Prisluškovalne afere: kateri zloglasni primeri so padli, ker niso bili prisluhi pravilno izvedeni

Prikriti preiskovalni ukrepi so način zbiranja informacij o kriminalnem delovanju (zlasti) organiziranih kriminalnih struktur. Gre za pretežno zbiranje informacij z infiltracijo v kriminalne sturkture. Zbiranje informacij poteka preko tajnih delavcev, prikritih preiskovalcev, posebnih enot za tajno opazovanje in slikovno snemanje, z nadzorovanjem telefonskih pogovorov in drugih oblik komuniciranja, s prisluškovanjem neposrednim razgovorom članov kriminalnih združb.

Zasedo izvaja kriminalistična policija ob podpori različnih enot uniformirane policije, pri zahtevnejših in kompleksnejših nalogah pa sodelujejo tudi pripadniki specialne policijske enote. Zaseda se pripravlja in postavlja prikrito ter tajno, tako da kriminalisti niso vidni in ni možnosti za odkritje njihovega položaja. Zasede se uporablja za hujša kazniva dejanja, vendar se kljub temu lahko uporablja tudi kot oblika dela, s katero lahko vplivamo na dogajanje, še preden je bilo kaznivo dejanje izvršeno.

V obdobju zaostrene globalne varnostno-politične situacije smo se za svojo varnost pripravljeni odreči marsičemu, pa čeprav gre za naše najosnovnejše pravice. Hkrati z razvojem tehnologije pa se razvijajo tudi sredstva za odkrivanje kaznivih dejanj in intenzivirajo se metode, s katerimi se kazniva dejanja odkrivajo. Kako daleč smo pripravljeni iti in koliko smo se pripravljeni odreči osebni svobodi in zasebnosti zaradi varnosti in navsezadnje, kakšna bo kolateralna škoda takšnega odrekanja dolgoročno? Točko na premici vrednot je treba postaviti premišljeno, saj ima poudarjanje ene vrednote neizbežno za posledico samouničenje druge.

Kdo nam sploh prisluškuje?

V slovenskih medijih se je v preteklih letih pogosto pojavilo ime IMSI-lovilec. Gre za neke vrste bazno postajo, s katero je mogoče ugotoviti IMSI-številko »tarče«, z njeno pomočjo pa prek operaterja pridemo do telefonske številke.
Slovenska policija je imela dva, a ju je kasneje prenehala uporabljati, saj za to petnajst let ni bilo ustrezne zakonske podlage. To bomo dobili čez približno tri mesece. Takrat bo začela veljati novela Zakona o kazenskem postopku (ZKP–N). Novi 150.a člen opredeljuje »posebna tehnična sredstva za nadzor signala mobilne telefonije«, in sicer za namen pritajenega pridobivanja skritih telefonskih številk od kriminalcev oziroma za iskanje njihove natančne lokacije.

Zakon prepoveduje uporabo bolj agresivnih funkcij nadzora (npr. prisluškovanja brez pomoči operaterja) ter zapoveduje vodenje zapisnika. Predloga, da naj kriminaliste tekom rabe spremlja preiskovalni sodnik oziroma da morajo biti lovilci zunaj rabe shranjeni na sedežih sodišč, sta bila zavrnjena, kar pomeni, da bo policija IMSI-lovilce še vedno lahko uporabljala samostojno, brez večjega zunanjega nadzora.

Še večji problem IMSI-lovilec predstavlja, če ga v roke dobijo hekerji. To ni tako nemogoče, saj ne govorimo o večmilijonski naložbi. Na Alibabi denimo, lahko zasledimo enega za 1800 dolarjev, obstajajo pa tudi določeni hekerski projekti, ko so si varnostni raziskovalci takšne naprave izdelali sami. Strojna oprema stane nekaj sto evrov.

A z vmesnikom lahko prisluškujemo le, če je ta blizu tarče. Ena izmed možnosti, kako nam lahko prisluškuje nekdo iz tujine, je zloraba protokola SS7. Ta omogoča izmenjavo podatkov med telefonskimi operaterji, vendar je njegovo overjanje pomanjkljivo in omogoča različne zlorabe: prisluškovanje, pretvarjanje, prestrezanje, zasledovanje … »Napadalec se pretvarja, da uporabnik gostuje v njegovem omrežju. Od te točke dalje so vsi dohodni klici in SMS sporočila preusmerjeni k napadalcu,« pojasnjuje strokovnjak za informacijsko varnost dr. Matej Kovačič.

