Škof – varuh cerkvenega občestva

Ko govorimo o hierarhični ureditvi Cerkve, gotovo ne moremo mimo škofa. Škofovska služba spada med bistvene elemente Cerkve, saj brez škofa Cerkve pravzaprav niti ne more biti. Poleg škofov poznamo v Cerkvi še druge službe in nazive kot so: papež, kardinal, monsinjor, župnik, duhovnik, redovnik, diakon, laik, itd.

Od vseh naštetih služb je najpomembnejša in nepogrešljiva škofovska služba. Škofovska služba ni sama sebi namen, ampak pomeni predvsem služenje Božjemu ljudstvu. To pomeni, da je škof odgovoren za določeno cerkveno občestvo. To občestvo se združuje v krajevni cerkvi, ki se imenuje škofija, škof se imenuje krajevni škof ordinarij.

Poleg škofa ordinarija poznamo še škofe pomočnike in pomožne škofe. Škof pomočnik je tisti, ki po izpraznitvi škofovskega sedeža (smrt, upokojitev ali odstranitev škofa), avtomatsko postane škof ordinarij. Če predhodno škof pomočnik ni imenovan, kongregacija za škofe skupaj z nuncijem sproži postopek za imenovanje novega škofa. Ko je na podlagi poizvedb škof izbran, ga kongregacija predlaga v potrditev papežu.

Pomožni škofje v bistvu nimajo nobene vodstvene vloge, saj lahko opravljajo svojo službo le v dogovoru s škofom ordinarijem. Lahko rečemo, da so pomožni škofje bolj v »okras«, kar se navadno izkaže ob birmanskih slovesnostih, da ljudje lahko rečejo, da je bil pri njih škof. Drugače pa je bistvo škofovske služne v tem, da posvečuje, poučuje in vodi zaupano mu ljudstvo, kar pa ne moremo v polnosti trditi za pomožne škofe.

Včasih nam zunanji izgled zakriva bistvo škofovske službe

Kaj je pravzaprav škofovska služba? Ljudje si na splošno predstavljamo škofa, ki je oblečen v črn talar, prevezan z vijoličnim trakom (cingulum). Na glavi nosi okroglo vijolično čepico (solideja). Med mašnim obredom nosi v roki škofovsko palico, na glavi ima škofovsko kapo v obliki piramide (mitra). Bistvo njegove službe nam še najbolj ponazarja palica, saj na simbolen način predstavlja pastirsko palico, kar nas usmerja v škofa, kot pastirja zaupanih mu »ovčic«. Največkrat ga lahko vidimo ob birmanskih slovesnostih na župnijah in drugih velikih slovesnostih, npr. med blagoslavljanjem večjih gradbenih del. Prav tako ga lahko ob večjih praznikih vidimo pri maši v stolnici.

V stolnici se nahaja škofovski sedež

Stolnica je slovenska beseda za katedralo, kjer je škofovski sedež. Izraz »katedrala« izvira iz latinske besede »cathedra«, ki pomeni, stol, sedež. Ta izvira iz grške besede καθῆσθαι (kathestai), kar pomeni »sedeti«. Iste korenine ima tudi beseda »kateder«, ki pomeni učiteljev stol oziroma miza.

Solnica in škofovski sedež imata simbolni pomen za središče cerkvenega občestva. Vsako cerkveno občestvo ima namreč določeno središče. Danes je najbolj poznana cerkvena enota župnija, s središčem v župnijski cerkvi. Vendar se je cerkvena razdelitev na župnije začela pojavljati šele s koncem antike in v začetku srednjega veka. Zaradi vse večjega števila novih kristjanov namreč ni bilo več mogoče, da bi cerkvena občestva vodil škof, kakor je bilo do takrat v veljavi, zato so škofije razdelili na župnije, ki so jih vodili prezbiterji (duhovniki), z nazivom župnik.

Ob škofu je v polnosti združeno evharistično občestvo

Zakaj je škofovska služba bistvena za Cerkev? Konstitucija o Cerkvi 2. vatikanskega cerkvenega zbora pravi: »Vsako zakonito obhajanje evharistije vodi škof, ki mu je zaupana naloga, da izkazuje Božjemu veličastvu bogočastje krščanske vere« (C 26).Torej, gre pri škofovski službi v bistvu za polnost obhajanja evharistične daritve.

Pri zadnji večerji je namreč Jezus zbral okrog sebe apostole pri prvi sveti maši, kjer je kruh in vino posvetil v svoje telo in kri. Na koncu jim je rekel »to delajte v moj spomin« (Lk 22,19). Preden je bil Jezus križan je apostolom zapustil samega sebe pod podobo kruha in vina. S tem, ko jih je pooblastil, da od takrat naprej v njegovem imenu tudi oni opravljajo obred zadnje večerje, kar pomeni mašno daritev, jih je posvetil v škofe. To pomeni, da so postali varuhi cerkvenega občestva. Beseda »škof« namreč izhaja iz grške besede επισκοπος (episkopos), kar pomeni, varuh, skrbnik, branitelj.

