Sebastian Gorka: Razlika v delovanju socializma in svobodnih trgov v resničnem svetu

Če bi bila prihodnost naroda odvisna od logike, bi konzervativci imeli zelo enostavno delo.

Pravzaprav ne bi bila potrebna nobena razprava. Pri izbiri med dvema konkurenčnima modeloma, ki nam jih je dala judovsko-krščanska civilizacija, s socialističnimi argumenti za »veliko vlado« na eni strani in tržno usmerjenim sistemom, ki daje prednost svoboščinam posameznika nad pristojnostmi države na drugi strani, ne bi bilo nobenega tekmovanja.

Pravzaprav, formalno do tekmovanja sploh ni moglo priti, saj je bil samo eden od teh modelov kadarkoli realiziran v resničnem svetu, v katerem živimo.

Adam Smith, Friedrich Hayek, Ludwig von Mises in Milton Friedman so morda imeli brezhibne ideje v smislu teorije, vendar je bistvo njihovega dela, da so se prosti delujoči trgi razvili tudi v realnosti.

Laerjeva krivulja ni bila nikoli obsojena na to, da ostane zaklenjena v slonokoščenem stolpu, da bi lahko le brali o njej na straneh recenziranega časopisa. Zamisli teh filozofskih in gospodarskih velikanov so postavili v realen čas, v realen svet demokratično izvoljeni državniki in voditelji, kot sta Ronald Reagan in Margaret Thatcher.

Te ideje so dejansko delovale v praksi. Tega ne moremo reči za teorije Karla Marxa, Friedricha Engelsa ali Mao Zedonga.

Odkar je bil objavljen »Komunistični manifest« in kasnejši »Das Kapital«, nikjer na planetu ni bilo sistema, v katerem bi bila predvidena dejanska izvedba načrtovanega.

Oh, da, več kot 40 držav, ki so kulturno raznolike, kot so Sovjetska zveza, Venezuela in Vietnam, so se imenovale »socialistične« države ali so trdile, da izvajajo teorije Marxa, Maoja in Lenina.

Toda nobena od njih ni nikoli dosegla opevanega cilja »Delavskega raja«. Noben od teh poskusov ni nikoli privedel do rezultata, ki ga je Marx oznanil v svoji teoriji leta 1875: »Vsak po svojih zmožnostih, vsakomur po njegovih potrebah«.

Niti ena.

Namesto tega je socializem, kjerkoli na svetu so ga poskušali uvesti: od Moskve do Pekinga, od Havane do Pjongjanga, privedel do istega rezultata: zatiranje množic, moč in bogastvo za strankarsko nomenklaturo in najpogosteje tudi končen gospodarski zlom. Tako je bilo tudi v državi rojstva komunizma, Sovjetski zvezi, ki se je na božični dan leta 1991 zrušila pod težo inherentnih protislovij marksizma.

Konservativni odziv

Posledično sta marksizem in socializem ostala le teoriji, medtem ko sta demokracija in kapitalizem postala neverjetno živa stvarnost od Velike Britanije do Poljske, od Amerike do Japonske, od Estonije do Indije.

Te stvarnosti so revne države, kot je bil Singapur, v manj kot dveh generacijah spremenile v mednarodne zgodbe o uspehu, ki si jih Marx, ki so ga z grozo navdajali dimniki in izraba tekstilnih obratov industrijske dobe, nikoli ni mogel niti predstavljati.

Torej, kako naj se konservativci odzovejo na krike milenijcev (millenials), ki so tako obupno želeli, da bi bil senator Bernie Sanders 45. predsednik in ki nam bodo povedali: »Kaj pa Skandinavija in nordijske države? Kaj pa Švedska, Norveška in Danska, kaj pa socialistične države Evrope, ki zagotavljajo enakost in blaginjo?

No, da, te države cenijo posameznika nad kolektivom in zagotavljajo neverjetno velikodušne mreže socialne podpore. Toda to nima nič skupnega s »komanditnim gospodarstvom« ali enopartijskimi državami.

Dejstvo je, da je danski premier Lars Lokke Rasmussen imel dovolj tega ponavljajočega se obrekovanja narodov severne Evrope. Med nedavnim govorom v ZDA je dejal, da »nekateri ljudje v ZDA povezujejo nordijski model z nekakšnim socializmom.«

Rasmussen je dejal: »Rad bi, da je nekaj jasno. Danska je daleč od socialistično načrtovanega gospodarstva. Danska je tržno gospodarstvo.« Dodal je, da je njegova država »uspešno tržno gospodarstvo z veliko svobode, ki dopušča uresničevanje vaših sanj in življenje takšnega življenja, kot ga želite.«

Zveni znano?

Resnica je, da so nordijski in skandinavski narodi zgradili neverjetno pravično družbo z oskrbo za pomoči potrebne prav zaradi svoje izredno nesocialistične zgodovine in zahvaljujoč prostemu trgu. Vsi imajo zgodovino uspešnega kapitalističnega gospodarstva, ki pogosto temelji na stoletja dolgi merkantilistični svobodni konkurenci, Norveška pa je bila poleg tega ena največjih izvoznic nafte na svetu, kar ji je omogočilo financiranje vseh velikodušnih ugodnosti.

In resnici na ljubo, radodarnost, ki so jo narodi teh držav izkazali z vzpostavitvijo socialne države, zgrajene na podlagi dobičkov iz preteklosti, je danes obremenitev za državno blagajno, saj se njihova populacija stara in stroški njihovih programov socialnega varstva izčrpajo večino davkov, ki jih država lahko pobere. Zato pričakujte, da boste slišali še več podobnih izjav, kot je bila izjava danskega premiera.

