[Ekskluzivno] Ivan Oman ob Dnevu državnosti: Ko je bila dosežena enotnost med politiki, je bil enoten tudi narod
Pisalo se je leto 1991, ko je bila 25. junija sprejeta Dekleracija o neodvisnosti Slovenije in Temeljna ustavna listina o samostojnosti in neodvisnosti Slovenije, nekaj dni za tem, 27. junija se je začela slovenska osamosvojitvena vojna, v kateri je Slovenija obranila neodvisnost. Sam boj za neodvisnost se je začel že v decembru 1990, ko je 88,5% Slovencev glasovalo, da Slovenija postane suverena in neodvisna država in s tem začrtali pot k neodvisnosti. Ivan Oman, predsednik Slovenske kmečke zveze, kasnejše Slovenske ljudske stranke, prve politične stranke, ki je bila najpomembnejši dejavnik osamosvojitvenega boja se pri svojih 90 letih s posebnim čarom spominja tistega časa.
Ste eden od začetnikov in najuglednejših osebnosti slovenske demokratizacije in osamosvajanja Slovenije. 25. junija letos se bomo spominjali dni, ko smo si pred 28. leti z uveljavitvijo plebiscitne odločitve in z osamosvojitveno vojno priborili samostojno Slovenijo. Kako se vi spominjate tistih dni?
Če me kdo vpraša po spominih na osamosvojitev, moram reči, da sem se še prav posebno zapomnil tisti čas pred plebiscitom. Tiste večerne sestanke na Gregorčičevi, ko smo polemizirali s takratno opozicijo, ki je z vso ihto nasprotovala plebiscitu. Pozneje smo seveda ničkolikokrat slišali kako smo bili takrat enotni, sedaj smo pa tako razdeljeni. Res, na plebiscitu smo bili skoraj stoodstotno enotni. Ampak za to enotnost se je bilo treba močno potruditi.
Kateri dogodki iz časov uveljavitve plebiscita in osamosvojitvene vojne so vam posebno ostali v spominu?
Po doseženi osamosvojitvi mi je dr. Pučnik enkrat dejal: »Mar bi jih pustili v tem njihovem nasprotovanju in bi sami izpeljali.« Prepričan sem, da je bilo prav, da smo vztrajali na tistih mučnih sestankih toliko časa, da smo res dosegli enotnost, podpisali dogovor, ter ga še zalili s šampanjcem. Ko je bila dosežena enotnost med politiki, je bil enoten tudi narod.
In rezultat? Na plebiscitu domala popolnoma enotna odločitev za samostojno slovensko državo. To zgodovinsko odločitev, tudi zgodovinsko šanso je slovenski narod izkoristil, šansa, ki je dotlej še ni bilo in je tudi pozneje najbrž več ne bi bilo.
Pol leta pozneje, na Trgu Republike, pred stavbo parlamenta je množica praznovala ob grozečem vreščanju jeklenih ptičev iz krajev, ki smo jim včerajšnji dan dokončno rekli Zbogom. Na jambor na trgu se je dviga nova, ne, ne, nič nova, prava slovenska zastava, brez zvezde. Ne smemo pozabiti, da so Romuni takoj, ko so obračunali s komunistično diktaturo, obračunali tudi s simbolom te diktature – rdečo zvezdo. Preprosto so jo izrezali iz svoje zastave. Mi smo jo trpeli še več kot leto po cvetnonedeljskih volitvah 1990. Ta simbol nesvobode ter sovjetizacijskega eksperimenta. Zavedati se moramo, da se še danes mnogi niso sprijaznila z obsodbo, da rdeča zvezda spada na smetišče zgodovine.
V 28 letih se je marsikaj spremenilo, mogoče je Slovenija res zašla s poti, a vendar Dan državnosti je spomin na našo odločnost, moč in enotnost. Dan ko smo pred leti dočakali svojo državo, ko smo končno zaživeli svoje sanje. Nikakor ne smemo pozabiti na osamosvojitvene vrednote – na pogum, enotnost, sožitje, medsebojno razumevanje in zaupanje, ki je v tistem času vrela v možeh in ženah. Za enotnost Slovencev pa je, kot je starosta Ivan Oman omenil, potrebno najprej doseči enotnost med politiki ali pa vsaj načelno strinjanje o ključnih vprašanjih od katerih je odvisna prihodnost naše države. Potem bomo lahko v polnosti izkoristili ves potencial našega velikega naroda.
Alenka Gabrovec