Avtor: Amadej Jazbec
Spoved. Ena najbolj pogostih besed, ki jih slišimo v zvezi s Cerkvijo, posebej še, ko govorimo o njeni zakramentalni razsežnosti. Zanimivo je, da je spoved ena izmed najbolj občutljivih tematik znotraj samega krščanstva. Pojmovanje zakramenta sprave, kakor tudi drugače rečemo spovedi, je namreč tudi med samimi kristjani zelo različno, zato je tudi odnos do tega zakramenta domala pri vsakemu človeku nekoliko drugačen.
Pravzaprav, če smo iskreni, nam spoved povzroča neprijeten občutek, ker gre pri tem zakramentu, če ga seveda jemljemo zares, za neposredno soočanje s samim seboj, kar pomeni, da gre pri spovedi za soočenje z resnico o nas samih.
Avtomatizem in zadržanost sta vzrok za neučinkovito spoved
Večina se nas je prvič srečala s spovedjo pred prejemom prvega obhajila. Sam se spomnim, kako sem se zavzeto pripravljal na ta zakrament. Kot osem let star otrok sem se skušal spomniti grehov za vsa leta nazaj, kolikor mi je pač nazaj segel spomin. Ko gledam na tisti čas, lahko rečem, da sem se na prvo spoved zares pripravil s skrbnostjo in iskrenostjo, zato je bil tudi prejem prvega svetega obhajila naslednji dan toliko bolj prisrčen in vesel.
Glede na to, da mnogi gledajo na ta zakrament z zadržanostjo, bomo skušali pojasniti pogled na ta zakrament, saj je zadržan ali celo odklonilen odnos, mnogokrat razlog, da k temu zakramentu raje ne pristopimo. Poleg tega pa se je v zvezi s spovedjo pri mnogih kristjanih zakoreninil t.i. avtomatizem, kjer v katerem prevladuje mišljenje, da so nam grehi na vsak način odpuščeni, že s tem, da stopimo v spovednico, ne glede na to kaj tam povemo, kako izrazimo same sebe.
Skrb za človeka v celoti: duh, duša (psiha), telo
Najlažje bomo potrebnost tega zakramenta razumeli, če ga vzporedno primerjamo skrbi za telesno področje. Če si npr. zlomimo nogo, bomo verjetno takoj obiskali zdravnika, da nam bo čimprej oskrbel nogo. Poleg tega, da nam zdravnik oskrbi nogo, je še pomembno, da poznamo razlog zloma noge, da se bomo v bodoče izogibali nevarnih situacij, kjer neposredno ogrožamo svoje zdravje.
Človek ni samo telesno, ampak je tudi duševno (psihično) in duhovno bitje. V primeru psihičnih bolezni obiščemo psihologa ali psihiatra. Za duhovno področje je potrebno obiskati duhovnika, da po njemu Bogu izročimo duhovno bolezen, ki jo je povzročil greh. Glede na to, da je človekovo telesno, psihično in duhovno področje tudi večkrat med seboj prepleteno, je možno, da je tudi neurejeno duhovno področje posledica za kakšno psihično bolezen, ta pa lahko vpliva tudi na telesno področje.
Greh je dejanje proti ljubezni
Kakor na vsak drug zakrament, je potrebno tudi na spoved gledati neposredno v povezavi s krstom. S krstom smo prejeli Božje življenje, postali smo bratje in sestre v Jezusu Kristusu. Ker je Jezus Kristus na križu premagal smrt, po krstu zaradi Kristusove zasluge prejmemo večno življenje. Večno življenje, pa ne pomeni samo čakati na večnost po nastopu fizične smrti, ampak se življenje v večnost že izraža v našem zemeljskem življenju. Kdor ima namreč v sebi Božje življenje, je vesel, radosten, in s tem privlačen za druge.