Prisluškovanje telefonskim klicem je po eni strani zelo enostavno, po drugi, zakonsko-skladni strani pa ravno nasprotno – precej zapleteno. Vsakršno neupravičeno prisluškovanje ali snemanje telefonskih pogovorov zakonodaja RS smatra kot kaznivo dejanje; 137. člen Kazenskega zakonika nalaga zaporno kazen do enega leta za neupravičeno snemanje ali prisluškovanje, v primeru da le-to izvaja uradna oseba, pa se zaporna kazen lahko izreče za obdobje od treh mesecev do pet let.

Slovenska zakonodaja je sestavljena na način, da je prepovedano vse, kar ni izrecno dovoljeno. Na predlog pristojnega državnega organa, ki mora imeti zadostne razloge za odobritev (utemeljen sum kaznivega dejanja: pranje denarja, trgovina z mamili,…) sodišče izda sodni nalog, ki omogoča zakonito prestrezanje komunikacij. Ko je sodni nalog izdan, ga prejme operater (običajno gre v roke direktorju), ki organom pregona omogoči prisluškovanje na določeni telefonski številki. Nadzor oziroma prisluškovanje še vedno poteka nadzorovano in v določenih okvirjih. Opremo za izvajanje takšnega nadzora morajo zagotoviti operaterji sami, primernost pa prav tako nadzirajo državni organi (funkcionalnost opreme določijo: minister za znanost, minister za notranje zadeve, minister za obrambo in direktor Sove). Vsi posegi v opremo, ki omogoča prestrezanje komunikacij se beležijo, operaterji pa so te zapise dolžni hraniti 30 let.

Vohunske službe ima vsaka država

Tudi v preteklosti so jih imele. Le da so sedaj bolj sofisticirane, digitalizirane, da državljani niti ne vemo kje, komu in kdaj prisluškujejo ali nas nadzirajo.

Tajni prostori hotela Jama, v Postojni, odkriti ob prenovi leta 2017, kjer se med drugim nahajajo aparature za prisluškovanje so zdaj odprti za javnost.

Tudi pri prenovi portoroškega Grand hotela Palace so odkrili skrivno sobo za recepcijo, podobno, morda malo manjšo kot v hotelu Jama, v katero so bili speljani vsi komunikacijski vodi na tistem koncu obale. Ti vodi so šele od tam tekli naprej v portoroško pošto. Menda in zelo verjetno so bile prisluškovalnice tudi v drugih hotelih z igralnicami: v Ljubljani, na Bledu in v Novi Gorici.

Prebivalce Kočevske regije pa so bili priča nekdanjem zaprtem območju, ki je bil kot nekakšna (vojaška) država v državi na območju 220 kvadratnih kilometrov. Tam je šlo za globoko v zemljo vkopan bunker, do katerega so redke obiskovalce pripeljali z zavezanimi očmi, in še ko so jim jih pred vhodom razvezali, niso videli drugega kot vhodna vrata garaže.

Kako so ta skrivna mesta za prisluškovanje delovala, pravzaprav še danes ne vemo natanko.

Razlogi za skrivanje

Podatkov o številu prisluhov državni organi sicer niso skrivali od nekdaj. Kmalu po aferi JBTZ je Slavko Soršak, predsednik takrat novoustanovljene skupščinske komisije za nadzor nad tajnimi službami, javnosti razkril, da so tajne službe leta 1988 nadzorovale komuniciranje 460 oseb, leta 1989 pa dvesto oseb manj. Leta 1993 je policija po besedah takratnega šefa Uprave kriminalistične službe Mitje Klavore od sodišča pridobila okoli 50 dovoljenj za prisluškovanje. Natančni podatki o prisluhih so se v letnem poročilu policije zadnjič pojavili leta 1996.

