Evro praznuje 20 let: Pogled nazaj in pogled na dvajseti rojstni dan

Evro je bil kot knjižni denar uveden 1. januarja 1999 v enajstih (danes: 19) državah. Trenutno ga uporablja približno 330 milijonov ljudi. Evro je po precej kontemplativnem otroštvu, doživel burno puberteto.

Izviren in obetaven začetek

Pravzaprav je uvedbo evra zaznamoval optimizem, potem ko so politiki in ekonomisti že prej razpravljali o dveh temeljnih vprašanjih, ki so precej sporni: ali so države EU dovolj enotne za skupno valuto? In koliko politične integracije potrebuje skladen denar? Maastrichtska pogodba (uradno Pogodba o Evropski uniji, s kratico PEU), ki je postavila temelje za evro, je določila neodvisnost Evropske centralne banke (ECB), njeno zavezanost stabilnosti cen in prepoved monetarnih javnih financ.

Poleg tega so bili maastrichtski kriteriji oblikovani kot predpogoj za udeležbo v monetarni uniji, vključno z referenčno vrednostjo 3% bruto domačega proizvoda (BDP) za javnofinančni primanjkljaj in 60% BDP za javni dolg. Pakt stabilnosti in rasti pa bi moral zagotoviti, da države upoštevajo smernice, ko se pridružijo evru. V primeru kršitve se uporabljajo tako imenovani postopki primanjkljaja, ki teoretično lahko vodijo do denarnih kazni. To je namenjeno preprečevanju ravnanja »prostih voznikov«, pri katerem je kombinacija skupne monetarne politike z nacionalnimi fiskalnimi politikami ranljiva: država ima lahko koristi od nizkih obrestnih mer zaradi dobre monetarne politike brez lastnega prispevka v obliki dobre proračunske politike.

Mejniki v zgodovini evra

Evro se je takoj začel s padcem: ko so se voditelji držav in vlad leta 1998 na podlagi priporočila Evropske komisije odločili, da bo leta 1999 uvedena skupna valuta, so vključevali ne le devet drugih članic EU, ampak tudi Belgijo in Italijo. Čeprav je bil nacionalni dolg obeh držav približno dvakrat višji od referenčne vrednosti 60% BDP, vlade iz političnih razlogov niso bile naklonjene zavrnitvi dveh ustanovnih članic EU. Pri tem so uporabili diskrecijsko pravico maastrichtskih meril: dovolili so, da se preseže 60%, če se delež dolga »dovolj zmanjša in se dovolj hitro približa referenčni vrednosti«. Po tem precedensu je bilo takrat skoraj nemogoče zavrniti tudi zelo zadolžene Grke, ki so se pridružili EU v začetku leta 2001. To se je evru kasneje grenko maščevalo.

Skoraj brezskrbno otroštvo evra

Najprej pa je monetarna unija prestala brezskrbno otroštvo. Nova valuta je bila stabilna, inflacija je ostala nizka, trgovinski tokovi evroobmočja in finančna integracija sta se povečali zaradi odprave tečajnih tveganj in stroškov izmenjave. Tudi akumulirani javnofinančni primanjkljaji v evroobmočju so v obdobju od leta 1999 do leta 2008 ostali nižji (povprečno pod 2% BDP), kot v prejšnjem desetletju.

Toda povečala se je napetost. Trgi so sprva obravnavali vse evro države, kot enako stabilne in Pakt stabilnosti je le delno uspel nadomestiti to pomanjkanje discipline, kot je pokazal prvi poskusni test: novembra 2003 sta Nemčija in Francija skupaj s svojimi zavezniki, blokirali priporočilo Evropske komisije, ki je predlagala zaostritev postopka v zvezi s čezmernim primanjkljajem. Ker odločitve o teh postopkih nosijo finančni ministri, se potencialni grešniki obračajo na sedanje grešnike.

