Čemu imamo zavod za zaposlovanje?

»ZRSZ izvaja ukrepe na področju trga dela v skladu z zakonom, ki ureja trg dela, ter druge storitve in naloge, za katere je pristojen po zakonu in drugih predpisih: posredovanje zaposlitve, aktivno politiko zaposlovanja, vseživljenjsko karierno orientacijo, odloča o pravicah do zaposlitvene rehabilitacije, o priznanju statusa invalida in o zaposljivosti invalida, odloča o pravicah iz zavarovanja za primer brezposelnosti, izvaja storitve EURES, informira o trgu dela, izvaja postopke v zvezi z izdajo, podaljšanjem in razveljavitvijo dovoljenj za sezonsko delo, odloča o podaji ali umiku soglasja k enotnemu dovoljenju, modri karti EU, drugo.« Nekako tako so zapisane naloge Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje (ZRSZ), pri čemer posebno izstopa paradigma, da posredujejo zaposlitev. Marsikdo, ki je bil kadarkoli vpisan na ZRSZ se ob tem zamisli in se začne spraševati, kakšno posredovanje zaposlitve ti ZRSZ nudi, ker on dlje od tega, da mu je strokovna svetovalka »težila« ni prišel.

Trenutno je na ZRSZ prijavljenih približno 82.000 iskalcev zaposlitve, v kar niso vključeni tisti, ki zaradi odnosa svetovalk in lastnega prepričanja, da od ZRSZ nimajo koristi niso prijavljeni v to evidenco, prav tako v to število niso vključeni tisti, ki so »zleteli« iz ZRSZ, prav tako ne tisti, ki so si uredili kakršenkoli status, ki ni kompatibilen s tem, da bi dobili uradniško titulo, da so iskalci zaposlitev. Posledično je aktivnih iskalcev zaposlitve bistveno več, po neuradnih podatkih je aktivnih iskalcev zaposlitve okoli 150.000, kar znaša skoraj 19% državljanov, ki bi lahko in bi morali biti v delovnem razmerju.

Delovanje ZRSZ

Po končanem šolanju, ali po izgubi službe, ali po dopolnjenem 18. letu posameznik s takšnim, ali drugačnim razlogom postane del ZRSZ, ki bi mu naj vsaj teoretično pomagala do zaposlitve. V praksi je zgodba čisto drugačna.

Nekaj prijavljenih na ZRSZ je tam prijavljenih, ker je ta prijava predpogoj za pridobitev socialnih transferjev. Na ta način imajo krito zavarovanje in lahko mirno delajo »na črno«. Majhen procent je teh, ki resnično verjamejo, da jim bo ZRSZ pomagal do zaposlitve in kaj kmalu trčijo v realnost.

Ob prijavi je posamezniku dodeljena strokovna svetovalka (večino zaposlenih je ženskega spola, zato upora ženskega spola), s katero naredita zaposlitveni načrt, kjer določita dejavnosti, ki jih mora posameznik opravljati, nekateri so napoteni celo na delavnice (kako napisati prijavo/ponudbo) in določita naslednji termin. Od enega do drugega termina potem iskalec zaposlitve v svoj dnevnik piše kaj vse je naredil – koliko prijav in ponudb je poslal, koliko potencialnih delodajalcev je obiskal itd. Komu na čast se piše to, vedo le snovalci teh zahtev, kajti, nekdo, ki si resnično želi zaposlitve to že počne in nekako od ZRSZ pričakuje nekaj novega, drugačnega, kar še sam ni poskusil. Hkrati pa ni ravno spodbudno za posameznika, ko po pol leta ugotovi, da je poslal ca. 100 prijav/ponudb (običajno svetovalke zahtevajo vsaj 5 prijav/ponudb na teden) in ni dobil niti odgovora, še manj vabilo na razgovor. Vsaka nova neodzovnost ali zavrnitev posameznika pahne globlje v občutek lastne nevrednosti in mu načne samopodobo, ki pa je nekako osnova za to, da človek sploh zmore najti službo.

Po tednih, mesecih neučinkovitosti pisanja prijav/ponudb se posameznik sreča še z nejevoljo svetovalke. Kako svetovalke izrazijo svojo nejevoljo je zgodb toliko, kot je ljudi – od poniževanja, do dretja, do grožen, ali ponudb dejavnosti, ki naj bi pripomogle k temu, da bi si posameznik hitreje našel službo. Na katero »dejavnost« bo svetovalka usmerila posameznika je odvisno od njegove starosti, izobrazbe in predvsem tega, kako dolgo je že na prijavljen na ZRSZ kot iskalec zaposlitve.

Zakaj moraš biti na ZRZS prijavljen kot iskalec zaposlitve najmanj 3 mesece, da je delodajalec upravičen do subvencij?

Ne glede na število iskalcev zaposlitev so na drugi strani delodajalci tisti, ki poročajo o tem, da ne dobijo kadra, ali celo to, da bi z veseljem zaposlili nov kader, a zaradi davčne zakonodaje v Sloveniji tega finančno ne zmorejo. Namreč strošek delodajalca za to, da delavcu izplača vsaj minimalno plačo je najmanj za 400 EUR višji, kot dobi delavec izplačano na račun. S tega vidika je seveda jasno, da vsaka finančna spodbuda delodajalcu pomeni olajšanje, hkrati pa odpira možnost delavcu, da se zaposli. A vendar tu obstaja en ampak. Namreč, delodajalec je upravičen do različnih finančnih spodbud šele takrat, ko je delavec že določen čas prijavljen na ZRSZ kot iskalec zaposlitve.