V naslednjih letih je policija v nekaterih letnih poročilih zgolj površno omenjala posebne ukrepe v zvezi z razkrivanjem organiziranega kriminala. Po letu 2000 pa se podatki sploh niso več pojavljali v javnosti. Zakaj je prišlo do tega? Natančni razlogi niso znani, možnih pa je nekaj razlag. Zanimivo je, da obdobje, v katerem so prej javni podatki postali tajni, sovpada v obdobjem boja med policijo in parlamentarno komisijo za nadzor nad tajnimi službami, ki je takrat delovala na precej trhlih pravnih temeljih (kar je kasneje ugotovilo tudi ustavno sodišče). Policija menda komisiji ni želela dajati konkretnejših podatkov od mesečnih poročil in statistike, slednja pa je bila že tako dostopna vsem državljanom. Morda je takrat dozorela ideja, da bi podatke zaupali zgolj parlamentarni komisiji, javnosti pa ne več, s čimer bi dali komisiji lažen občutek pomembnosti.

Zaradi napak ali površnosti policije, tožilstva in sodnih izvedencev se kot domine sesuvajo najodmevnejši sodni procesi v državi

Slovenska obveščevalno-varnostna agencija (SOVA), je po naših podatkih leta 2016 prisluškovala slovenskemu državljanu, ki je zaradi prisluhov zdaj obtožen preprodaje petih gramov kokaina. A tožilec ni v sodnem postopku predložil nikakršne pravne podlage za izvedbo teh prisluhov.

Primer je vreden precejšnje pozornosti. Kaže namreč na morebitno nezakonito delovanje naše tajne službe, Sove, ki je, sodeč po pridobljenih dokumentih in izjavah virov, brez ustreznih dovoljenj prisluškovala slovenskemu državljanu. Nezakonito prisluškovanje se je Sovi potihoma očitalo že večkrat – a vse do primera G. S. brez dokazov.

Po 37. členu ustave morajo državni organi, vključno s Sovo, za tajno prisluškovanje slovenskim državljanom pridobiti odredbo sodišča. Zakon o Sovi (ZSOVA) je za našo tajno agencijo še strožji. Slovenskim državljanom oziroma slovenskim telefonskim priključkom lahko prisluškuje le, »če je podana velika verjetnost, da obstaja nevarnost za varnost države«. Prisluškovanje lahko Sovi dovoli le predsednik vrhovnega sodišča. Stroge omejitve delovanja tajne službe so logične – v nasprotnem primeru bi namreč te službe lahko zlorabljale svoje delovanje, tako kot so to počele in še počnejo v nedemokratičnih, diktatorskih in totalitarnih režimih po svetu.

V tajnih dokumentih, ki jih razkriva Edward Snowden je možno prebrati kako ameriške obveščevalne službe zbirajo podatke s celega sveta, med drugim tudi SMS sporočila, ki jih potem analizirajo in iz kopice podatkov izvlečejo njim zanimive informacije. Kako se dokopljejo do teh podatkov ni povsem znano, saj so mobilna omrežja razmeroma dobro zaščitena, zato so prisluškovanja na samem omrežju (brez seveda prej omenjenih sodnih odredb) vse prej kot zelo verjetna.

Osnovno načelo prava je, da je obdolženec nedolžen, dokler se ne dokaže njegova krivda. A dokazi so samo del celotne zgodbe. Represivni organi lahko zberejo tono dokazov, pa bo obdolženec kljub temu oproščen. Enako pomemben kot število in trdnost dokazov je način, kako so ti dokazi zbrani. Če so pridobljeni nezakonito, bo na sodišču padel tudi najbolj razvpit primer. Slovenija premore vrsto odličnih odvetnikov, ki bodo vsako, tudi najmanjšo napako uspešno izkoristili v prid svojega klienta. Zato je pomembno, da policija, tožilstvo, preiskovalni sodniki in sodni izvedenci delo opravijo brezhibno. Policija je dokaze dolžna zbirati z upoštevanjem vseh človekovih pravic.

Poglejmo si nekatere najbolj znane padle primere v Sloveniji:

– Policija Zidarju prisluškovala nezakonito

Sodni senat ljubljanskega okrožnega sodišča je na obravnavi v zadevi Čista lopata moral sprejeti odločitev o izločitvi prisluhov telefonskih pogovorov iz dokaznega gradiva. Obramba je namreč opozorila na nepravilnosti pri izpisih telefonskih pogovorov nekdanjega prvega moža SCT Ivana Zidarja.