Poleg tega so v državah, kot je Italija, nižja gospodarska rast in nizke rasti produktivnosti povzročile relativno visoko inflacijo, ki je zmanjšala njihovo konkurenčnost. Španija je po drugi strani imela nizke realne obrestne mere, ki so prispevale k nepremičninskemu balonu zaradi visoke nacionalne inflacije in enotne denarne politike v celotnem evroobmočju. V monetarni uniji pa se izguba konkurenčnosti ne more prikriti z devalvacijo. Prenos plačil je omejen le na EU. Bolj pomembne bi bile strukturne reforme za krepitev konkurenčnosti in čezmejne mobilnosti delovne sile kot mehanizma nadomestil. Obe sta manjkali.

Začetek pubertete

Po finančni krizi leta 2008 so te napetosti izpuhtele in evroobmočje je prešlo v nevihtno puberteto. Ko je Grčija v jeseni 2009 ostro revidirala svoj državni primanjkljaj, so se prejšnji počasni trgi ostro odzvali. Obrestne mere, ki jih je zahtevala grška vlada, so se spomladi 2010 dvignile do točke, ko so zahtevale pomoč.

Aprila 2010 je tedanji grški premier Georgios Papandreou uradno naznanil, da se Grčija prijavlja za finančno pomoč iz držav EU in Mednarodnega denarnega sklada (MDS).

Druge članice evroobmočja so skupaj z Mednarodnim denarnim skladom (IMF) pripravile paket pomoči ad hoc (»za ta namen«). Zaradi pritiskov drugih držav evroobmočja se je pridružil še začasni krizni sklad za evro (EFSF), kmalu zatem pa je sledil še stalni krizni sklad ESM (v letu 2012). Grčija je potrebovala tudi pomoč Irske, Portugalske, Španije in Cipra. Kljub vsemu pa se Grčija postavlja na noge. Razmere v tej obubožani državi se po letih odrekanja, varčevanja, prisiljenih in vsiljenih kompromisov le nekoliko obračajo na bolje. Po skoraj desetletju je Grčija znova dosegla gospodarsko rast, ki je znašala 1,4 odstotka v letu 2017, v 2018 pa naj bi se ta rast še okrepila.

Ti mehanizmi pomoči so nastali zaradi strahu, da mlado evroobmočje ne bo preživelo neurejenih državnih neuspehov. Hkrati pa tvegajo, da bodo oslabile svojo davčno avtonomijo in ublažile pritisk za reformo. Še toliko pomembneje je načelo, da se posojila odobrijo samo proti reformam.

Začetni krog državnega bančništva

Kriza je pokazala tudi začaran krog, v katerem so vlada in banke tesno povezane: reševanje bank je povečalo javni dolg, visoke naložbe v domače državne obveznice pa ogrožajo banke v državah, ki jih je prizadel dolg. Leta 2014 je bila uvedena bančna unija. Začelo se je z nadzornim organom centralne banke za evroobmočje, sledila pa so mu pravila o reševanju bank, ki naj bi zaščitila davkoplačevalce, in skupni organ za reševanje.

Dve premični desetletji

Realna rast bruto domačega proizvoda evroobmočja v %

Evroobmočje je premagalo akutno krizo in posamezne reforme, vključno z bančno unijo in evropskim mehanizmom za stabilnost, ki so jo okrepile, vendar še vedno nedokončano in razdeljeno popeljale v tretje desetletje. Zamisli, ki še vedno ležijo na mizi, od skupne zaščite bančnih vlog in zmanjšanja tveganja v bančnem sektorju do proračuna evra, so vse po vrsti sporne. Jug še naprej zahteva več solidarnosti, Sever pa bolj stremi k trdnosti.

Pomembno vprašanje je, kako lahko skupno monetarno politiko združimo z nacionalnimi fiskalnimi politikami? Še bolj pomembni so mehanizmi za krepitev davčne avtonomije, kot je razvidno iz proračunskega spora z Italijo. Čeprav je bil pakt stabilnosti in njegova oprema večkrat preoblikovan, so pravila mogoče postala preveč zapletena, da bi se izkazala v praksi. Tudi če evro praznuje dvajseto leto, lahko potrdimo, da še ni dozorel.

Marko Vidrih