Krščanstvo – vera, ki je mnogi kristjani ne razumejo

Kdor je hodil k verouku, se še zagotovo spomni naslednjega stavka: »Bog vse vidi, Bog vse ve, greh se delati ne sme«. V tem stavku je povzeta vsebina verske vzgoje, ki so je bili ali so še je deležni veroučenci. Ta stavek govori, da ne smemo delati slabega, ker nas Bog opazuje na vsakem koraku. Iz tega lahko izpeljemo zaključek, da je Bog ovira, ki nam onemogoča življenje po lastni meri. To pa je tudi eden izmed razlogov za ateizem, ki je navzoč predvsem na evropskem prostoru.

V zadnjih stoletjih je bila verska vzgoja zasnovana na strahu pred Bogom

Morda se nam zdi omenjeni primer vzgoje smešen, vendar je potrebno poudariti, da je bila skoraj vsa verska vzgoja v zadnjih štiristo letih zasnovana na strahu pred Bogom. Zakaj zadnjih štiristo let? Sredi 16. stoletja se je odvijal Tridentinski koncil (Trento, današnja severna Italija), ki je krščanstvo do potankosti definiral in ga opredelil v točno določene predpise. Celo duhovnik je lahko med mašno daritvijo naredil dvesto smrtnih grehov, tudi, če je npr. držal prste nekoliko drugače, kot je bilo predpisano.

Biti kristjan je pomenilo sprejeti vse te predpise in jih izpolnjevati. Za  vodilo krščanstva je bilo postavljenih deset zapovedi, ki jih je prejel Mojzes na gori Sinaj, potem, ko je izpeljal izraelsko ljudstvo iz egiptovske sužnosti. Tudi zapovedi, ki so zapisane v Drugi Mojzesovi knjigi (2 Mz 20, 1–17), so bile za katehetsko poučevanje še nekoliko prirejene. Lahko rečemo, da je na ta način krščanstvo doživelo nazadovanje, saj je povsem sprejelo koncept razmišljanja pismoukov in farizejev, proti katerim je Jezus ostro nastopal.

Krščanstvo se je tako v zadnjih stoletjih bolj poučevalo, kot pa, da bi temeljilo na pričevanju oz. razodevanju. S pojavom razsvetljenstva, ko je bil v ospredje postavljen človekov razum, so se človeku vse bolj pojavljali verski dvomi, ki so bili povezani s težnjo po osvoboditvi izpod težkega bremena zapovedi.

Problem popačenega krščanstva je star 1700 let

Včasih človek ni imel niti izbire med vero in nevero, saj je bilo krščanstvo vodilo družbe, zato je preprosto pomenilo biti državljan biti tudi kristjan. »Kar je prepovedovalo krščanstvo, je prepovedovala tudi država, tako da bi se mogel kristjan popolnoma identificirati s takratno državno zakonodajo« (Holzer, 1995, 21).

Takšen sistem je bil vzpostavljen po letu 381, potem, ko je cesar Teodozij uzakonil krščanstvo, kot državno vero. Pred tem je cesar Konstantin leta 313 uzakonil za kristjane versko svobodo, po kateri so bile vse religije v rimskem cesarstvu enakopravne. Cesar Teodozij pa je krščanstvo zapovedal za celotno cesarstvo, zato od takrat naprej človek ni imel nobene izbire. S tem se je tudi dokončno uveljavil krst otrok, ki je poleg sprejetja krščanske vere, veljal tudi kot dejanje sprejetja državljanstva.

Neoporečno življenje naj bi nagradilo pridne kristjane

S pojavom demokratičnih sistemov in z ločitvijo Cerkve od države, je človek lahko resnično izbiral ali bo živel tako kot si želi ali pa bo še naprej izpolnjeval zapovedi, da bi bil v zameno za to, kasneje nagrajen z večnim življenjem.

Krščanstvo je bilo tako ljudem predstavljeno kot življenje, kjer človek stremi po nagradi, ki jo naj bi prineslo neoporečno življenje. Če bomo pridni, potem nam bo Bog naklonil lepo življenje in po smrti tudi lepo večnost. Tako je krščanstvo postalo vera, ki nagrajuje pridne in kaznuje poredne. Nenazadnje se otroke še vedno vzgaja v smeri pridnosti. Starši npr rečejo otroku: »Če boš priden, boš dobil čokolado, če pa ne boš priden, pa je ne boš«. Tako se še otrok v rosnih letih nauči preračunljivosti, s katero se kasneje sooča tudi v odraslosti. Ljudje smo se tako naučili, kdaj moramo biti »pridni«, da bomo potem od tega tudi nekaj imeli.

Biti kristjan, pomeni, sprejeti Božjo ljubezen

Zgoraj zapisano ni niti približek krščanstva, kaj šele krščanstvo. Danes se v Cerkvi mnogi sprašujejo, kako to, da, vsaj na področju Evrope, krščanstvo upada? Odgovor je morda nekoliko nenavaden: »Zato, ker še ljudje niso slišali za pravo krščanstvo«. Krščanstvo namreč ni v tem, da smo pridni in da izpolnjujemo Božje zapovedi, ampak v tem, da ljubimo. Ljubimo pa lahko, če najprej sprejmemo Božjo ljubezen. Torej, bistvo krščanstva ni v tem, da nekaj naredimo, oz. izpolnimo, ampak, da sprejmemo Boga. Seveda pa se ob tem postavlja vprašanje, zakaj sploh sprejeti Boga?

