Skip to content

Postati duhovnik – Klic ali beg pred resnico

Eno izmed najbolj pogostih vprašanj, ki jih ljudje zastavljajo duhovniku ali tistemu, ki se pripravlja na duhovniški poklic je: »Zakaj si se odločil postati duhovnik?«. Eden izmed najbolj pogostih odgovorov je: »Bog me je poklical.«. Gotovo je, da je tudi eden izmed razlogov za odločitev za duhovniški poklic Božji klic, vendar bi bili naivni, če bi se zadovoljili s tem odgovorom. Najprej je potrebno povedati, da Bog kliče po konkretnih osebah, dogodkih, talentih, ipd., kar pomeni, da Božji klic ni nekaj abstraktnega, ampak se konkretizira v različnih oblikah. Poleg tega je potrebno upoštevati, da so duhovniki na popolnoma enak način podvrženi fizičnim zakonitostim in drugim omejenostim, zato jih je potrebno obravnavati predvsem v okviru teh dimenzij.

Naivni bi bili, če bi zares verjeli, da gre pri vsakemu duhovniku za stoodstotni Božji klic in stoodstotni odgovor na ta klic. Človek se namreč odloča za duhovniški poklic v okviru kulturno-zgodovinskega konteksta in okolja, v katerem živi, predvsem pa glede na to, da bo v življenju uspel, nenazadnje, pri marsikomu je v ospredju tudi kariera.

Veselje je bistvena kompetenca duhovnika

Bistvo krščanskega življenja je veselje. Duhovnikova naloga je zato v prvi vrsti razodevati veselje, ki je sad Božjega (po)klica. Zato že na začetku povejmo, da je pristen duhovnik tisti, ki je iskreno vesel in z veseljem »okuži« ljudi h katerim je poslan. Upad krščanstva in hkrati tudi upad duhovniških poklicev lahko zato najprej iščemo v dejstvu, da so verniki in pastirji (škofje, duhovniki) v zadnjih letih v veliki meri postali apatični, kar se, bolj kot v veselju, kaže v zamorjenosti in zagrenjenosti.

Ena izmed bistvenih kompetenc, ki bi jih morali imeti še zlasti duhovniki je ta, da so nosilci radosti in veselja, kar pomeni, da so, ne glede na zunanje okoliščine vedno v Božjem objemu. O tem pričajo mnogi zgledi slovenskih duhovnikov in škofov, na čelu z nadškofom Antonom Vovkom, ki so v obdobju po drugi svetovni vojni živeli v nezavidljivo težkih okoliščinah preganjanja krščanstva, vendar so kljub trpljenju, z veseljem živeli in oznanjali evangelij. Zanimivo je, da je bilo takrat kljub težkim časom, veliko duhovniških poklicev. V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja je bilo letno več kot šestdeset novomašnikov, danes jih komaj preštejmo na prste ene roke.

Duhovnik kot »Deus ex machina«

Pri našem razmišljanju o duhovniškem (po)klicu, je potrebno najprej razjasniti, kaj sploh pomeni biti duhovnik. Najprej je potrebno poudariti, da smo kljub navidezno liberalnemu življenju v Sloveniji, še zelo zaznamovani s tradicionalizmom, ki je duhovnika, še posebej v zadnjih stoletjih, povzdignil na raven Božjega namestnika.

Mnogi še vedno obravnavajo duhovnike, kot posrednike med Bogom in ljudmi, nekakšne pol bogove, kot jih poznamo iz antične mitologije. O tem pričujejo tudi slovesnosti novih maš, ko je v večdnevnem praznovanju duhovniškega posvečenja, novi duhovnik dobesedno obravnavan kot nekdo, ki je poslan odrešit svet ali vsaj vernike, h katerim je poslan. To se vidi v ganljivih prizorih slovesa od doma, kjer je slovo prikazano v smislu, da se bo novi duhovnik zdaj popolnoma ločil od svojih staršev in sorodnikov, ker bo od zdaj naprej živel v Božjih dimenzijah, ki izključujejo celo vezi s svojimi najbližjimi sorodniki.

Mnogokrat se zgodi, da novomašnika vozijo s kočijo, kakor so včasih prevažali cesarje ali kralje, ga pripeljejo do cerkve, kjer po slovesnem vstopu in po pozdravih župnijskih predstavnikov, prvič javno samostojno daruje mašno daritev.

