Si naš kmet zasluži vzpodbudo za delo na svoji hribovski kmetiji?
Kmetovanje nas preživlja – v taki in drugačni obliki. To je dejstvo, ki se ga premalokrat zavedamo tako pridelovalci kot potrošniki. Večino hrane dobimo v trgovskih centrih s poreklom, ki je daleč od lokalnega, na naše kmete pa se spomnimo takrat, ko bi jim radi očitali nove traktorje, priključke in visoke subvencije. Pa je res vse tako enostavno?
Skozi zgodovino so se sistemi kmetovanja zelo spreminjali – podobno kot industrija. Pa vendar je kmetijstvo še najbolj povezano z velikostjo populacije ljudi. Nekontrolirana potrošnja hrane ter nenasitnost in želja po eksotičnem hranjenju je prisilila kmetovalce, da se intenzificirajo in s tem poskušajo znižati stroške pridelave.
Intenzivno kmetovanje ima kar nekaj prednosti, prav tako pa tudi slabosti.
Prednosti so, da je lahko pridelek na isti ali celo manjši enoti pridelovalne površine višji. Pomeni tudi to, da se lahko pridela hrano, ki je bolj raznovrstna za človeško konzumacijo. Za razliko od tradicionalnega in ekstenzivnega kmetovanja se pri intenzivnemu doseže, da so končne cene pridelkov in izdelkov nižje. Kljub temu, da se mogoče pri intenzivnem kmetovanju na prvi pogled zdi, da je možno uporabiti več različnih vrst aktivnih snovi in pripravkov, ki so namenjeni za varstvo rastlin pred škodljivimi organizmi in zatiranje nezaželenih rastlin (fitofarmacevtska sredstva), je njihova uporaba veliko bolj kontrolirana kot pri ekstenzivnem kmetovanju. Intenzivno ima predvsem negativen prizvok. Hitro si lahko zamišljamo slabšo higieno in slabše pogoje pri prireji živali, povečano rabo hormonov in fitofarmacevtskih sredstev, končni pridelek je lahko slabše kakovosti. Problem je tudi to, da so kmetje, ki kmetujejo na tradicionalen način vedno manj konkurenčni.
Je pridelava v Sloveniji intenzivna? Glede na ostale evropske in tudi svetovne države, kjer je kmetovanje bolj razvito, ima naš kmet precej unikatne pogoje dela.
V primerjavi z Evropo so kmetije pri nas izjemno majhne – povprečna kmetija v EU ima namreč kar štirikrat več obdelovalnih površin, na posamezni govedorejski kmetiji redijo v povprečju šestkrat več govedi kot na slovenskih kmetijah.
A vendar bi slovenski potrošniki radi kupovali pridelke in izdelke najboljše kakovosti, pridelane za sosednjim ovinkom, seveda nizkih cen, predvsem pa od kmeta, ki ne jamra in ne dobiva subvencij. V slovenskih razmerah kmetovanja je to utopija.
Slovenski kmet kmetuje na hribovitem terenu, obdeluje majhne površine, ima razdrobljene parcele, ki so pogosto težko dostopne. Intenzivnost pridelave je nizka. Take težke razmere so za ohranjanje narave praktično ugodne. Hribovitost in manjša obremenjenost okolja s kmetijsko pridelavo predstavlja prednost, ki je v drugih državah Evrope manj izrazita. Okolje je pri nas manj degradirano, razgibanost različnih habitatov pa vsekakor pripomore k večji biotski pestrosti.
Kmetije v Sloveniji še kljubujejo težkim razmeram. Pri nas je malo zemlje, za katero bi lahko rekli, da ni na območju, ki je bolj zahtevno.
Kot piše Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano v Programu razvoja podeželja RS za obdobje 2014-2020 v Sloveniji skoraj 90% površine leži na nadmorski višini nad 300 m, ravninska območja v obliki sklenjenih dolin in kotlin pa predstavljajo le slabih 20% vsega ozemlja. Posledica pestrih naravnih razmer neposredno vpliva na razpršeno poselitev in veliko število majhnih naselij. Območja z omejenimi možnostmi za kmetijsko dejavnost (OMD) pokrivajo kar 86,3% celotnega ozemlja države, od tega kar 72,4% predstavljajo hribovsko-gorska območja.
Po Pravilniku o razvrstitvi kmetijskih gospodarstev v OMD se deli zahtevnejša območja v naslednje skupine: gorsko območje, območje z drugimi naravnimi omejitvami in območje s posebnimi omejitvami.
Hribovska in gorska območja (HGO) so tista, za katere je značilna precejšnja omejenost uporabe kmetijskih zemljišč. Omejujejo jih visoke nadmorske višine, zaradi katerih je skrajšana vegetacijska doba, prav tako pa je nabor kultur, ki uspevajo na višjih območjih, zelo zmanjšan. Omejuje jih še izbor ustrezne mehanizacije, ker so taka območja zelo strma. Območja s posebnimi omejitvami (PO) so geografsko enotna območja, kjer je potrebno nadaljevati s kmetijsko pridelavo zaradi ohranjanja okolja, vzdrževanja podeželja in varstva turističnega potenciala. Na takih območjih so stalnica visoke vode, kraški pojavi, redno pojavljanje burje ali zemeljskih plazov. Taka območja najdemo ob reki Krki, na Ljubljanskem barju, matičnem Krasu, območjih z močno burjo, erozijskih območjih, kot so Goričko, Slovenske gorice, Dravinjske gorice ter Kozjansko. Druga območja (DO) se nahajajo na področju Bele in Suhe Krajine, kjer grozi opuščanje rabe zemljišč in je nadaljevanje kmetijske dejavnosti nujno za ohranjanje podeželja.
Čemu naj bi torej služil denar, ki ga država namenja takim območjem, kjer je kmetom težje preživeti naravno? Izravnalna plačila kmetom služijo kot nadomestitev izpada dohodka in dodatnih stroškov, ki nastajajo zaradi težkih pogojev kmetovanja. Kmetje imajo na teh območjih namreč veliko višje stroške in izrazito nižje pridelke v primerjavi s kmetovanjem izven območij OMD.
Podpora se izplača v obliki nepovratne finančne pomoči kot plačilo na hektar obdelane zemlje. Ne dobijo pa vse kmetije enakega nadomestila. Med sabo se ločijo po posameznih tipih kmetij: gorsko višinske kmetije, planine, strme kmetije, kraške ter gričevnato hribovske kmetije in kmetije z drugimi omejitvami. S strani države so skrbno določeni pogoji, pod katerimi se kmetija lahko uvrsti med posamezna OMD območja in pod katerimi prejme finančno pomoč.
Da slovenski kmetje sploh še vztrajajo na OMD območjih, je pomembno tudi s stališča ohranjanja krajine.
Z obdelovanjem površin se zagotovi produktivno sposobnost samooskrbe slovenskega prebivalstva ter prepreči, da bi s slovenskega podeželja odhajalo vedno več ljudi. Še več. Da se površine ne zaraščajo, ni pomembno zgolj z vidika, da je to lepše za naše oko. Obdelana zemljišča so tudi eden izmed ukrepov, ki pripomorejo k varstvu pred naravnimi nesrečami in povečujejo biotsko pestrost.
Pomoč države s svojimi plačili za raznorazne ukrepe je tako ena izmed edinih možnosti, tako rekoč nuja, da bi tradicija kmetovanja v Sloveniji še obstala in vsekakor ni potuha slovenskemu kmetu, kot je še vedno prevečkrat možno slišati, ko nam vnovič pod okno prismrdi polna prikolica gnoja bližnjega kmeta.
Andreja Grobiša