Boga lahko sprejmemo v svoje življenje samo po tem, v kolikor doživimo Božjo izkušnjo. V tem pa je tudi bistvo krščanske vzgoje. Zgolj učenje zapovedi, prepovedi in drugih predpisov prej človeka odbije od Boga, ker s tem dobi povsem napačno podobo o njem. O tem se lahko vsako leto znova prepričamo, ko mnogi veroučenci, ki ob koncu osnovnošolskega verouka prejmejo zakrament birme, množično odidejo iz Cerkve, mnogi so celo takrat zadnjič v cerkveni zgradbi. To pa je popoln paradoks tega, kar ob birmanski slovesnosti obljubljajo, saj je birma zakrament, kjer človek prejme Svetega Duha, kar pomeni, da lahko v polnosti zaživi svoje krščansko življenje.

Krščanska vzgoja temelji na Božjem razodetju

Pri katehetski vzgoji je bistvena težava v tem, da se krščanstvo oznanja zgolj kot vedenje o Bogu, ne pa razodetje Boga. Verska vzgoja namreč »ni abstraktno vedenje o Bogu, ampak razodetje čudovitih stvari, ki so se zgodile in se nam še dogajajo v Božjem daru novega življenja« (Schmemann 2018, 75).

Bog tako ničesar ne zapoveduje in ne zahteva od nas, ampak se želi sam človeku podariti, da bi lahko človek v njegovi moči premagoval težo vsakdanjika in, da bi bil kljub mnogim preizkušnjam srečen in zadovoljen. Predvsem pa, da se ne bi obremenjeval s tem, kaj bo z njim po smrti, saj s sprejetjem Božjega življenja človek že zaživi na način večnosti.

Bog je namreč za človeka ustvaril svet, da bi ga ta v Božjem imenu upravljal in razvijal. Človek je kmalu po tem svojeglavo zlorabil Božji dar, vendar ga Bog ni zapustil. V svojem Sinu Jezusu Kristusu, je Bog stvari zopet postavil na pravo mesto. Pravo mesto pa dobijo stvari, če jih uporabljamo iz ljubezni in v ljubezni. Božji Sin je iz ljubezni do človeka dal življenje zanj, da bi po njem človek zopet prejel življenje. Ne samo življenje za določen čas, ampak večno življenje.

Edini pogoj za krščansko življenje je odprtost srca

Krst in birma pomenita za človeka v polnosti sprejetje Božjega življenja. Edini pogoj, ki je za to sprejetje potrebno, je odprtost srca. Vse drugo ni stvar človeških moči in zaslug, ampak je izključno Božje delo. Krščanstvo tako še zdaleč ne pomeni izpolnjevanje množice predpisov, ampak sprejetje Božjega življenja v človeško življenje. Kdor pa sprejme Božje življenje, se pravi, novo življenje v Kristusu, ne potrebuje več zunanjih predpisov, ker ga itak Božja ljubezen usmerja v pravilno ravnanje.

Krstno življenje kristjan krepi v zakramentu evharistije, se pravi pri sveti maši. Mnogi kristjani hodijo k maši zato, ker so jih v mladosti učili, da je treba biti ob nedeljah pri maši in, da je greh, če k maši ne greš. Če gre človek k maši zato, ker zopet to pravi neka zapoved, nima to nobenega smisla, nasprotno, človeku lahko celo škoduje. Hudo je namreč opazovati kup nesrečnih obrazov, ki ne vedo zakaj so sploh v cerkvi, ko pa pridejo iz cerkve, ni njihovo življenje nič kaj podobno krščanskemu.

Vse, kar prinašamo Bogu na oltar, postane Kristusovo Telo

Biti pri evharistiji, pomeni, prinašati Gospodu svoje življenje in ga polagati na oltar. Vse kar smo skozi dan ali skozi teden delali mislili, želeli, konec koncev grešili, vse to Gospodu prinašamo na oltar. V moči Gospodove besede in Gospodovega Svetega Duha, naše življenje postane Kristusovo Telo. Kruh in vino, ki ga prinašamo na oltar je simbol vsega našega življenja in dela, vseh naših uspehov in neuspehov. Ko vse to postane Kristusovo Telo, dejansko tudi zaužijemo in sprejmemo v dimenziji večnosti.

Po sveti maši se okrepljeni s svežino Božjega življenja, ki nam ga je podaril Gospod v evharistiji, znova vračamo v vsakdanje življenje in ga posvečujemo. Kristjan na ta način ne more govoriti, da je svet pokvarjen, saj ga z lastno navzočnostjo posvečuje. Če pa zares govorimo, da je svet pokvarjen, potem s tem priznavamo, da nismo kristjani, saj konec koncev tudi kristjani živimo v svetu.

Krščanstvo ni religija, ampak življenje v Božji ljubezni

Tako smo prišli do zaključka, da izpolnjevanje zapovedi ni niti približno krščanska vrlina. V tem primeru postavljamo krščanstvo ob bok drugih religij. Kaj je religija? V religioznem življenju je na eni strani Bog, na drugi pa človek. Človek se s svoje strani trudi, da bi si s svojim neoporečnim življenjem pridobil naklonjenost Boga in s tem tudi nagrado. Za to pa ni potrebno, da se človek imenuje kristjan.

Biti kristjan pa ne pomeni, da moram nekaj narediti, da si bom posledično pridobil Božjo naklonjenost. Biti kristjan, preprosto pomeni, živeti v Božji ljubezni in jo razodevati. V kolikor človek živi Božjo ljubezen, jo tudi razodeva. Tisto kar se iz človeka razodeva, je tudi privlačno za drugega. Krščanstvo ima tako prihodnost samo, če se bo v človeku, predvsem pa v krščanskem cerkvenem občestvu, razodevalo Božje življenje.

Amadej Jazbec

Literatura:

HOLZER, JOZEF. 1995. Zgodovina Cerkve v stotih slikah. Ljubljana: Družina.

SCHMEMANN, ALEXANDER. 2018. Za življenje sveta. Ljubljana: Založba Dravlje, Družina.