V ljudeh se ustvari občutek, da je duhovnik, kot nekakšen Deus ex machina, poznan iz antičnih tragedij, ki se je pojavil v najbolj dramatičnem prizoru in s tem rešil zaplet, ki se je do takrat zdel nerešljiv. Takšen način obravnavanja duhovniškega poklica je sicer všečen in marsikoga potegne v duhovniški poklic, vendar je popolnoma zgrešen in neskladen z osnovnimi pojmi krščanstva.

Duhovnik je poklican za zbiranje občestva pri evharistiji

Biti duhovnik, ne pomeni, biti nekaj več, ampak je samo eden izmed možnih načinov izpolnjevanja krstnega poslanstva. Po zakramentu krsta in birme smo namreč kristjani vcepljeni v Kristusovo Telo, v občestvo Cerkve, v katerem ne moremo govoriti o hierarhičnih stopnjah v zemeljskem pomenu besede. Če ne bi bilo občestva, namreč duhovnik sam zase ne bi imel nobenega pomena. Prvo poslanstvo občestva Cerkve je zbiranje ob zakramentu evharistije, pri sveti maši. Vsak član občestva daruje na oltar svoje življenje in v zvezi s tem svoje delo, uspehe, pa tudi neuspehe in padce. Duhovnikova naloga je, da te darove  v imenu občestva sprejme, kjer na daritvenem oltarju, pod podobo kruha in vina postanejo Kristusovo Telo. Glavno poslanstvo duhovnika je tako sprejemati darove ljudstva in jih v imenu ljudstva darovati na oltar. Kristusovo Telo ne postanejo v duhovnikovi moči, ampak v moči Jezusa Kristusa, ki je duhovnika z mašniškim posvečenjem pooblastil za odgovornost zbiranja občestva pri evharistiji. Verniki se tako, okrepljeni s Kristusovim Telesom, vračajo v vsakdanje življenje, v materialni svet in ga na ta način posvečujejo.

Duhovniški poklic je mnogokrat sad iskanja samega sebe

Ljudje ocenjujejo duhovnike predvsem po nebistvenih stvareh, kot so gradbene sposobnosti, zbiranje otrok in mladine, družabnost, duhovitost, pričakujejo tudi, da bo znal sodelovati z lokalnimi oblastmi, da bi dobil kakšen denar od občine za določen projekt. Prav tako obravnavajo duhovnika kot nekoga, ki nekaj pomeni v družbi, predvsem, da imajo zato od njega kakšno korist.

Zadnje zapisano je zelo zemeljsko pojmovanje duhovniške službe, ki pa je, žal, pri mnogih ljudeh merodajno. V tej luči se, žal, tudi mnogi odločajo za poklic duhovnika. Zato bomo v nadaljevanju podali nekaj primerov, ki so, prej človeški, kot Božji vzrok odločitve za duhovniški poklic

Celibat, kot vzrok prikrivanja duhovnikove neurejene spolnosti

V tesni povezavi z duhovniškim poklicem je sprejetje obveznosti celibata, ki je praksa v Rimskokatoliški cerkvi. Starejši ljudje povedo, da so včasih mislili, da duhovnik ne hodi niti na WC, ker je drugačen od drugih ljudi. Na ta način so obravnavali tudi duhovnikovo spolnost. Ker je drugačen od drugih ljudi, ne čuti spolnega nagona in spolnih potreb. Zato je duhovniški celibat v ljudeh še bolj utrdil miselnost o duhovniku kot pobožanstvenem bitju.

Po drugi strani je na zunaj sprejeti celibat priložnost za marsikakšno prikrivanje duhovnikovih deviacij. V primeru, da bi bili duhovniki poročeni, bi se njihova čustveno-spolna zrelost do neke mere poznala, saj bi se, vsaj na zunaj, videlo, kako funkcionira njegovo zakonsko življenje. Seveda zunanji videz ne kaže realne slike, lahko se iz njega sluti vsaj približno življenje duhovnika.

Neporočenost duhovnika je lahko npr. priložnost za skrivna razmerja, tudi z več ženskami, saj si marsikatera zaradi njegovega položaja, morda tudi iz želje, ker je »celibatersko nedotakljivo« z njim želi razmerje. Pri marsikateri je privlačna tudi duhovniška obleka, saj predstavlja zanjo neke vrste fetiš. Neki duhovnik je pripovedoval, da ne nosi več duhovniške obleke zato, ker je enkrat prišla k njemu ženska in mu rekla, da vedno, ko ga vidi v duhovniški obleki, doživi orgazem.