Kar pomeni, da nekdo, ki se je ravno izšolal, si našel delodajalca, ki bi ga zaposlil, a bi za redno zaposlitev delodajalec potreboval kakšno subvencijo, le te ne more dobiti, saj mora ta mlad človek biti vsaj 3 mesece prijavljen na ZRZS, da ustreza vsaj kriterijem za usposabljanje, drugače pa najmanj 12 mesecev za ostale subvencije. Nekaj teh subvencij je vezanih na predhodno izobraževanje v sklopu ZRSZ (tudi socialne aktivacije), kar še povečuje mesece »bivanja« na ZRSZ. Podobna zgodba je tudi pri vseh tistih, ki vedo, da bodo ostali brez zaposlitve in si iščejo nove delodajalce.

Težko je tu mimo vprašanja, zakaj temu tako? Namreč nekdo, ki je prijavljen na ZRSZ in je prejemnik socialnih transferjev se po mesecih negativnih izkušenj s pošiljanjem prijav/ponudb in z ležernim delom svetovalk na ZRSZ kaj hitro uda v usodo večno nezaposlenega. Konec koncev je višina njegovega socialnega transferja znosna, če gre za osebe z otroci se jim v primerjavi z minimalno plačo dejansko bolj izplača biti doma. Zakaj bi torej potem sploh želel iti v službo? Ker je tako prav? Torej, katera filozofija je v ozadju teh subvencij, zakaj mora preteči določeno število mesecev, da je delodajalec upravičen do njih, če zaposli koga?

Subvencije namenjene povečanju/izenačitvi zaposlitvenih možnostih?

ZRSZ meni, da so ukrepi aktivne politike zaposlovanja (subvencije za delodajalce) namenjeni povečanju oziroma izenačevanju zaposlitvenih možnosti brezposelnih oseb. Dodajajo, da je glavni cilj delovanja ZRSZ zaposlovanje brezposelnih oseb, torej njihova napotitev na prosta delovne mesta. Namreč v primeru, da se pri posameznih osebah ugotovijo manjše možnosti pri zaposlovanju ali omejitve pri uspešnem iskanju zaposlovanju, skušajo z vključevanjem v različne programe aktivne politike zaposlovanja (usposabljanje, izpopolnjevanje, praktično usposabljanje, subvencioniranje zaposlitev, javna dela,…) odpravljati ovire pri zaposlovanju. Podajajo še, da glede na to, da so sredstva za aktivno politiko zaposlovanja omejena tako iz integralnega proračuna, kot tudi iz evropskega kohezijskega sklada, Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve na podlagi podatkov o trgu dela, v Katalogu ukrepov aktivne politike zaposlovanja določi ciljne skupine za vključitev v posamezen program. Pri tem se upošteva lastnosti brezposelnih oseb kot so starost, izobrazba, čas prijave na Zavodu in podobno. Tako je čas prijave na ZRSZ eden od kriterijev za določitev ciljnih skupin, ker se s podaljševanjem prijave na ZRSZ in s tem z neaktivnostjo brezposelnih oseb zmanjšujejo njihove možnosti za zaposlitev.

Da običajno uradniki pišejo kriteriji, ki nimajo nič z realno situacijo, smo se v Sloveniji že naučili. A težko je razumeti besede ZRSZ, »da se s podaljševanjem prijave na ZRSZ zmanjšujejo možnosti posameznika za zaposlitev«, če so ravno oni tisti, ki zavirajo možnosti zaposlitve. Mnogo več ljudi bi se zaposlilo, če delodajalec ne bi bil vezan na mesece, ko je nekdo prijavljen na ZRSZ. Na ta način se še več ljudem onemogoči takojšno zaposlitev in se ustvarja klimo, ko je potem delavec, kateremu je delo vrednota, prisiljen sprejeti slabše plačano delo, z bistveno slabšimi pogoji, kot bi jih imel kje drugje. Hkrati na ta način ravno ZRSZ ustvarja populacijo, ki so raje prejemniki socialnih transferjev, ker sem jim finančno bolj izplača to, kot da so v rednem delovnem razmerju. Kdo ima največje koristi od tega si lahko razlaga vsak zase.

ZRSZ nikakor ni institucija, ki bi se trudila zaposlovati brezposelne osebe, če ravno to radi poudarja, mogoče res to počno za posebne izbrance, ampak za rajo nikakor ne. Res je, da so nekateri posebni izbranci deležni drugačne obravnave in celo dobijo napotitve k delodajalcu s strani ZRSZ, a je to prej redkost, kot stalna praksa. Namreč, ko delodajalec, ki odda razpis za neko delovno mesto, ki je dejansko prosto, ter targirano, kot dobro in že ni v naprej izbran kandidat, svetovalke v bazi svojih »strank« in prijateljev poiščejo ustrezne kandidate (običajno je omejeno število – 8) in jih napotijo k delodajalcu. Ti napoteni imajo seveda prednost in se razgovori z njimi opravijo že pred javno objavljenim razpisom, ali takrat, ko razpis še traja. Večino razpisov, kjer je v dodatnih pogojih zapisano »delodajalec želi tudi napotovanje kandidatov iz evidenc zavoda«, je kandidat že izbran iz baze onih 8 napotenih kandidatov.

Čemu imamo Zavode je glavno vprašanje, a kot kaže zgolj za to, da legalno zaposlujemo ljudi »preko vez in poznanstev«, ter da ustvarjajo redne prejemnike socialnih transferjev in delavce, ki zaradi dejstva, da mu je delo vrednota, opravlja dela, kjer je izkoriščen, ponižan in hvaležen, da vsaj delo ima. Delodajalci pa na ta način ostajajo brez dobrega in usposobljenega kadra, ki svojo poslovno pot išče v tujini, ali svojo eksistenco rešuje z delom »na črno«.

Metod Kranjc