Človek je kljub Božjemu življenju podvržen človeškim in zemeljskim zakonitostim, med katerimi je tudi nemoč podvrženosti grehu. Na tem mestu je potrebno razjasniti, kaj je pravzaprav skrito pod pojmom greha. Sama beseda »greh« je v tesni povezanosti z besedo »zgrešiti«. Torej, kdor greši, pravzaprav zgreši na poti v življenju. Bistvo naše življenjske poti je pot ljubezni. Torej, je greh vse, kar je usmerjeno proti ljubezni. Če zgrešimo pot, se je potrebno zopet vrniti nazaj na pravo pot, če želimo doseči cilj, ki smo si ga zadali. Zato na greh ni potrebno gledati kot na nekaj, kar se nam v življenju ne bi smelo zgoditi, ampak kot na sestavni del našega življenja. Pomembno pri tem je, kako se z grehom soočimo.
Problem človeka je, da nima več občutka za greh
V zakramentalnem pogledu pomeni spoved zopet se vrniti na pot krstnega življenja, nazaj v Očetov objem, torej, na pot veselja in radosti. Če samo pogledamo malo okrog sebe, vidimo na mnogih človeških obrazih zagrenjenost in zamorjenost. To ne bi bilo čudno, če bi ti ljudje zares čutili kakšno hudo pomanjkanje, vendar praviloma takšnim ljudem ne manjka ničesar in so dobro preskrbljeni, manjka jim samo polnost življenja. Razlog za nesrečno življenje tiči praviloma v grešnem življenju. Največja težava je, da se takšen človek greha niti ne zaveda in zato niti ne ve, kje je vzrok njegove žalosti in, kako žalost tudi odpraviti.
Največja težava današnjega človeka je, da sploh nima več občutka za greh. To je podobno, kot nekdo, ki že leta in leta živi v umazaniji, pa preprosto več ne registrira, da živi v umazaniji, ker se je tega navadil. To se, žal, dogaja med samimi kristjani, celo med tistimi, ki redno hodijo v cerkev. Tudi zakrament spovedi je zapadel v tradicionalistične vode, kar pomeni, da se ljudje površinsko spovejo približno dvakrat na leto, praviloma pred večjimi prazniki. Pri tem tudi starejši ljudje opravljajo praviloma t.i. otročje spovedi, v smislu, da imajo že od otroštva v glavi programirano, kaj bodo pri spovedi povedali. To praviloma vključuje naslednje: sem preklinjal, sem se nekajkrat skregal, nisem ubogal, ipd.
Takšna spoved zagotovo ni spoved, ampak prej norčevanje iz tega zakramenta, predvsem gre tu za norčevanje iz samega sebe. Takšen človek tudi po spovedi ne spremeni svojega življenja, še več, še naprej je nagnjen k opravljanju, obrekovanju, skratka zelo rad se vtika v življenja drugih. Torej, če naletimo na takšnega človeka, ki ve o drugih povedati vse mogoče negativne stvari, lahko zanj z gotovostjo trdimo, da živi grešno življenje. Svoje grehe namreč projicira v življenje drugih.
Bistveni element spovedi je kesanje
Bistvo spovedi je kesanje, kar pomeni, da je osnovni pogoj za spoved človekovo čutenje, da mu je žal, da je skrenil iz življenjske poti, ki mu je bila dana po svetem krstu. Če je človeku zares žal, pomeni, da se bo v bodoče zgrešenega načina življenja zares varoval. Ne sam, ampak z Božjo pomočjo, ki mu bo dana po zakramentu sprave.
Mnogi mislijo, da je bistvo spovedi v tem, da poveš vse grehe. To je sicer do neke mere res, vendar je potrebno poudariti, da to, kar govorimo pri spovedi in mislimo, da govorimo grehe pravzaprav ni več greh, ampak že njegova posledica. Če nekdo npr. nekoga žali, je žaljenje že posledica nečesa drugega. Marsikdo namreč v sebi nosi občutek manjvrednosti, kar je posledica tega, da ne ceni samega sebe, kot človeka, ki ga je Bog ustvaril po Božji podobi. V tem primeru je greh to, da ne sprejemam samega sebe, zato samega sebe ponižujem, in ne sprejemam kot nekoga, ki ga Bog ljubi. Ker se ne želim soočiti s svojo nizko samo podobo, obrnem to na drugega, s tem, da ga žalim in ponižujem. Žaljenje drugega je tako posledica zaničevanja samega sebe.