Poleg heteroseksualnih razmerij, ki jih lahko gojijo nekateri duhovniki, pa je duhovniški poklic, pod krinko celibata, priložnost za homoseksualna razmerja. Homoseksualno razmerje je namreč veliko lažje prikriti, kot heteroseksualno. Ljudje namreč skoraj vedno sprožijo govorice, če se duhovnik pojavi v kakšni ženski družbi, medtem ko pa moško družbo nima skoraj nihče pripomb.

Spolno področje je bistvenega pomena pri odločanju za duhovniški poklic

Spolno področje je zelo odločilen dejavnik pri odločanju za duhovniški poklic. Nekateri ne morejo sprejeti duhovniškega poklica, ker so pošteni in priznajo, da zahteve celibata ne bodo mogli izpolnjevati. Nekateri to dokončno spoznajo že po duhovniškem posvečenju in zato prenehajo z opravljanjem duhovniške službe. Nekaterim je ravno krinka neporočenosti izziv za izživljanje njihove neurejene spolne narave. Nenazadnje smo v zadnjem času priče odkritja pedofilije, ki je ena izmed najbolj sprevrženih spolnih praks.

Duhovniška služba trenutno zagotavlja materialno preživetje

Pomemben dejavnik pri odločitvi za duhovniški poklic igra materialno stanje kandidata. Za sedaj duhovniški poklic še daje zagotovilo za preživetje. Glede na trende lahko pričakujemo, da čez dvajset let duhovniki ob takšni obliki financiranja, zagotovo ne bodo mogli preživeti. Ob dohodkih, ki so s strani Cerkve predpisani, duhovnik, vsaj če deluje pošteno, sicer ne more obogateti, ni pa mu treba skrbeti, kako bo preživel iz meseca v mesec, kakor je to skrb večine zaposlenih v Sloveniji, saj mnogi živijo od minimalnih plač. V zadnjih letih se je brezposelnost sicer zmanjšala, zaradi nizkih dohodkov posameznika in njegove družine, se ni nič zmanjšal riziko preživetja.

Duhovnik, ki živi na župniji praktično ne plačuje lastnih položnic, saj so prostori, kjer živi, župnijski in na ta način glavne izdatke poravna župnija. Dohodki župnije so v glavnem sestavljeni iz nedeljskih in prazničnih nabirk pri svetih mašah. Marsikje imajo še dohodke na račun denacionalizacije. Je pa res, da je vprašanje, kako dolgo še bo takšno stanje vzdržno, saj se dohodki župnije na račun vse manjšega števila vernikov, hitro zmanjšujejo. Prav tako se bodo izčrpali tudi dohodki iz denacionalizacije.

Pojav množičnih blagoslovov je nova tržna niša za preživetje duhovnika

Dar, ki ga lahko duhovnik zadrži zase, je ena mašna intencija na dan, ne glede na to, koliko maš dnevno opravi. Dar za mašni štipendij je 20 €. Od tega še mora nekaj nameniti za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Del mu plača država in župnija.

Duhovnikovi dohodki so tudi darovi ob pogrebnem obredu, denar dobi tudi iz naslova različnih blagoslovov. Pojav množičnih blagoslovov, ki smo jim priče v zadnjih letih, lahko pripisujemo dejstvu, da ljudje sicer redno duhovniku in župniji ne namenijo več toliko denarja, po drugi strani so radodarni ob enkratnih priložnostih blagoslovov. Ker so pri blagoslovih v večini navzoči ljudje, ki ne hodijo v cerkev, ti darujejo nekoliko več, tudi zato, ker bi si na ta način radi odkupili dušo in s tem opravičili svoje nedejavno krščansko življenje.

Družina je pomemben dejavnik pri odločitvi za duhovniški poklic

Vlogo pri odločitvi za duhovniški poklic igra tudi družina. Starši iz tradicionalnih katoliških družin, kjer hodijo vsi člani k maši in hkrati sodelujejo v različnih župnijskih skupinah, še vedno hrepenijo, da bi vsaj eden od sinov postal duhovnik. Odločitev za duhovništvo predstavlja za družino nekakšno potrditev, da so zgledna družina, ob kateri naj bi se navdihovali predvsem tisti, ki po njihovem niso tako zgledni. V družini ima posebno mesto mama, ki si navadno najbolj želi, da bi kdo od sinov postal duhovnik.

