživljenjsko usposabljanje, da bi izboljšali znanje delavcev in tako dosegli tehnološki napredek.

Končno digitalno gospodarstvo potrebuje izboljšano digitalno infrastrukturo in pravni okvir. Ker se regulativni okviri pogosteje razvijajo počasneje kot digitalizacija, zakoni iz 20. stoletja običajno vodijo 21. stoletje, digitalizirana gospodarstva in družbe – kar se odraža v nemirih in sporih v zvezi s spletnimi prometnimi aplikacijami v mnogih državah. Od tod skrbi, da bi organizacije in potrošniki izgubili koristi in priložnosti. Poleg tega se soočajo z nezadostno zaščito in večjo negotovostjo.

In tretjič, države udeleženke na nedavnem srečanju svetovnega odbora MDS bi zato morale pregledati svoje pravne in regulativne okvire in jih po potrebi posodobiti, da bi zagotovile njihovo učinkovitost v hitro spreminjajočem se tehnološkem okolju.

Eno od pomembnih pravnih področij, na katera vpliva digitalizacija, je konkurenca. Digitalne informacije so na nekaterih trgih najpomembnejša konkurenčna sredstva, zato so potrebni različni pristopi k tržni moči in opredelitvi različnih trgov ter večji poudarek na mednarodnem sodelovanju in usklajevanju med nacionalnimi organi za konkurenco. Digitalizacija spodbuja večjo konkurenco na različnih trgih storitev in izdelkov, tako na mednarodnem kot v domačem okolju.

Digitalizacija je uničila geografske tržne meje z olajšanjem vstopa in rasti spletnih dobaviteljev in trga, kot v primerih Traveloka, Tokopedia in Amazon. Vlade bi morale razmisliti o posodabljanju zakonov in predpisov, ki po nepotrebnem zmanjšujejo privlačnost spletnih platform, vključno z nejasnostjo zakonov in predpisov, davčnimi vprašanji ter zaščito potrošnikov in zasebnikov – udeležencev na spletu.

V Evropski uniji bi morala podjetja prilagoditi svoje poslovne modele, da bodo v skladu z najobsežnejšo uredbo o varstvu podatkov. Uredba o splošni zaščiti podatkov je začela veljati maja letos. Vse vlade bi morale nedvomno oblikovati trdne politike in prakse za reševanje digitalnih tveganj varnosti in zasebnosti, ne da bi ovirale potencial digitalnih platform.

Ker imajo nekatere države udeleženke na srečanju na Baliju politiko lokalizacije podatkov, bi bilateralni ali večstranski sporazumi državam udeleženkam pomagali ustvarjati in izboljševati digitalne storitve za svoje državljane, ne da bi pri tem ovirali inovacije in izum. Države bi lahko začele razmišljati tudi o mednarodnih dogovorih o učinkoviti zasebnosti in varstvu podatkov v različnih jurisdikcijah, digitalnih pretokih podatkov po vsej državi, vključno z nacionalnimi strategijami zasebnosti, ki spodbujajo interoperabilnost med okviri. Lahko bi raziskali priložnosti za krepitev sodelovanja in mednarodnih dogovorov, ki spodbujajo večjo izmenjavo digitalnih informacij.

Tak mednarodni sporazum in strategije bi morali vključevati prožnost, ki je potrebna za izkoriščanje digitalnih tehnologij v korist vseh ljudi. Na primer, okvir varnega pristana, ki ureja pretok podatkov med Evropsko unijo in Združenimi državami, prav tako poudarja, kako so tokovi podatkov pomembni za MSP v regijah.

Zdaj je skrajni čas, za podporo glavnega načrta za upravljanje digitalnih podatkov, katerega namen je optimizirati ekonomske in socialne prednosti, ki se pričakujejo od digitalne odprtosti. Nujno je spodbujati digitalno zaupanje vseh ustreznih strank in izkoristiti digitalno gospodarstvo za dobro človeštva.

Marko Vidrih