Letos nas na 64. izboru pesmi Evrovizije zastopata Zala Kralj in Gašper Šantl. Par, ki je Slovence pri glasovanju prepričal, da je vredno poslati njun preprost in subtilen nastop na Evrovizijo, kasneje pa tudi glasovalce, ki so jih po prvem predizboru poslali v finale evrovizijskega odra. Kar nekaj ljudi je presenetilo dejstvo, da sta pela v slovenščini. Pa jima gre za to pohvala, ali bo to mogoče v finalnem večeru ovira pred višjo uvrstitvijo?
Skozi zgodovino so ustvarjalci tega izbora večkrat spreminjali pravila glede tega, v katerem jeziku naj bi nastopale države kandidatke. Ali je nujno nastopiti v domačem jeziku? Če se predstavlja svojo državo, naj se torej vključi samo in zgolj državni jezik? Ali pa je to mogoče problem, ker so bila besedila v angleščini že vnaprej v prednosti?
Če izvzamemo angleško govoreče države, v svojem jeziku na Evroviziji nastopa malo držav. Najbolj redne so pri uporabi svojih besed Portugalska, Francija, Španija, Hrvaška, Srbija in Izrael. Kaj zaustavlja nas, Slovence, da se pri izbiri pesmi, ki jo pošljemo na Evrovizijo, raje odločamo za angleški jezik? Se ga sramujemo? Verjamemo, da ni dovolj dober?
Vidika sta dva. Prvi je ta, da se slovenski glasbeni izvajalci že v nastajanju pesmi odločijo za angleško verzijo, ali pa si po izboru v slovenščini na naši Emi premislijo in skladbi ponovno spišejo besedilo v angleškem jeziku, ker je ta bolj univerzalen. Drugi vidik je pa odločanje slovenskih poslušalcev, ki glasujejo za svojega favorita. Kar nekaj je gledalcev Eme, ki zagovarjajo dejstvo, da lahko le univerzalni jezik – angleščina, objektivno določa kvaliteto posamezne glasbe.
A glasba je sama po sebi jezik. Čustva, ki jih določen glasbenik vplete v svoje kompozicije, imajo verjetno večjo moč kot samo besedilo.
Seveda je lepo in prijetno poslušati besedilo, ki ima nek svoj pomen. Pa je v sodobni glasbi v zadnjem času sploh prostor za dobro in kvalitetno besedilo? Ko človek opazuje dogajanje na evrovizijskem odru, kaj hitro ugotovi, da je v veliki meri važno to, kdo od nastopajočih pritegne večjo pozornost. Pa naj bo to zaradi letečih pevk, našemljenih obrazov, gole kože, ponavljajočih se besed, ki so brez pomena, ali… zaradi preproste pesmi, ki je balada za zaljubljen par, ki ne pretirava v ničemer. Ravno s tem sta Zala in Gašper verjetno presenetila in očarala tudi tuje glasovalce.
A vseeno – kdo bo sploh razumel, kaj hočemo povedati?
V samem bistvu gre za to, kaj hočeta Zala in Gašper povedati. Če pazljivo že mi, slovensko govoreči, prisluhnemo besedilu in se zamislimo ob njunem izvajanju, bomo hitro ugotovili, da v resnici svojo pesem živita in to delita z gledalci oz. poslušalci. Ne gre niti za pesem vseh Slovencev, gre za njuno. Zastopata nas, ker smo ju izbrali – ker nam je bila njuna iskrenost všeč in smo to želeli deliti z ostalim svetom. Če bi šlo za to, kaj želimo povedati vsi Slovenci, bi za to imeli državne volitve. Tako pa je to samo evropski šov, ki je kljub svoji ceni v zabavo množicam. In množice bodo v soboto slišale ponosno odpeto slovensko pesem.
Peti v slovenščini zahteva pogum. Za to gre Zali in Gašperju vsekakor pohvala in zahvala, da ostajata zvesta sebi in tudi slovenskem jeziku.
Andreja Grobiša