Škofje so nasledniki apostolov

Po Jezusovem pooblastilu so apostoli postali odgovorni, da so ljudi združevali v občestvo, v Kristusovem Telesu in Krvi. Poleg tega je potrebno poudariti, da so bili apostoli tudi priče Jezusovega vstajenja, kar je druga pomembna »sestavina« škofovske službe. Apostoli so tako na podlagi osebnega izkustva Kristusovega vstajenja začeli širiti veselo novico evangelija, katere glavno sporočilo je večno življenje. Tako so poleg posvečevalne, prejeli tudi poučevalno službo.

Apostoli so svoje naslednike, škofe, posvečevali s polaganjem rok, kar pomeni, da so tudi njihovi nasledniki prejeli zakramentalno poslanstvo predsedovati evharističnemu zboru, posvečevati nove škofe, duhovnike in diakone ter oznanjevati veselo oznanilo evangelija. Tako so škofje, ki tudi danes delujejo po vsem svetu, posvečeni s posvečenjem, ki izhaja iz samega Kristusa. Temu rečemo, da so prejeli apostolsko nasledstvo.

Brez škofov ni cerkvenega občestva

S tem smo prišli do potrditve, da nobena druga služba v Cerkvi ni tako pomembna kot škofovska. Če za primer predpostavimo, da bi v tem trenutku iz kakršnega koli vzroka naenkrat zmanjkalo vseh škofov, bi Cerkev propadla. Če pa bi zmanjkalo npr. duhovnikov pa Cerkev ne bi propadla. Škofje so namreč edini, ki lahko posvečujejo nove škofe in duhovnike, duhovniki tega ne morejo storiti.

Omenjeno je že bilo, da se je služba duhovnikov še posebej razširila, ko se je število kristjanov zelo povečalo. Pred tem duhovniki sploh niso samostojno maševali, ampak so maševali skupaj s škofi. »Za zgodnjekrščanski čas je bilo samoumevno, da je Cerkev v prvi vrsti škofovska Cerkev in da se uresničuje predvsem v tem, da škof predseduje evharistiji. Evharistija, Cerkev in škofovska služba tvorita organsko celoto. Kakšen pomen so pripisovali tej enotnosti, se da denimo razbrati iz tega, da so v Rimu še v 7. stoletju vsakokrat obhajali samo eno evharistijo pod vodstvom škofa, čeprav bi povečano število kristjanov pravzaprav narekovalo več različnih bogoslužij« (Koch 2010, 58).

V teku stoletij je duhovnik do neke mere prevzel vlogo škofa

Po tem času se je na splošno uveljavilo, da so duhovniki maševali samostojno, kar pa je lahko iz zgornjega zapisa tudi nekoliko sporno. Duhovniki namreč niso deležni polnosti zakramenta svetega reda (posvečenja) in bi lahko na ta način maševali samo skupaj s škofi. T.i. varovalka, ki pa evharistično bogoslužje dela pravnomočno veljavno kljub odsotnosti škofa je ta, da pri vsaki sveti maši duhovnik v evharistični molitvi omenja krajevnega škofa, kar ga na simbolen način umešča v občestvo evharistične daritve.

Če danes še vedno obhajamo po župnijah več mašnih daritev na dan, pomeni, da je duhovnikov še vedno dovolj. Poleg tega je obhajanje več mašnih daritev škodljivo za cerkveno občestvo, saj ga razbija, duhovnik, oz. škof pa je prevzel vlogo »dežurnega serviserja« za različne potrebe, ki so prej človeškega izvora, kot pa Božjega. Verjetno nas bo pomanjkanje duhovnikov prisililo, da bomo zopet obhajali samo eno mašno daritev dnevno, ali celo tedensko, kakor so jo obhajali v prvih stoletjih.

Cerkev danes še vedno deluje po strukturah rimskega imperija

Kot smo lahko videli je bistvena vloga škofa predsedovati evharističnemu bogoslužju. Danes ga predvsem vidimo kot voditelja določenega cerkvenega občestva, ki združuje določeno število župnij. Razdelitev po ozemeljskih kriterijih izvira iz ureditve rimskega cesarstva, kar je pomenilo, da smo v Cerkvi uvedli vzporedne na pol državne strukture. Glede na strukture, ki so bile vzpostavljene v rimskem imperiju, je bila tedanja oblika cerkvene strukture v tistem času verjetno tudi primerna. Danes pa, ko v svetu praktično več ne poznamo političnih imperijev v smislu avtokracije, je cerkvena ureditev po starorimskem sistemu vsaj problematična, če že ne popolnoma zastarela.

