Zakaj nam embalaža povzroča velike težave?
Pogajalci Evropskega parlamenta in držav EU so se dogovorili o prepovedi plastičnih izdelkov za enkratno uporabo. Posledice bodo najbolj občutili proizvajalci tovrstne embalaže in pa veliko število lastnikov restavracij, ki se trenutno soočajo s težavo alternativ.
V naših oceanih leto za letom pristane na milijone ton plastike. Največkrat zasledimo embalažo, izdelke za enkratno uporabo, ostanke iz kozmetike, izprane delce plastičnih oblačil in podobno. Počasi razpadajoča v vse manjše delce, plastika preplavi celotne otoke, kot preproga prekriva morsko dno in še mnogo več.
Navsezadnje se EU zdaj odziva. Od leta 2021 prepoveduje številne izdelke iz plastike za enkratno uporabo, kot so bombažne palčke za čiščenje ušes, slamice ali posode za hrano in pijačo iz stiropora, za katere obstajajo bolj zelene alternative. To naj bi javnosti prihranilo milijarde evrov nadaljnjih stroškov. V dveh letih jih moramo Evropejci umakniti iz vsakdanjega življenja. Edini predpogoj za tako prepoved je, da so dostopne alternative za zadevne izdelke takoj na voljo.
EU torej prepoveduje plastične izdelke za enkratno uporabo. To je zelo majhen korak, vendar je boljši, kot da se na tem področju ne bi premaknilo nič.
Plastika, ki jo strokovnjaki imenujejo »ekspandirani polistiren« nam bol znan kot stiropor, je eden najbolj razširjenih embalažnih materialov po svetu.
Stiropor pridobivajo s polimerizacijo stirena in dodajanjem pogonskega plina pentan. Izdelujejo ga v naslednjih fazah:
- predekspanzija – kroglice polistirena grejejo z vodno paro tako, da se razširijo oziroma povečajo svojo prostornino;
- vmesno zorenje – ker v predhodnem procesu prihaja do povečanja prostornine kroglic, se z zorenjem oziroma staranjem v silosih zrnca umirijo pred naslednjo fazo obdelave;
- končna sinterizacija – v tem postopku kroglice zvarijo v končni izdelek;
- dimenzijska stabilizacija – skoraj končni izdelek je potrebno še enkrat oblikovati, saj se pri procesu izdelave oblika nekoliko spremeni;
- razrez stiropora – stiropor z vročo žico ali laserjem razrežejo v plošče različnih dimenzij.
Čeprav je za proizvodnjo embalaže iz stiropora potrebnih veliko litrov olja, ni biorazgradljiva in povzroča tudi velike težave pri recikliranju, jo kljub temu podjetja cenijo, ker je poceni, lahka in hkrati stabilna. Poleg tega ohranja vsebino toplo ali hladno. Številne restavracije zato dostavljajo hrano v takšnih posodah.
Vsebina stiropora v celoti redko doseže naravo. Problem je v surovinah. Majhne kroglice, skupaj lepljene pri izdelavi se druga z drugo ne spajajo popolnoma in se zato lahko relativno enostavno ločijo ena od druge. Te kroglice nato vstopijo v okolje in pristanejo denimo v rekah ali oceanih, kjer se nikoli ne razgradijo.
Težave z recikliranjem
Drobljen polistiren povzroča velike težave tudi pri obratih za reciklažo. Kroglice se odtrgajo nato pa se prilepijo na druge izdelke in so v sortiranju komaj ločene od ostalih plastičnih materialov. Inženirji po svetu pri iskanju naprednih rešitev za embalažo opozarjajo, da je penast polistiren ena izmed najhujših alternativ.
V zadnjem času se na odlagališčih opazi, v kolikšni meri kroglice stiropora preprečujejo učinkovito recikliranje. Zato je spodbuda EU pravilna. Vendar pa obstaja tudi problem prevelike količine ostale embalaže za enkratno uporabo, ki je v glavnem posledica povečanja obsežnih dostavnih storitev. Zaenkrat je s strani EU prepoznana težava le v embalažah za enkratno iz stiropora.
Raztopine iz kartona
Podjetja, ki se ukvarjajo z proizvodnjo embalaž in pakiranjem, restavracijam ponujajo številne alternative. Te pa so običajno narejene iz papirja ali kartona in pogosto tudi s plastičnimi elementi.
Problem s papirno alternativo
Njihova proizvodnja zahteva veliko energije, vode in kemikalij. Podobno je z bolj trajnostnimi materiali, kot so les, bambus ali juta (vlakno).
Te alternative se izplačajo samo, če se uporabijo večkrat, kar pa denimo pri restavracijah, ki na dom dostavljajo hrano, preprosto ni predvideno. Najbolje bi bilo, če bi prišlo do celostnih rešitev za ponovno uporabo, vendar bo za to potrebno narediti kaj več, kot le prepovedati embalažo za enkratno uporabo. Problem zagotovo potrebuje višjo družbeno zavest. Postati bi moralo normalno oziroma navada, da od doma vzamete svojo embalažo in lastno vrečko, ko se na primer odpravite v trgovino.
Sprašujemo se, zakaj niso prepovedane plastenke za enkratno uporabo? Zakaj ni prepovedane veliko nepotrebne plastične embalaže? Kaj pa države, kot so Filipini ali Indonezija, pri katerih zelo veliko plastičnih odpadkov konča v morju?
Res je, da je novi zakon EU le majhen korak k ohranjanju oceanov. Toda bolje majhen korak naprej, kot mirovanje ali nazadovanje. Če bi čakali, da se pridruži ves planet, nikoli ne bi začeli z varstvom okolja in podnebja. Sorazmerno bogate države, kot so evropske, si lahko privoščijo biti zgled ostalim.
Veliko ljudi bo občutilo prepoved plastičnega jedilnega pribora ali slamic. To naj bi industrijo spodbudilo, da iste stvari proizvaja iz manj okolju škodljivih materialov. Zamisli je dovolj. Na primer, podjetja plastiko zamenjuje s snovjo iz alg.
Predvsem pa poteza EU kaže, da uničevanje okolja ni neizogibno. Druge države bodo morale slediti, saj je človeštvo v nasprotnem primeru obsojeno na katastrofo. Danes mikroplastiko najdemo tudi v pitni vodi in hrani, škoduje vsem nam, najbolj pa trpijo ribe in morski sadeži ter oceani, iz katerih v osnovi izhaja življenje.
Marko Vidrih