Če sem npr. nekomu ukradel petdeset evrov, je lahko kraja posledica mojega strahu za preživetjem, kar lahko pomeni nevero v Božjo previdnost. Bistveno vlogo pri spovedi tako igra vzrok, ki potem povzroči posledico. Če npr. pobijemo mlade modrase, ki jih rojeva modrasica, bomo sicer odpravili nadlogo za nekaj časa, vendar le do takrat, ko bo modrasica zopet imela mladiče. Torej, je bolj pomembno odstraniti modrasico, kot pa njene mladiče.
Lažje je povedati, da smo ukradli 10.000 evrov, kot greh na področju spolnosti
Posebno področje spovedi so grehi, ki izhajajo iz človekove spolnosti. Pri tem je potrebno povedati, da je spolnost bistvo vsakega človeka, ki močno deluje v nas, zato je nemogoče, da bi se lahko pripravili na spoved, brez soočenja z našo spolnostjo. Navkljub temu se v Sloveniji zdi, kot da ljudje nismo spolna bitja, saj te vrste grehov pri spovedi skoraj ni za slišati. Kot, da bi ljudje ravno za priložnost spovedi odmislili, da smo spolna bitja in, da je spolnost bistveni del človeka.
Posledica takšnega mišljenja je bilo zmotno učenje, da je pravzaprav vse, kar se tiče spolnosti tabu in hkrati greh ter se zato o tem ne govori. Na tem mestu je treba povedati, da spolnost ni tabu in, da tudi ni vse greh, kar se tiče spolnosti. Kakor pri vsaki drugi strani je bistveno, kako ljudje ravnamo s stvarjo. Npr. avto nam je lahko v blagoslov ali v pogubo. Če ga bom uporabljal po pameti, mi bo služil, če ga bom zlorabljal z vratolomno vožnjo, potem mi bo prej ali slej v nesrečo.
Kakor pri drugih področjih gre tudi za področje spolnosti za vprašanje ali je spolnost služi mojemu napredku ali mojemu nazadovanju? Če je npr. spolnost v blagoslov in podaritev nekomu, ki ga imam rad, spolnost služi mojemu napredku in tudi napredku tistemu, ki sem se mu v spolnosti podaril. Če sem spolnost izkoristil za sebične potrebe, predvsem v smislu, da sem nekoga izkoristil za lastno potešitev, potem tukaj lahko govorimo o grehu. Se pravi, moj odnos do spolnosti je zgrešil iz prave poti, kar pomeni, da imam v zakramentu sprave priložnost, da jo zopet spravim na pravo pot.
Je pa zanimivo, da nam je najbolj nerodno govoriti o grešnosti na področju spolnosti. Verjetno bi lažje pri spovedi povedali, da smo ukradli 10.000 evrov, kot pa, da smo npr. gledali pornografijo, ki je zagotovo v nas naredila veliko praznino in opustošenje.
Prepoznati svoj greh in ga ubesediti
Najbolj učinkovita spoved je takrat, ko znamo prepoznati svoj greh in ga ubesediti. To pomeni, da najprej prepoznamo kje je vzrok greha in kakšna je njegova posledica. Zato je za učinkovitost spovedi najbolje, da povemo vzrok za greh in njegovo posledico. Pri tem nam bo najlažje, da imamo v zavesti dejstvo, da grehe govorimo Bogu in, da je duhovnik zares samo tisti, ki Bogu posodi svoj glas.