Zato bi bilo potrebno premisliti tudi o vlogi papeža, ki je po preselitvi sedeža rimskega cesarstva iz Rima v Carigrad (330), vse bolj prevzemal vlogo cesarja na zahodu. Papež Frančišek, ki je prevzel službo 13.3. 2013, od prvega dne poudarja, da je predvsem rimski škof in ne toliko papež. S tem hoče papeški službi vrniti prvotno vlogo, ki ni bila v prvi vrsti politično-zakonodajne narave, ampak je bila predvsem v tem, da bi bila za vzgled v ljubezni drugim cerkvenim skupnostim.

Kljub pomanjkanju duhovščine še vedno vztrajamo pri načinu obvladovanja določenega ozemlja. Kakor so se v prvi Cerkvi oblikovale cerkvene skupnosti v okviru določenega občestva, je tudi danes prihodnost Cerkve v tem, da se bodo izoblikovala določena občestva, katera bo združeval določen duhovnik ali pa škof. Ta občestva ne bodo več toliko ozemeljske narave, ampak bolj personalne. To pomeni, da župnik ne bo mogel reči, da je odgovoren za toliko in toliko ljudi, ki živijo na toliko in toliko kvadratnih kilometrov, ampak se bodo na določenem kraju predvsem v okviru evharističnega občestva, združevali določeni ljudje, ki bodo izhajali iz različnih krajev, bodo pa čutili potrebo po življenju v evharističnem občestvu. Morda celo ni nujno, da se bodo zbirali v cerkvi, ampak na kakšnem domu od kakšnega vernika, o čemer lahko beremo v Apostolskih delih (Apd 2,42–47)

Škof je (naj bi bil) tisti ob katerem se ljudje počutijo varni

Če se vrnemo na škofovsko službo, moramo pri njej poudariti še vodstveni vidik. Škof, poleg tega, da posvečuje in uči, tudi vodi cerkveno občestvo. Vodstveno službo si lahko najbolj predstavljamo z Jezusovo priliko o dobrem pastirju. Pri tej priliki je poudarjeno, da je pastir tisti, ki skrbi, da se ovce ne izgubijo in, da se pri njem počutijo varne. (Jn 10,1–21).

Starejši ljudje se še spomnijo nadškofa Antona Vovka, ki je vodil ljubljansko škofijo po drugi svetovni vojni, ko je bila Cerkev na Slovenskem zares preizkušena. Kljub preganjanju in preizkušnjam ljudje poudarjajo, da so se ob njem počutili varni.

Danes vsak izmed nas spada v določeno škofijo. Kdor se vsaj približno izreka za kristjana verjetno ve, kdo je njegov škof in na ta način tudi odgovoren za cerkveno občestvo. Verodostojnost škofa lahko ocenjujemo tudi po tem, če se ob njem počutimo varni. V času nadškofa Vovka so bili v Sloveniji trije škofje (nekaj časa celo samo dva), danes jih je po trenutnih podatkih štirinajst. Povečano število škofov, čemur smo priče v zadnjih letih, nam govori, da duhovnikov še zdaleč ni premalo. Ob kvantiteti škofovske službe, nas v primerjavi s pol stoletja danes sploh ne bi smelo biti strah. Seveda se ob tem ponuja vprašanje in sicer ali so današnji škofje zares pastirji v svetopisemskem pomenu besede?

Kdo je lahko škof?

Na koncu še poglejmo, kdo pravzaprav lahko postane škof in kakšni so pogoji za škofovsko službo? Kandidat za škofa naj bi bil »trdne vere, dobrih nravi, pobožen, goreč za duše, moder, razsoden in se odlikuje po človeških krepostih in ima druge darove, zaradi katerih je primeren za izvrševanje službe, za katero gre; na dobrem glasu; star vsaj petintrideset let; že vsaj pet let posvečen v duhovnika; ima doktorat ali vsaj licenciat iz svetega pisma, teologije ali cerkvenega prava na institutu višjih študij, ki je priznan od apostolskega sedeža, ali je vsaj v teh strokah zares izveden« (ZCP kan 378).

To je aktualna opredelitev, ki jo predpisuje cerkveno pravo. Če že govorimo o cerkvenem pravu, je potrebno omeniti, mora biti blagor duš v Cerkvi vedno najvišji zakon (ZCP, kan. 1752). Škof, ki mu je zaupano občestvo, tako na najboljši možni način izvršuje škofovsko službo, če mu je na prvem mestu blagor zaupanega mu občestva, merilo je zgled v omenjeni priliki o dobrem pastirju, ki je pripravljen dati življenje za svoje ovce (Jn 10,15).

Amadej Jazbec

Literatura:

KOCH, KURT. 2010. Božja Cerkev. Maribor: Slomškova družba.

Koncilski odloki. 1995. Ljubljana:Družina.

Zakonik cerkvenega prava. 1999. Ljubljana: Družina.