–  Francu Kanglerju so prisluškovali preko nezakonitih in ponarejenih odredb

Nekdanji mariborski župan Franc Kangler je komisiji DZ za nadzor obveščevalnih in varnostnih služb predstavil dokaze, ki po besedah predsednika komisije Mateja Tonina govorijo o tem, kako je bila v enem izmed Kanglerjevih primerov na neprimeren, morda celo nezakonit način zamenjana odredba za uporabo prisluhov.

Kot je pojasnil Kangler, gre za ponaredbe, ki so se dogajale na mariborskem okrožnem sodišču, okrožnem tožilstvu in na upravi kriminalistične policije po 149. členu kazenskega zakonika. Začelo se je aprila 2008, ko je mariborska policija zaprosila sodišče za odredbo za pregled komunikacij (mobilne telefonije), vendar sodišče ni dalo privoljenja, dokler zadeve ni dobil v roke razvpiti sodnik Janez Žirovnik. Slednji je odredil preiskavo komunikacij, ki se je začela decembra 2008, Mobitelu pa je bila konkretna odredba poslana 9. decembra 2008. Tri dni kasneje pa je kriminalist Zlatko Krajnc po navedbah Kanglerja poslal na Mobitel odredbo z isto številko in datumom, pri čemer je zahteval, da se odredbo, ki so jo že imeli, vrne nazaj policiji, češ da je na njej napaka. Na Mobitelu so prvotno odredbo fotokopirali zaradi evidence oziroma potreb morebitne revizije, tako je tudi prišlo do razkritja, da je bila na drugi odredbi podpis neznane osebe in ne sodnika, prav tako je bila odredba tudi vsebinsko spremenjena. O tej spremembi preiskovalni sodnik ni bil obveščen, prvotna odredba pa je bila v veljavi en teden, preden je kriminalist poslal drugo.

– Družina Kamenik

Leta 2000 so bili prijeti Kristjan Kamenik, njegova brat Konrad Kamenik in sestra Klavdija Fideršek ter Alojz Založnik in Sašo Fijavž. Vsi razen Klavdije Fideršek so bili obtoženi nadaljevanih kaznivih dejanj neupravičene proizvodnje in prometa z mamili.

Odvetnica Marjetica Nosan je leta 2001 sodišče opozorila, da so njenemu varovancu Kristjanu Kameniku po mobilnem telefonu prisluškovali nezakonito. Po njenem mnenju bi morali odgovorni Kristjanu preprečiti, da je v priporu uporabljal mobilni telefon, menila pa je tudi, da bi morali predsednik okrožnega sodišča v Celju Andrej Pavlina, upravnik celjskega in mariborskega zapora ter preiskovalni sodnik pred velikim senatom pojasniti, zakaj mu telefona niso takoj odvzeli. Predlagala je, naj se iz spisa takoj izločijo vsi dokumenti, ki so povezani z njenim varovancem, med drugim tudi prepisi telefonskih pogovorov, ki jih je lani na prvi obravnavi odredilo sodišče. Sporno se ji je zdelo, da iz prepisov pogovorov ni nikjer razvidno, s katere telefonske številke je klicatelj klical in na katero telefonsko številko je klical.

–       Primer Šuštar

Višje sodišče je zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in kršitev določb kazenskega postopka razveljavilo sodbo okrožnega sodišča v zadevi Boris Šuštar in jo vrnilo v ponovno odločanje. Spomnimo se, da je prvostopenjsko sodišče leto dni pred tem, nekdanjega državnega sekretarja na ministrstvu za gospodarske dejavnosti dr. Šuštarja zaradi dveh kaznivih dejanj prejemanja podkupnine obsodilo na tri leta zapora, sedem milijonov tolarjev denarne kazni in prepoved opravljanja poklica, povezanega z upravljanjem s proračunskimi sredstvi. Šuštarja so kriminalisti prijeli novembra leta 2000. Prvostopenjsko sodišče je obsodilno sodbo oprlo na slutnje in ugibanja edine obremenilne priče ter na izpiske telefonskih prisluhov, ki pa se po mnenju višjih sodnikov, zaradi slabe izvedbe, lahko razlagajo tako ali drugače.

