Vse večja tveganja za svetovno recesijo – centralne banke niso pripravljene
Deset let po tem, ko je ameriška centralna banka delala skupaj z Evropsko centralno in Japonsko banko, da bi se globalno gospodarstvo umaknilo z roba recesije, je njihova zmožnost preprečiti naslednjo recesijo – omejena.
Ali so centralne banke na svetu pripravljene na boj proti »padcu«, postaja manj hipotetično vprašanje, saj svetovno gospodarstvo kaže znake napetosti. Možnosti, da bodo ZDA do naslednjega leta vstopile v recesijo, so se povečale, saj se proizvodnja slabša, trgovinska negotovost pa se nadaljuje. V Nemčiji se je stopnja brezposelnosti povečala, industrijska proizvodnja pa se upočasnjuje. Na Japonskem se pozna šibka proizvodnja v tovarnah, slabši izvoz pa povečuje ranljivost.
Recesija še zdaleč ni neizogibna – še posebej globoka in boleča kot zadnja. Toda zmožnost za vrsto odločilnega odziva, ki bi preprečila še slabši rezultat leta 2008, je ovirana. Takrat so centralne banke znižale obrestne mere, odkupile obveznice, podaljšale vladno podporo finančnim produktom, posodile denar bankam in v nekaterih primerih usklajevale z vladnimi organi, da bi zagotovile, da njihovi reševalni paketi ne delujejo v navzkrižne namene. To je bilo obdobje eksperimentiranja brez primere, ki je rešilo gospodarstvo, ki se je nagibalo k propadu.
Danes ostajajo obrestne mere na Japonskem in v Evropi pod ničlo. V Združenih državah Amerike so po zgodovinskih standardih nizke, zaradi upada je manj prostora za zmanjšanje. Večina centralnih bank ima še vedno ogromne zneske obveznic in drugih vrednostnih papirjev, ki so jih kupili, da bi podprli svoje gospodarstvo zadnjič, kar bi lahko še dodatno otežilo nakupovanje novih in zmanjšalo njihove učinke.
Svetovni voditelji, kot je Christine Lagarde, ki je bila imenovana za naslednjo vodjo Evropske centralne banke, pozivajo centralne banke, da v primeru recesije delujejo odločno.
Monetarna politika prav tako slabo izkorišča verodostojnost. Večje centralne banke v tej širitvi niso dosegle svojih 2-odstotnih inflacijskih ciljev, kar je povečuje tveganje, da bodo cene ob naslednjem upadu – padle nevarno nizko. Medtem ko so obljube o nižjih obrestnih merah v zadnjih letih pomemben vir spodbud, bi lahko te obljube izgubile svoj pomen v svetu, kjer vlagatelji že pričakujejo stalno nizke stopnje le teh.
Te omejitve so še posebej zaskrbljujoče v času, ko vlade kažejo majhno željo po skupnem delu, da bi nadomestile splošno globalno upočasnitev – v Sloveniji ni nič drugače. ZDA in Evropa so sredi trgovinskega spora, ki je sledil odločitvi predsednika Trumpa, da uvede tarife za jeklo in aluminij ter njegovo grožnjo, da bo obdavčil nemške in druge evropske avtomobile. Trump je tudi kritiziral Evropsko centralno banko, ker je sprejela ukrepe za zaščito gospodarstva evroobmočja in ga obtožila, da poskuša oslabiti evro in postaviti Ameriko v boljši položaj.
Predsednik ZDA je prejšnji teden zatrdil, da so centralne banke v nekakšni orožni tekmi, saj na Twitterju navaja, da Kitajska in Evropa manipulirata z valutami, da bi si pridobile prednost pred Združenimi državami in da bi morala ZDA začeti delati isto.
China and Europe playing big currency manipulation game and pumping money into their system in order to compete with USA. We should MATCH, or continue being the dummies who sit back and politely watch as other countries continue to play their games – as they have for many years!
— Donald J. Trump (@realDonaldTrump) July 3, 2019
Vir: Twitter.
»Kitajska in Evropa igrajo veliko igro z manipulacijo valut in črpajo denar v svoj sistem, da bi tekmovali z ZDA. Morali bi početi isto ali pa bomo še naprej lutke, ki sedijo in vljudno gledajo, ko druge države še naprej igrajo svoje igre – kot to počnejo že več let!«, je zapisal Trump.