»Še en poizkus«

Toda kaj pa glede tega odgovora: da so vsi socialistični »eksperimenti« iz preteklosti propadli preprosto zato, ker so jih izvajali napačni ljudje? Logika tukaj je, da je vse, kar potrebujete, je prava »elita«, da bi Marxove sanje postale resničnost, in da bi bila dosežena enakost.

Mogoče. Ali pa tudi ne.

Kot nas je učil Einstein, je sistematično ponavljanje neuspeha, ki ga spremlja pričakovanje, da bomo dobili drugačen rezultat, definicija norosti. Po stoletju poskusov, v katerih je na stotine milijonov ljudi bilo uporabljenih kot testni morski prašički, kaj je realistična in moralna utemeljitev za »samo še en poskus?«

Najpomembneje, oglejte si dejstva, ki so nam jih predstavili levo-usmerjeni zgodovinarji v »Črni knjigi komunizma«, v kateri so poročali o vseh poskusih ustvarjanja delujočih marksističnih držav. Avtorji so ugotovili, da so poskusi za uresničitev »socialistične države« privedli do programsko načrtovanih smrti več kot 100 milijonov ljudi, od Sibirskih gulagov do pobojev na poljih Kambodže.

Posledično se zdi, da še en poskus doseči Marksovo idilo ne bi bil le nemoralen, temveč bi sramotil spomin na vse ubite v imenu človeške utopije.

Kako je torej mogoče, da konservativni argument za doseganje ameriških sanj še vedno ni zmagovit? Kako to, da je izmed vseh demokratov, ki so kandidirali na vmesnih kongresnih volitvah pred novembrskimi volitvami, več kot 40 kandidatov ponosno izjavilo, da so “socialisti”, vključno z novim obrazom stranke, Alexandrio Ocasio-Cortez?

In kako je mogoče, skladno z zadnjo letno anketo, ki jo je izvedla Fundacija za žrtve komunizma, da bi osupljivih 52 odstotkov prebivalcev, rojenih v tem tisočletju, želelo živeti v socialistični ali komunistični Ameriki? Kako je to mogoče?

Enostavno. Bolj kot kadarkoli poprej, politika danes deluje manj dejstev kot čustvenih povezav.  Občutek pristnosti je nad pravilnostjo katere koli predlagane politike.

Ni naključje, da je bil predsednik Donald Trump 14 sezon zvezda svoje lastne resničnostne televizijske oddaje, preden se je udeležil predsedniške kampanje, v kateri je premagal 16 tekmecev za nominacijo GOP, med katerimi jih je bilo 14 ustaljenih političnih imen.

Še pomembneje, kot člani filozofske skupnosti, ki goji enako zavezo gospodarskim in političnim načelom, ki opredeljujejo naš pogled na Ameriko, nismo popolnoma razumeli vloge strašne besede »zgodba«.

Square One/ Začetek

Večina Američanov je apolitičnih in vam ne znajo povedati razlike med Mattom Drudgejem in Paulom Krugmanom. Želijo biti sposobni plačati račune ob koncu meseca in se počutiti varno glede svoje prihodnosti in prihodnosti svojih družin. Toda tudi najbolj apolitični ameriški državljan povezuje določene ključne značilnosti z vsako stranjo politične ločnice.

Za levico velja, da ima skoraj da monopol za sočutje, skrb za tiste, ki najbolj potrebujejo pomoč. Desnico danes označujejo samo negativi: pomanjkanje sočutja, pohlep, izkoriščanje velikih podjetij. Tudi kapitalizem se razume kot umazana beseda, ki spominja na nepotizem  in neodgovorno dobičkarstvo.

Za tiste, ki ne samo verjamejo, ampak vedo, da so svobodni trgi in demokracija opolnomočili stotine milijonov ljudi, da svobodno živijo in se izvijejo iz primeža revščine,  v resnici bolj kot katera koli druga politična filozofija kadarkoli, se moramo vrniti na začetek.

Naš izziv niso dejstva in številke, ampak čustva, govorjenje na načine, ki povezujejo duše, ki so talci utopičnih zdravil za vse težave lažnih prerokov in idolov.

Stari Grki, ki so izklesali temeljne kamne naše prihodnje civilizacije, ki so izumili politično filozofijo, so skoraj izključno pisali o eni stvari: kaj je »dobro«? Kaj je »dobra družba« in kaj je tisto, kar naredi »dobrega« človeka?

V letih od konca hladne vojne in predsedovanja Ronalda Reagana so konzervativci dovolili, da so pogubne in smrtonosne ideje levice postale izključno povezane z »dobrim«.

Naše delo je preprosto, a težko. Pokazati moramo – ne povedati – našim ameriškim sodržavljanom, da je dobro neločljivo povezano s svobodo, z majhno vlado, s prostimi trgi in z zasluženim uspehom, in da je omejeno življenje, velika vlada, omejeno gospodarstvo in federalne blagajne uničujejo dušo in posrkajo kri iz zdravih družb.

S svojo sposobnostjo povezati pozabljene moške in ženske v Ameriki z brezposelnimi delavci v proizvodnji jekla iz Rust Belta, s svojo sposobnostjo da se prikupi prebivalcem črnske skupnosti tako številčno, kot nihče v zadnjih desetletjih, je Donald Trump odprl okno konservativnemu gibanju 21. stoletja.

Zdaj je naša naloga, da prepričamo kolege Američane, da jim načela naše ustanovitve lahko zagotovijo boljše kot katera koli različica socializma, da je ameriška izjemnost resnična in »dobra«, in da smo lahko vsi del ameriških sanj ne glede na to, kdo smo.

Prevod po The Daily Signal.