–  Primer Lončarič

Vrsta nedoslednosti in amaterizem sta značilna tudi za razvpiti primer Josipa Lončariča. Aretirali in priprli so ga z obtožnico, ki ga je bremenila tihotapljenja ilegalnih prebežnikov. Ustavno sodišče je pozneje presodilo, da mu za tako kaznivo dejanje pri nas sploh ne morejo soditi, ker je tihotapska pot domnevno potekala mimo Slovenije. Posebna skupina tožilcev, ki jo je vodia Jožica Boljte Brus, je obtožnico naknadno spremenila v obtožnico zaradi kaznivega dejanja ilegalnih prehodov, za kar je zagrožena bistveno nižja kazen od tiste za tihotapljenje, ter kaznivo dejanje nelegalne posesti pištole. Od enega takratnih največjih tožilskih primerov je ostalo bore malo. V priporu je Lončarič presedel leto dni, nato ga je sodišče spustilo domov, tako da se je naprej branil s prostosti.

Veliko šlamastiko smo spremljali, ko je v sodni dvorani odpovedala akustika in ko ni bilo mogoče poslušati kaset, ki so jih kriminalisti posneli s tajnim prisluškovanjem. Poleg tega so kriminalisti naredili le površne povzetke pogovorov in ne dobesednih prepisov. Na sodišču so se tako odločili, da je treba narediti dobeseden prepis posnetih pogovorov, in to naložili preiskovalnemu sodniku.

– Primer Jankovič – podkupnina in afera farmacevtka

Ljubljanskega župana Zorana Jankovića je leta 2017 tožilstvo bremenilo prejemanja podkupnine v povezavi s posli komunalnega podjetja in pogojevanja službe farmacevtke v zameno za spolne usluge. A tožilka Blanka Žgajnar je zamudila rok za vložitev zahteve za sodno preiskavo, zato je preiskovalna sodnica odločila, da se vsi dokazi, ki jih je policija pridobila s prisluhi, izločijo. Prav tako so se morali izbrisati zvočni posnetki.

– Balkanski bojevnik

Senat ljubljanskega okrožnega sodišča je leta 2012 prvoobtoženega v zadevi Balkanski bojevnik, Dragana Tošića, oprostilo obtožb neupravičene proizvodnje in prometa z mamili ter hudodelskega združevanja. Kar zadeva slovensko preiskavo, so med drugim izločili vse skrivoma pridobljene posnetke Tošićevih telefonskih pogovorov. Sodišče je namreč ocenilo, da je bilo prisluškovanje nezakonito. Šlo je za nedovoljen poseg v njegovo komunikacijsko zasebnost, saj ni bilo mogoče preveriti, kako so preiskovalci sploh prišli do njegovih telefonskih številk.

V preteklosti naj bi prav tako nezakonito prisluškovali še nekaterim slovenskim politikom, in sicer nekdanjemu premierju Lojzetu Peterletu, nekdanjemu premierju Andreju Bajuku in nekdanjemu poslancu Ivu Hvalici ter celo takratnemu predsedniku Janezu Drnovšku.

Sova, Ovs in ostali

Osrednja civilna varnostnoobveščevalna agencija, ki se v Sloveniji ukvarja s pridobivanjem, vrednotenjem in posredovanjem podatkov oziroma informacij iz tujine ali v povezavi s tujino, je Sova, Slovenska obveščevalno-varnostna služba. Primarna naloga Sove je zagotavljanje uporabnih informacij iz tujine, delovanje pri zaščiti nacionalnih interesov na varnostnem, političnem in gospodarskem področju oziroma zagotavljanje nacionalne varnosti. V okviru obrambnega ministrstva v državi poleg Sove deluje še vojaška varnostna služba (OVS). V Sloveniji nepovabljeno delujejo tudi druge, tuje varnostnoobveščevalne organizacije iz Rusije, Združenih držav, Nemčije, Francije … sposobne protiobveščevalne dejavnosti pa se očitno počutijo tudi nekateri drugi državljani, ki to počnejo nezakonito. Mitja Kunstelj, razvpiti avtor dveh spornih razvpitih blogov: Mikstone in Mikstone special blog, denimo.

Marko Vidrih