Uradniki centralne banke vztrajajo, da so pripravljeni delovati agresivno, če pride do nove recesije. ECB je pripravljena spodbuditi evroobmočje, Iz sistema zveznih rezerv ZDA sporočajo, da bi lahko kmalu znižal obrestne mere, da bi poskušal preseči tveganja v Združenih državah.
Toda ekonomisti po vsem svetu trdijo, da centralne banke niso dovolj in ne morejo več biti edini rešitelji, ko naslednjič pride do recesije. Ta resničnost je v nasprotju s političnimi omejitvami v Združenih državah in Evropi, kjer zakonodajalci morda ne morejo ali ne želijo hitro uvesti dragih paketov spodbud.
»Fiskalna politika ima veliko aktivnejšo vlogo in še ni opremljena za to,« je prejšnji mesec na osrednjem bančnem forumu v Sintri na Portugalskem dejal Olivier Blanchard, nekdanji glavni ekonomist Mednarodnega denarnega sklada v Evropi.
Ko gre za monetarno politiko, »zagotovo ni dovolj prostora, da bi se lahko odzvali na celo recesijo, ki je v teku,« je dejal.
Christine Lagarde, ki je bila imenovana za naslednika Marija Draghija, kot vodja Evropske centralne banke in trenutno vodi Mednarodni denarni sklad, je opozorila, da bodo centralne banke verjetno glavna obrambna črta glede na fiskalne omejitve.
»Visoki javni dolg in nizke obrestne mere so mnogim državam prepustile manevrski prostor,« je dejala Lagarde v junijskem blogu. Dodala je, da bodo v času recesije države morale uporabiti svoja gospodarska orodja skupaj z »odločnimi denarnimi olajšavami in fiskalnimi spodbudami, kjer je to mogoče«.
Svetovna gospodarska rast se je vrnila po globoki recesiji in nedavno (v začetku leta 2018) potekala usklajena mednarodna širitev. Vendar je napredek v zadnjih mesecih pokazal razpoke, saj so trgovinski tokovi padali, proizvodni indeksi so se umaknili iz Azije v Evropo.
Ameriških trgovinske vojne in grožnja neurejenega britanskega umika iz Evropske unije ter nadaljnja upočasnitev na Kitajskem pomenita dodatno tveganje za mednarodne dejavnosti.
Japonska ponuja previden primer, da zgolj pripravljenost za ukrepanje ne zagotavlja uspeha. Haruhiko Kuroda, vodja japonske centralne banke, je stavil vse, da bi ponovno oživil gospodarstvo države, znižal tečaje na negativno območje in kupil državni dolg ter delnice, da bi okrepil trge in zaupanje.
Kljub vsem tem prizadevanjem ostaja inflacija Japonske pod mejo, kar je slaba novica, saj povečuje tveganje popolne deflacije, če bi se rast še oslabila.
Zdaj ni več jasno, koliko prostora še ima Kuroda za ukrepanje, če pride do globoke recesije, prav veliko pa zagotovo ne.
Centralne banke v večjih gospodarstvih so v nižjih položajih predvsem zato, ker so se trajnostna rast, inflacija in obrestne mere zmanjšale ter trendi, ki jih je mogoče pripisati dolgotrajnim strukturnim silam v gospodarstvu, vključno s staranjem prebivalstva in zmanjšanjem produktivnosti postajajo zaskrbljujoči.
Ameriški politiki so po recesiji leta 2008 omejili vladno porabo, tudi ko je brezposelnost ostala visoka in je bila rast še »mlada«. Nedavna znižanja davkov in povečanje izdatkov, ki so jih uvedli republikanski zakonodajalci, so povečali zvezni dolg, vendar se trenutno zdi, da v teku ni širše sprejemanje porabe primanjkljaja, zlasti zaradi predsedniških volitev v letu 2020.
Ameriški proračunski primanjkljaj je na dobri poti, da letos preseže 1 bilijon dolarjev, nekateri zakonodajalci že iščejo načine za zmanjšanje, ne dodajanje, zveznih izdatkov.
Voditelji centralnih bank vse bolj opozarjajo, da bo njihova moč omejena brez pomoči davčnih organov.