Ni skrivnost, da si je tudi Slomškova mama želela, da bi postal njen sin duhovnik. Znano je, da je bil Anton Martin Slomšek duhovnik in škof z vsem srcem, zato je potrebno ob tem poudariti, da ni nujno, je duhovniški poklic, ki je bil vzpodbujen s strani mater, zato slab. Pri Slomšku je šlo gotovo za to, da je najprej sam čutil duhovniški poklic in bi verjetno postal duhovnik, tudi, če si mati tega ne bi želela. Večji problem je tam, kjer si to v večji meri želi mati, ne pa sin.

V primerjavi s preteklostjo je duhovništvo izgubilo na kvaliteti

Ob vsem naštetem je potrebno poudariti, da je duhovnik v preteklosti bil vedno eden izmed stebrov družbe. V slovenski kulturi so mnogi pustili pečat s svojim ustvarjanjem, predvsem na literarnem področju. Omenimo jih samo nekaj: Valentin Vodnik, Simon Gregorčič, Fran Saleški Finžgar, Ksaver Meško, Aleš Ušeničnik, itd. Skratka, v preteklosti so duhovniki v družbi odigrali neprecenljivo duhovno in intelektualno vlogo.

Danes je študij teologije, ki je eden izmed pogojev za duhovniško službo, na ravni povprečne zahtevnosti. Tudi nivo kvalitete pridigarstva je zelo upadel, saj mnogi duhovniki ne premorejo tekočega govora. Ob tem si je težko zamisliti Jezusa in apostole, da bi svoje poslanstvo oznanjevanja, opravljali z listi v rokah. Poleg tega pridiga v glavnem obsega moraliziranje, v smislu, kaj vse bi morali ljudje narediti, da bi »dosegli Boga«. Bilo bi čisto dovolj, če bi pridiga vsebovala podelitev vzroka za duhovnikovo veselje.

Čeprav mnogi menijo, da je teologija eden izmed težjih študijev, temu ni več tako. Študij traja pet let, po opravljeni diploma duhovniki opravijo še t.i. pastoralni letnik, ki je predvsem praktična priprava na duhovniško službo. V času študija morajo prebivati v bogoslovnem semenišču v Ljubljani. Do nekaj let nazaj je obstajalo semenišče tudi v Mariboru, vendar so ga zaradi pomanjkanja kandidatov zaprli.

Propedevtični letnik – poizkus prečiščevanja duhovniškega poklica

Slovenski škofje so za prihodnje akademsko leto uvedli za nove duhovniške kandidate t.i. propedevtični letnik, kar je novost. Namenjen je kandidatom, ki so na samem začetku priprave na duhovniški poklic, eno leto pred vpisom na Teološko fakulteto. Namen propedevtičnega letnika je prečiščevati poklic, da bi bil poklic v resnici Božji klic in ne kot klic samopoklicanega. Zaradi odklonov, ki smo jih obravnavali, je namen propedevtičnega letnika prečistiti duhovno – čustveno zrelost kandidata.

Z dejanjem uvedbe propedevtičnega letnika slovenski škofje priznavajo, da poklicanost v duhovniški poklic ni samo po sebi umevna. Za tistega, ki želi postati duhovnik tako še ne pomeni, da so v ozadju zares iskreni nameni povezani z Božjo voljo. Dokler bo duhovniški poklic obravnavan kot hierarhična stopnja, v smislu, da pomeni biti duhovnik, biti nekaj več, kot biti »navaden«, bodo duhovniki in kandidati za duhovništvo vedno podvrženi skušnjavi, da so zares nekaj več. Kdor ima samega sebe za nekaj več, obstaja resna nevarnost, da bo svoj položaj izkoriščal in se nad ljudmi izživljal na različne deviantne načine.

Duhovnikova naloga je biti najbolj vesel kristjan v občestvu

Pri duhovniškem poklicu gre za to, da je duhovništvo eden izmed načinov življenja krstnega in birmanskega poslanstva. Po krstu in birmi smo namreč vsi kristjani poslani v naročje evharističnega občestva, kjer prejemamo moč za življenje po evangeliju v vsakdanjem življenju. V kolikor je bistvo evangeljskega oznanila prinesti veselje v srca ljudi, je duhovnikova naloga najprej biti najbolj vesel Kristjan v zaupanem mu občestvu. Le na ta način bo duhovniški poklic izpričan kot Božji klic v pravem pomenu besede. Tako duhovnikovo življenje ne bo več odražalo bega pred resnico, ampak bo izraz življenja osvobojenega človeka, ki pričuje o Božjem življenju v konkretni realnosti sveta.

Amadej Jazbec

Subscribe
Notify of
guest
0 Komentarji
Inline Feedbacks
View all comments

Prijava na e-novice