To, da mnogi govorijo, da k spovedi že ne bodo šli, ker so duhovniki večji grešniki, kot oni, ni niti najmanj resen argument. Že s tem, ko nekoga obsodim za večjega grešnika od sebe, je pokazatelj, da se nisem pripravljen soočiti s samim seboj in na ta način opravičujem svoja dejanja. Po drugi strani grešnost nekoga drugega, četudi je to duhovnik spovednik, ni moja stvar in moja skrb, ampak je to njegova osebna stvar. Tudi, če predpostavimo, da je duhovnik velik grešnik, to nič ne vpliva na veljavnost zakramenta spovedi. Če je za Boga takšen duhovnik dober, da nam podeli odvezo, potem bo vsekakor dober tudi za nas.
Razpetost med resničnostnimi šovi in spovedjo
Zanimivo je, da smo v zadnjih letih dobesedno bombardirani od t.i. resničnostnih šovov, kjer ljudje pred svetovno javnostjo razgaljajo samega sebe in svoje življenje. Poleg tega pri tem ne čutijo niti malo sramu. Isti ljudje pa imajo pomisleke ali so celo nasprotniki spovedi, kjer je zagotovljena 100% diskretnost in anonimnost. Duhovnika bi namreč ob kršitvi spovedne molčečnosti zadelo vnaprej izrečeno apostolskemu sedežu pridržano izobčenje, kar pomeni, da zaradi kršitve spovedne molčečnosti ne bi bil več sposoben opravljati duhovniške službe.
Spoved je zakrament ozdravljanja
Ko po opravljeni izpovedi grehov duhovnik izreče besede »…in jaz te odvežem tvojih grehov…«, tega ne reče duhovnik, ampak z glasom duhovnika izreče to Jezus Kristus. To je že ponovno stvar naše vere in zaupanja v Kristusovo moč in njegovo delovanje po zakramentih.
Za spoved rečemo tudi, da je zakrament ozdravljanja. Ozdravljenje ni samo njen simbolni pomeni, ampak tudi dejanski. To lahko iz izkušenj povedo tisti, ki so zares doživeli spoved, kot nekaj odrešujočega. To se ne dogaja samo posebnim izbrancem, ampak vsem, ki z iskrenostjo pogledajo v svoje srce in vse, kar ga teži izročijo Gospodu v zakramentu sprave. Biti odvezan grehov pomeni, biti odvezan privezanosti na greh in na vse, kar je z grehom povezano. Odvezan od greha, človek zares v polnosti zaživi novo življenje, ki je pot veselja in radosti. Zato spoved ni samo neko nujno zlo, ki je celo pri mnogih tarča posmeha, ampak zakrament, ki človeku vrne Božje življenje, ki mu je bilo podarjeno pri krstu.
Vsaka spoved je za človeka nov začetek
Na koncu je potrebno poudariti, da spoved nikakor ni potuha, da lahko grešimo v smislu, saj nam bo Bog na koncu itak odpustil grehe. Kdor tako razmišlja, v greh ne vključuje kesanja, ampak preračunljivost. Božje usmiljenje je neizmerno, ni pa naivno. Nekateri ravno zato sovražijo kristjane, ker izkoriščajo spoved, za opravičevanje svojih dejanj. Češ, saj lahko preklinjam in sem zloben do drugih, saj mi bo pri spovedi odpuščeno.
Vsaka spoved terja od človeka nov začetek. Seveda je možno, da smo bolj podvrženi določenemu grehu in ga kljub iskreni spovedi ponavljamo. Bistveno je, da grehe priznavamo in jih izročamo Gospodu. Kako bo on posegel v naša življenja, je njegova stvar. Bistveno je, da smo iskreni. Nenazadnje Jezus poudarja, da nas bo resnica osvobodila (Jn 8,32). Torej, ni bistveno, da živimo moralno neoporečno, ampak da živimo v resnici. Kdor živi v resnici že živi osvobojeno, saj je pred Bogom odprta knjiga, v katero lahko Bog zapiše čudovito življenjsko zgodbo.
